20.1 C
Ljubljana
torek, 18 maja, 2021

Genocid za spraviti

Piše: dr. Stanislav Južnič

Poldrugih deset filipik  ZokiSpoki. Z genocidom zločinci namenoma uničijo neko skupino: genocidni slovenski komunisti so pol stoletja uničevali vse nečlane partije, da bi se polastili njihovega premoženja.

Svoj grabež so sprva imenovali Protiimperialistična fronta, nato Osvobodilna fronta, sledi Obnova, potem Reforma, nakar Samoupravljanje, naslednjič Sestop z oblasti. Danes svoje zločinsko početje imenujejo Sprava: kot pesek v oči.

Strpnost

Že tri desetletja frazarijo o spravi. Predvsem morilci in njihovi potomci. O spravi pod Mačkovim spomenikom v Bazi 20, brez identifikacije pomorjenih in morilcev, ob vreščečem Kidriču sredi Ljubljane. Tudi puncam sovražna SAZU zaštihanih Vinopivcev je v tem čudaškem špilu. Seveda imajo pri tem svoje račune brez krčmarja. Zakaj neki bi se pobiti desničarji morali spraviti z morilskimi levičarji, ki jim nočejo povedati, kam so zmetali trupla njihovih najbližjih? Brez krščanskih pokopov ne bo sprave pod monumentalnimi kipi morilcev sredi prestolnice. Še posebej dokler Švabi gospodarijo s slovenskimi bankami in jim slovenska nesloga pride še kako prav. Pivopivci naj se spravijo z mnogo bolj pametnimi puncami, tako da jih bo v SAZU vsaj dvakrat več kot sedanjih zavoženih pobov, svoje politično pomiritev pa naj si mirno nekam vtaknejo, je brez haska. V tem grmu leži zajec: spravo za poletje 1945 in pol stoletja terorja za njim lahko spravijo skupaj le umne Slovenke, ne pa leporečje mačistov, ki ženske odganjajo iz SAZU, da bi čim več penezov od apanaž pobasali v lastne umazane žepe. SAZU je sokriv največjega genocida, ki je kadarkoli prizadel katerikoli narod, saj so najvidnejši člani SAZU ravno množični morilci Kidrič, Tito in Kradelj: z njihovo izključitvijo iz SAZU se katerakoli sprava lahko komajda začne!

Sprava mora biti predvsem finančne narave. Vsak mačkov-ribičev komunist in njegov potomec, ki je ubijal poleti 1945 in mučil politične zapornike nadaljnjega pol stoletja, mora žrtvam in njihovim potomcem plačati po sto jurjev za žrtev. Le tako bomo nepridiprave prepričali, da se jim zločini niso splačali in jim jih ne gre ponavljati ob naslednji priložnosti. Brez plačila smo na pragu nove slovenske državljanske vojne, brž ko Beograd in Berlin sprtima stranema raztalata dovolj orožja. Kazen mora biti, je vzgojna. Nekaznovani morilci in potomci že brusijo nože in kolesa za nove moritve: kaže jih štrafati, še preden začnejo brezna znova polniti s svojimi žrtvami. Apanaže SAZU pa ukiniti, dokler ne bodo tam dekleta v večini.

Žrtve spravašev

Tudi drugi evropski narodi so imeli okupacijo in za njo komuniste. Vendar so samo slovenski komunisti povsem neizobražena pohlepna svojat: zato so Kradelja in Kidiča spravili v SAZU. Beograd je imel vsaj generala-pesnika Kočo Popovića, ki se je v skupščino zanalašč vozil s spačkom, parkiranim med limuzine drugih politikov, da jim je nemo kazal osle. Slovenci pa smo pol stoletja ječali pod jarmom genocida polpismenih voditeljev, ki še dandanes polnijo leva poslanska mesta.

Sprava državnega zbora

Parlamenti so zato, da se tam kregamo. Če bi se ne špetirali, bi volivci videli, da so dejansko vsi v isti stranki, kar bi bilo rahlo nerodno. Sprava parlamenta je popolna bedarija.

Parlament je kraj prerekanja. Ker so slovenski parlamentarci nadvse slabi govorci, jim kaže ponuditi alternativo. V državnem zboru naj se ravsajo vsako sredo po tri ure. Lasanje, navijanje ušes, brcanje, udarci pod pas, zaušnice in trganje oblek so močno zaželeni. Prepovedana so le biološka orožja, vključno z več mesecev nošenimi nogavicami, prav tako pa ni priporočljivo obmetavanje s čevlji z visoko petko. Ker levičarjem z 38 posranci primanjkuje bojne sile, se jim pridružijo še evropske posranke, da bodo spopadi enakovredni. Levičarke se lahko mikastijo tudi med seboj za poravnavo nesoglasij, denimo prašičkova tajna proti Alenu Sestrišku. Najboljše štiklce v živo prenašajo vse slovenske televizije-radiji ob pripombah izbranih športnih komentatorjev in vzklikanju navijačev. Sodniki niso potrebni: zmaga tista skupina, ki po triurnem bojevanju izpriča več delegatov, ki se še držijo na nogah. Zmagovalna ekipa potem diktira rezultat interpelacije, novele zakona, plače lokalnih snažilk in druga vprašanja, okoli katerih se je vnelo nesoglasje. Vsi TV-gledalci bomo to dinamično usklajevanje mnenj nedvomno veliko raje spremljali od sedanjega spravnega dolgočasja.

Hkrati se bo z novim parlamentarnim režimom korenito spremenila tudi struktura poslancev. Prednosti ne bodo več imeli nesposobni in neizobraženi kot doslej, temveč oni z boljšo telesno pripravljenostjo in znanjem borilnih veščin. Enako parlamentarno proceduro bomo nato uvedli še v EU: ker si bodo naši poslanci že v Ljubljani pridobili dragocene izkušnje pri ponarodelem aufbiks-čreva na plot, bodo nedvomno zmagovali na vseh bruseljskih sejah po tej novi metodi in izposlovali slovensko predsedovanje EU tudi v letu 2022, saj je makaron itak za pišme v uh.

Nacionalizem

Vse ravsajoče se kaže cepiti z Astro Zenico. Raje v zadnjo plat kot v ramo, saj imajo mevlje prav tam. Vse dosedanje projekcije sledilnika in NIJZ kažejo, da cepivo Astra Zenica bolj spodbuja bojevitost od drugih tekmecev, pa še cenejše zna biti.

Osnova reforme v državnem zboru, naperjene proti genocidu KP, je namenjena spodbujanju že kar nekoliko zaspanega slovenskega domoljubja. Patriotizem je v Evropi nadomestil verski vojni ekstremizem in geografska pripadnost po francoski revoluciji. Svoj čas smo bili Štajerci ali Kranjci, katoličani ali protestanti, danes pa smo predvsem Slovenci. Zvečine je narodnostna zavest temeljila na jeziku, ne pa povsem, denimo v francoski Alzaciji-Loreni. Kljub temu so nekatere evropske države še danes večnarodnostne: v Švici se to obnese, v Španiji manj, v Belgiji pa sploh ne, saj so tam Flamci in Valonci tako sprti, da v flamskem Leuvenu domala nisem dobil piva, naročenega po francosko. Spor je nastal zato, ker so se Belgijci pred dvema stoletjema ločili od Nizozemcev po veri, ki dandanes postaja vse manj pomembna v primerjavi z maternim jezikom. Simplicius Simplicissimus je svojemu rablju kot zadnjo željo sporočil, naj ga poljubi tja, kjer ne govori po flamsko.

Hkrati imamo v Evropi še razmeroma novi državi, kot sta Italija ali Nemčija, ki sta si za ime izbrali kar nekdanji zemljepisni pojem, pri čemer skrajni deli države kljub vsiljenemu skupnemu uradnemu jeziki drug drugega ne razumejo: po sicilijansko se v Benetkah ne da naročiti špricarja.

Posebno poglavje so evropski narodi, ki so sicer enotni po maternem jeziku, vendar docela sprti zavoljo politike. V resnici je samo en tak v EU: Slovenci. Seveda ne po svoji krivdi, temveč podpihovani od nemškega zimzelenega refrena: deli in vladaj.

Zunaj EU je podoben nacionalizem, utemeljen na maternem jeziku oziroma pisavi, prevladal samo na Daljnem vzhodu. Drugoje identiteta temelji na drugih danostih: v Amerikah prevladujejo štirje evropski jeziki, narodnostna zavest pa tiči drugje. Podobno je v drugih deželah, kjer je kolonializem ustoličil evropski jezik: na indijski podcelini, v Afriki pod Saharo, v Avstraliji. Vsi kolonialisti vključno z Inki ali Rusi so vestno vsiljevali svoj jezik ali celo vero z izjemo Nizozemcev: tem je šlo samo za denar, zato so jih Japonci tudi edine stoletja prav radi spuščali skozi umetni polotok Dejimo. Poseben primer so Arabci, kjer Maročani občudujejo libanonske pevce, jezika obeh pa se vedno bolj razlikujeta: tako o združitvi Arabcev lahko le sanjamo, saj bi le-ti potem zlahka diktirali proizvodnjo in ceno nafte na rovaš Židov, EU in Kitajcev.

Seveda se najedajo tudi znotraj drugih narodov, vendar ima samo na južni strani Alp pričkanje tako dolgo brado zavoljo rovarjenja švabskih agentov. Prepir se seveda vseskozi vrti okoli oslove sence, saj so si vsa slovenska dobičkonosna podjetja že zdavnaj prilastili Gazde švabi: čeravno Razsodno Vesele zmikavte dobimo s spuščenimi hlačami, okoli riti v váržet znova zagrešijo enako nečednost. Ker je Slovencem nacionalizem odjedel Veselov spravni pajdaš Gazda.

Stanislav Južnič se je rodil in odrasel v San Franciscu kot ameriški državljan. Deluje kot raziskovalec na Univerzi v Oklahomi, v ZDA.

Zadnje novice

Sorodne vsebine