Piše: France Cukjati
V moji knjigi V spopadu ali sožitju z naravo, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi, pišem tudi o igračkanju s spolno disforijo, o čemer sem delno pisal že v prejšnjem članku.
Od kod spolna disforija
Spolna disforija je neskladje med občutkom spolne usmerjenosti in človekovim biološkim spolom. To neskladje ni niti prirojeno niti biološko pogojeno. Ne v genih, ne v možganih, ne v telesu, ne v hormonih ni nobene biološke ali laboratorijske značilnosti, nobenega testa, ki bi zanesljivo razlikoval »transspolne osebe« od drugih ljudi. Objektivne diagnoze ni! Hipoteza, da se je nekdo rodil »v napačnem telesu«, nima nobene objektivne podlage.
Ker spolna disforija ni prirojena, se postavlja vprašanje, kateri postnatalni dejavniki lahko igrajo vlogo pri razvoju transspolne identitete. V ospredje stopata anksioznost in depresivnost. Številne raziskave kažejo, da otroci ne postanejo depresivni, ker jim starši preprečujejo spremembo spola, ampak da svojo depresivnost želijo razrešiti s spremembo spola.
Drugi izvor spolne disforije so raziskovalci našli v avtizmu, deficitu pozornosti in sindromu hiperaktivnosti (ADHD – Attention deficit and hyperactivity disorder), travmatičnih izkušnjah iz otroštva (ACE – Adverse childhood experiences) in podobnem. Ti ranjeni otroci izberejo transspolno identifikacijo kot obrambni mehanizem pred svojim psihičnim trpljenjem. Allan Schore pravi: »Po našem mnenju ima otrokova nesposobnost sprejeti svoj spol korenine v dinamiki odnosa med materjo in otrokom.«
Kot najmočnejši izvor in »privlačnost« disforije pa se v novejšem času kažeta internet in »družbena okužba«. Profesorja Bernd Ahrbeck in Marion Felder v svoji knjigi Rojen v napačnem telesu pišeta: »Ko otroci zaidejo v težave, kakršne koli, lahko iščejo rešitve na forumih, v klepetalnicah in na informacijskih portalih. Transspolne skupine pa so na spletu izjemno prisotne. Njihov vpliv je zelo pomemben. Še posebej, ko odkrito promovirajo trans-ideologijo.«
Starši so opazili, da se je v prijateljski skupini kmalu zatem, ko se je eno dekle opredelilo za transspolno, za transspolne opredelila večina ali celo vsa dekleta. Ko so nato opisovala svoje počutje, so uporabljala enake besedne zveze, kot so jih starši našli na spletnih straneh, ki so jih dekleta obiskovala. Nekatera spletna mesta dajejo podrobna navodila o tem, kaj naj najstniki povedo svojim staršem in terapevtom, da bodo prepoznani kot spolno disforični; kako naj predstavijo svojo življenjsko zgodbo in predvsem, kaj naj povedo, da bi hitro prišli do blokatorjev pubertete, medspolnih hormonov ali celo operacij. Pri večini otrok (61 odstotkov) se je po opredelitvi za transspolno osebo njihova priljubljenost v njihovem družbenem okolju povečala.
Ranljivost pubertete
Puberteta je ključno obdobje rasti in razvoja na poti v odraslost. V tem času se v otrokovem telesu, možganih in psihi zgodijo velike spremembe. Zaviralci pubertete pa motijo vse te vitalne procese rasti in zorenja mladostnika. Rast dečka se upočasni ali zastane, semenčice se ne morejo razviti in dozoreti, zato fant ostane neploden. Kostna gostota in moč kosti se ne povečujeta, kar predstavlja veliko tveganje za poznejšo osteoporozo in spontane zlome kosti. »Tanjšanje kosti« je znan stranski učinek, ki ga navaja celo proizvajalec najpogostejšega zaviralca pubertete Lupron.«
Pri deklicah se pod vplivom naravnega estrogena v času pubertete preoblikuje medenica, da lahko pozneje služi kot porodni kanal. Med puberteto se tudi v možganih dogajajo pomembni procesi preoblikovanja nevronskih povezav. Obstoječe strukture, povezave in omrežja se razgradijo in zgradijo se nove. Zaviralci pubertete vse to ovirajo in lahko poslabšajo kognitivni razvoj ter povzročijo upad inteligenčnega kvocienta in depresivnost.
Leta 2019 je Michael Biggs pridobil dostop do neobjavljenih podatkov londonske klinike Tavistock (Tavistock Gender Clinic). Ti podatki kažejo, da sta se eno leto po začetku zdravljenja z zaviralci pubertete pri otrocih izrazito okrepila samopoškodovalno vedenje in samomorilnost. Pri dekletih so se občutno povečale tudi anksioznost, depresivnost in nezadovoljstvo s svojim telesom. Če otrokom s spolno disforijo omogočimo, da gredo normalno skozi puberteto, jih bo večina (61–98 odstotkov) z razvojem izgubila občutek spolnega neskladja. Če pa dobijo zaviralce pubertete, se to dramatično spremeni. Skoraj vsi otroci se nato odločijo za nadaljnje prejemanje medspolnih hormonov, v večini primerov pa tudi za kirurške posege. Dolgotrajna hormonska terapija nepovratno spreminja fanta v poženščenega mladostnika in dekle v možačo.
Boleče posledice tranzicije
Stockholmski inštitut Karolinska je že leta 2011 objavil obsežno populacijsko študijo o tem, ali se transseksualci po operativni spremembi spola počutijo bolje. Študija še danes velja za izjemno metodološko natančno. Rezultat pa je, da je bilo med transseksualci deset let po operaciji skoraj 20-krat več samomorov kot med splošno populacijo. Nato pa je stopnja samomorov le še naraščala.
Vsi vemo, da puberteta ni bolezen, ampak ključno obdobje normalnega razvoja, ki ga zaviralci pubertete, kot je Lupron, radikalno zmotijo. Ko je normalen potek pubertete prekinjen, so otroci za vedno oropani dragocenega časa, v katerem bi morala njihova telesa iti skozi pomembno rast kosti, razvoj možganov ter spolni in psihosocialni razvoj. Tega časa ne morejo nikoli več nadomestiti, škodljivi učinki, ki se pri tem pojavljajo, pa so le še eden izmed dokumentiranih negativnih učinkov zdravila Lupron. To se je vedelo, a tiho ignoriralo. Zakaj?
Septembra 2023 smo lahko prebirali zanimivo novico, da se je približno 1000 (tisoč!) »transvrstnih« aktivistov zbralo na berlinski železniški postaji Potsdamer Platz. Razlagali so, da se ne identificirajo kot človeška bitja in da želijo, da bi jih prepoznavali kot pse oziroma – bolj nežno rečeno – kot »kužke«. Nadeli so si pasje maske, hodili po vseh štirih ter se oglašali s cviljenjem ali bevskanjem drug na drugega. Ta dogodek je sprožil razpravo o skrajni družbeni dekadenci, množični histeriji, patologiji itn., ki se vse bolj nakazujejo v takih ekscesih. Spolnost namreč korenini zelo globoko v identiteti človeka, zato patološka podoba njenega pojavljanja zelo avtentično razodeva pohabljanje jedra človekove osebnosti.
Danes se marsikje že mladoletni otroci odločajo za spremembo spola, država pa jim tega ne le dovoljuje, temveč jim celo omogoča, da to storijo brez dovoljenja staršev, češ da so za to dovolj zreli, čeprav je splošno znano, da niso. In če lahko odločajo o svojem telesu, potem se lahko odločajo tudi o svojem spolnem odnosu z odraslo osebo. Pedofilija potem ne bo več problematična, saj vaš otrok v takih primerih ne bo več žrtev zlorabe, ampak »sodelujoči partner«.
Dehumanizacija spolnosti
Mnoge študije ne ugotavljajo samo, da se na Zahodu rojeva vse manj otrok, temveč tudi, da imajo ljudje vse manj spolnih odnosov. Kljub temu da zahodna kultura še nikoli ni bila bolj strpna do spolnosti v skoraj vseh oblikah, imajo mladostniki in odrasli v razvitem svetu glede na številne raziskave manj spolnih odnosov kot pred desetletji.
Zmotno je prepričanje, da imajo ljudje, ki so zasvojeni s spletno pornografijo in masturbiranjem, visok libido, saj je ravno nasprotno. Pri odvisnikih od pornografije je ob normalnem spolnem odnosu izjemno pogosta erektilna disfunkcija (pri moških) in frigidnost (pri ženskah). Človek postaja vse manj sposoben imeti naraven in zadovoljujoč spolni odnos.
Živimo v času, ko je vprašanje odnosov med spoloma postalo osrednje politično vprašanje. Desničarska in levičarska politika se prav pri teh vprašanjih najbolj razhajata, pri čemer dobivamo spopad dveh svetovnih nazorov, pravo vojno stanje med spoloma, »vojno spolov«.
Levičarji se zavzemajo za enakost (!) med spoloma, kar pomeni tudi skrajno osiromašenje pomena bioloških in psihičnih razlik med spoloma. Tu združitev ne pomeni dodane vrednosti, ne pomeni nečesa novega, lepega, osrečujočega. Različnost, če je in če se je ne da zanikati, razvodenijo še z dodatnimi trditvami, da nista samo moški in ženski spol, ampak je različnih spolov mnogo – vsako leto več!
Ženske na Zahodu so danes že enakopravne z moškimi, a radikalne feministke se zavzemajo, da bi ženske postale moškim nadrejene, da bi torej imele več pravic kot moški. In kot kaže socialna praksa v ZDA, jim to že uspeva. Zdravo moškost obsojajo kot »toksično«, mlade ženske pa že od otroštva vzgajajo v smeri, naj ignorirajo svojo ženskost in razvijajo neko kvazimoškost. Tako jih programirajo v možače.
Tak pristop je že začel ogrožati spolno reprodukcijo. Moški na Zahodu se vse bolj odvračajo od žensk. Vse več jih je, ki se niso pripravljeni poročiti in imeti družine. Če so naravna razmerja med spoloma porušena, bo človeško razmnoževanje na Zahodu zamrlo.
Feministični gibanji Me Too (Jaz tudi) in Believe Women (Verjemi ženskam) sta se morda res začeli dobronamerno kot boj proti spolnim zlorabam žensk, vendar sta se v ameriški družbi že izrodili. Slogan »Verjemi ženskam« so številne feministke preoblikovale v slogan »Verjemi vsem ženskam vse, kar trdijo«. Posledica tega je marginalizacija (vseh!) moških. V ameriški družbi si zaposleni ne gledajo več v oči, ampak gledajo v tla. Sestankov »ena na ena« je vse manj. Pogovarjajo se le še o službenih zadevah. Moški nočejo več biti v pisarnah skupaj z ženskami, če vrata niso stalno odprta. Če ženska namreč prijavi spolno nadlegovanje s strani moškega sodelavca (to je lahko samo prijateljski dotik roke ali ramena ali izrečen kompliment o ženski postavi), je moški nemudoma odpuščen, in to brez možnosti zagovora.
Vse lahkotnejša uporaba pojma »toksična moškost« spontano poraja pojem »toksična ženskost«, s čimer se prebuja in vse bolj širi gibanje MGTOW (Men Going Their Own Way). Gre za spontan upor proti radikalnemu feminizmu s pomočjo ignorance ženskosti. Moški se vse pogosteje odločajo, da ne bodo izpolnjevali pričakovanj žensk in feminizirane družbe, ki se je odločila privilegirati ženske v škodo moških. Gre za trend, ki iz ZDA že prihaja v Veliko Britanijo in naprej v celinsko Evropo. Gre za vojno, v kateri ne bo zmagovalca. Pripadniki gibanja MGTOW so se odločili, da se z ženskami romantično in pravno ne bodo zapletali. To pomeni, da se ne bodo poročali in imeli otrok.
Ideologija o prosti izbiri spola se je rodila ob deviantnem (protinaravnem) feminizmu. Oboje je sorodnega, če ne celo istega izvora. Istočasno, ko bo glede proste izbire spola družba prišla k pameti, bo tudi deviantna izvedba feminizma izpuhtela. Moška in ženska narava, ki se medsebojno dopolnjujeta in bogatita, se bosta spet razcveteli in človeka nagradili z lepoto, erotiko in zadovoljstvom.
Upor proti prosti izbiri spola, proti gender ideologiji, pa se že resno širi. Spletna platforma r/detrans (Detransition Subreddit) je imela že pred dvema letoma več kot 48.000 članov. Tam se lahko registrirajo samo detranzicionisti – to so ljudje, ki obžalujejo, da so se spustili v tranzicijo, in se vračajo k svojemu biološkemu spolu.
