Piše: Gašper Blažič
Ob vložitvi podpisov za referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi so se v ospredju pojavili tudi nekateri posamezniki, ki so bili leta 1988 člani kolegija Odbora za varstvo človekovih pravic, češ da ostajajo zvesti vrednotam, za katere so se borili že takrat.
To naj bi pomenilo, da tudi zdaj stopajo v bran človekovim pravicam in zato nasprotujejo »politični policiji«, ki naj bi jo uvajal novi zakon. Toda poglejmo podrobnosti.
Ko Golob razlaga zadevo JBTZ
»Tretji junij 1988. Na ta dan pred 38 leti je slovenska civilna družba ustanovila Odbor za varstvo človekovih pravic. Uprla se je samovolji takratne jugoslovanske oblasti, oblasti, ki je bila avtoritarna in obrnjena proti ljudem. Tej oblasti ni odgovarjalo, da se ljudje organizirajo. Še manj ji je odgovarjalo, da so bili med ljudmi. Pred nekaj dnevi so predstavniki istega odbora po 38 letih znova prišli v parlament. Prinesli so podpise za začetek postopka za referendum proti politični policiji. Ljudje, ki so bili prepričani, da smo z avtoritarno državo opravili že pred desetletji, morajo znova med ljudi. In ljudje jim prisluhnejo, ker jim verjamejo.«
Ta citat je uvodni del zapisa na Facebookovem profilu zdaj že nekdanjega premierja Roberta Goloba, ki povsem očitno namiguje, da nekateri nekdanji člani (kolegija) Odbora za človekove pravice ostajajo zvesti svojim načelom in nasprotujejo avtoritarnim popadkom vsake oblasti. Takrat so bojda branili pravice Janeza Janše, ko ga je aretirala SDV in ga izročila v roke jugoslovanski vojski, zdaj pa naj bi isti Janez Janša zlorabljal demokracijo in izvajal nasilje nad drugače mislečimi. No, Robert Golob je malce zamudil zgodovino, saj se je podobna burka dogajala že leta 1994, ko so nekateri vidni člani odbora – po nekem čudnem naključju prav tisti, ki so nedavno vložili podpise za referendum – ob konstruktu Depala vas odločno podprli globoko državo. Češ, Janša je postal to, proti čemur so se leta 1988 borili. Zakaj že? Ker naj bi uporabil vojsko proti civilistom, skušal izvesti vojaški udar in podobno.
Seveda ni mogoče spregledati, da se v vseh teh zgodbah pojavljajo praktično eni in isti obrazi – tisti, ki so se leta 1988 domnevno borili za demokracijo in celo »nosili glavo v torbi«, da bi Janšo rešili pred zaporom. Po drugi strani pa se že več desetletij obsedeno ukvarjajo z njim. Predvsem takrat, ko zasede premiersko funkcijo. Nikakor ne morejo razumeti, kako se mu vedno znova uspe vrniti, potem ko se zdi, da je že dokončno poražen. Vsakič znova aktivirajo tudi svoj moralni kapital iz časov, ko je bilo zavzemanje za temeljne človekove pravice tvegano početje.
Zaplemba, ki je vzbujala strah
Toda bodimo realni. Kaj se je v resnici zgodilo leta 1988? Spomladi tistega leta se je civilna družba v Sloveniji vse bolj prebujala in se spuščala v boj s partijsko oblastjo – tako v Ljubljani kot v Beogradu. Predvsem beograjski vojaški vrh je od slovenske republiške partijske oblasti terjal odločne ukrepe proti »kontrarevolucionarjem« – sicer bi generalska hunta ukrepala sama in skupaj s kritičnimi intelektualci odstranila tudi neodločne ter »brezjajčne« funkcionarje. Ker je postajalo vedno bolj vroče, so slovenske predstavnike poklicali na »zagovor«. Na tajni partijski seji v Beogradu 25. marca 1988 je sodeloval tudi tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan – ta se je malo pred tem s pomočjo izdanega dnevnika Staneta Kavčiča znebil sence Staneta Dolanca – in nato o vsebini sestanka obvestil slovenski politični vrh. Tajni magnetogram, ki je veljal za državno skrivnost, pa je našel pot prek sedeža SZDL (Igor Bavčar) do uredništva Mladine, ki ga je povzela v članku »Noč dolgih nožev«. Članek nato ni izšel, saj ga je po nalogu tožilca Borisa Stadlerja zasegla Udba; akcijo je operativno vodil Miran Frumen. Po tej zaplembi se je začelo šepetati o seznamih znanih oseb, ki naj bi jih aretirali, zato je tri tedne pozneje, ko je v javnost prišla informacija o aretaciji Janeza Janše, nastala še večja panika. In zato je v dneh, ki so sledili, nastal Odbor za varstvo človekovih pravic, v katerega je vstopilo neverjetno veliko ljudi.
Nekateri so vstopili zaradi strahu
Seveda pa so nekateri vanj vstopili nagonsko. Med njimi so bili denimo levi civilnodružbeniki in znani člani ZSMS, ki do Janše že takrat niso gojili nobenih simpatij. Prej nasprotno, saj so denimo Janševi kandidaturi za predsednika ZSMS ter programskim izhodiščem, ki so bila precej radikalna za oblast, vsaj intimno nasprotovali. Njihov ključni motiv za članstvo v odboru je bil strah, poleg tega pa tudi zavest, da bo oblast na ta način mnogo težje zlomila odpor, če bodo potencialni kandidati za aretacijo stopili skupaj. Odbor je tako sestavljala ideološko zelo pisana druščina posameznikov in organizacij, od Cerkve pa vse do anarhistov. Tudi to je bil razlog, da se odbor kasneje ni mogel preoblikovati v politično stranko, saj je bil notranje preveč ideološko razdrobljen za enoten nastop. Nekaj več možnosti za to je imela ZSMS, ki bi to priložnost lahko izkoristila – čeprav takrat še zunaj legalnih okvirov – v drugi polovici leta 1988 in tako pobrala večji del političnega kapitala civilne družbe. Ko so namreč v začetku leta 1989 začele nastajati prve nove politične zveze, je bila ZSMS še vedno klasična družbenopolitična organizacija. V resno politično zvezo se je preoblikovala šele jeseni 1989, ko je Demos že nastajal. Zadnja velika akcija, v kateri je sodelovala, je bil sklic javne seje 8. maja 1989 na Kongresnem trgu v Ljubljani (potem ko je šef mestne socialistične zveze Jože Osterman prepovedal zborovanje). Takrat je bila prebrana Majniška deklaracija, ki pa je bila dejansko že zunaj programskih okvirov preostanka, ki je vztrajal pri »komsomolcih«. Slednji so sicer podpirali ideje političnega pluralizma in človekovih pravic, odklanjali pa tipično »nacionalne« teme, torej kolektivno uresničevanje človekovih pravic. Tudi iz tega razloga je ZSMS, ki je najprej privzela naziv »Liberalna stranka« in se nato preimenovala v LDS (tedaj še Liberalno-demokratska stranka), v osamosvojitvenem času zastopala projugoslovanska stališča.
Kako je bil Janša nevaren za oblast
V tem ideološkem okviru še danes deluje skupinica nekakšnih oporečnikov, ki se sklicujejo na svojo vidno vlogo v Odboru za varstvo človekovih pravic. In tudi na svojo ogroženost v času, ko so beograjski armadni krogi stopnjevali napetost ter terjali obračun s »kontrarevolucijo« v Sloveniji. Slovenska partijska »vrhuška«, ki jo je takrat vodil Kučan, ni bila pripravljena povsem popuščati tem pritiskom, saj se je zavedala, da lahko pride do množičnega odpora prebivalstva. Navsezadnje so se tudi zavedali, da bo prej ali slej tudi tedanja SFRJ morala slediti trendom, ki so se že kazali v državah na vzhodni strani železne zavese – na Madžarskem, Poljskem in v tedanji Češko-slovaški federaciji. So bili pa pripravljeni skleniti kompromis z Beogradom, da bi zadovoljili vsaj najbolj agresivne apetite vojske in »porezali štrleče špice«, kot je na enem od sestankov s Kučanom dejal tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl. Kot je kasneje pokazala kronologija dogajanja v zadevi JBTZ, je SDV na podlagi partijskih ocen – da Janša kot »radikalen« kandidat za predsednika ZSMS pomeni resno tveganje za konflikt med Ljubljano in Beogradom, hkrati pa se s funkcionarsko vlogo izvzame iz nadzora SDV – izvajala nočne akcije na sedežu podjetja Mikro Ada. Sledile so – od 27. aprila 1988 dalje – kar štiri »tajne preiskave« v nočnem času, in sicer do 31. maja 1988, ko so Janšo aretirali pripadniki SDV ter milice, medtem ko je bil Kučan nekje v Beogradu.
»Načelni« civilnodružbeniki
Zagotovo se aretacije takrat ne bi ustavile samo pri Janši, Borštnerju in Davidu Tasiću, če ne bi bil odpor javnosti v prvih dneh junija tako silovit. Igor Omerza je razkril, da je bil tudi sam ena izmed glavnih tarč, SDV pa naj bi imela pod drobnogledom še nekaj novinarjev pa tudi Bavčarja in Bojana Korsiko. Tudi zato ni presenetljivo, da se je v odbor vključilo tako veliko ljudi, tudi tistih, ki so kasneje nastopili s povsem projugoslovansko retoriko. Med njimi so tudi današnji borci proti »politični policiji«, ki večinoma sodijo v nabor nekdanje ZSMS, z izjemo Spomenke Hribar, ki se je konec osemdesetih let včlanila v Slovensko demokratično zvezo in postala njena poslanka, s tem pa tudi strankarska kolegica Janeza Janše. Slednjega je nekaj let pozneje začela načrtno blatiti kot glavnega sovražnika demokracije, medtem ko se je sama politično pomaknila k Milanu Kučanu. Spomnimo pa, da je pismo iz leta 1994, v katerem so nekateri nekdanji člani kolegija odbora od tedanjega premierja Janeza Drnovška terjali, da Janšo razreši s funkcije obrambnega ministra, očitno organiziral Dušan Keber, poročen z nečakinjo takrat vplivnega Nika Kavčiča – enega od vplivnih botrov, ki je tesno sodeloval z Milanom Kučanom. In danes skupinica levih civilnodružbenikov znova želi prepričati javnost, da se bori proti »politični policiji« slovenske desnice, takrat pa naj bi načelno branila Janšo.
