Piše. Gašper Blažič
Je stanje v sedanji vladi in vladni koaliciji res tako kritično, da se je znova javno angažiral zadnji šef partije Milan Kučan? Slednji se je namreč nazadnje angažiral junija letos z menda kompromisnim predlogom o spomeniku slovenski osamosvojitvi, ki naj ne bi nadomestil obstoječega spomenika revoluciji na ljubljanskem Trgu republike.
Dejstvo je, da se vlada že od vsega začetka na katastrofalne poplave odziva precej zbegano, čeravno skuša sedaj stvari popravljati za nazaj. Kot trdijo naši viri, z ministrstva stalno kličejo na občine in iščejo primerne napotke, da bi vlada v javnosti izpadla kolikor toliko normalno. O nekakšnem normalnem odzivu vlade na poplave sedaj pišejo samo še »troli« na spletnih družbenih omrežjih, a v to praktično noben državljan ne verjame več.
SDS je ponudila roko sodelovanja
Nekaj je jasno: takoj po poplavah je opozicijska SDS ponudila vladi nekakšno premirje in sodelovanje pri odpravljanju posledic poplav. Ne samo da so predsednik SDS Janez Janša, poslanci omenjene stranke in mnogi vidni člani poprijeli za metle in lopate (no, pridružilo se jim je tudi nekaj pripadnikov drugih strank), pač pa je prišlo tudi do nekakšne neformalne »koalicije narodne rešitve« na terenu, kjer so lahko ljudje na fotografijah videli sadove povsem spontanih fototerminov, kjer so se na istih fotografijah ob pregovorno z blatom »okrašenem« predsedniku SDS pojavljali »rdeča« županja Črne na Koroškem Romana Lesjak, predsednica republike Nataša Pirc Musar, obrambni minister Marjan Šarec in še nekateri. To pravzaprav ni nič nenavadnega, če pomislimo, da je Janša že v času svoje prve vlade
(2004–2008) ponujal roko sodelovanja tedanji opoziciji v obliki Partnerstva za razvoj, medtem ko smo v vladah tranzicijske levice lahko opazili nič manj kot govorico izključevanja. Ta se na neki način nadaljuje tudi sedaj, še posebej spričo dejstva, da se je javnomnenjski trend po poplavah krepko zasukal. Še zlasti po tistem, ko je postalo jasno, da se je Golobova vlada še pred kratkim odpovedala finančnim sredstvom EU za protipoplavno zaščito, medtem ko so župani nekaterih poplavno ogroženih občin velikokrat ukrepali kar sami. Že v prejšnji številki Demokracije je brežiški župan Ivan Molan v intervjuju pojasnil, da so nekateri deli občine Brežice še naprej poplavno ogroženi, ker birokracija in lobiji preprečujejo že zdavnaj načrtovano graditev HE Mokrice. Ko je v javnost prišla informacija, da vlada ne namerava spremeniti finančnih načrtov, da bi obljubljene milijone evrov nakazala levičarskim nevladnim organizacijam, in da je očitno glavni interes zlasti ministrstva za kulturo, da se najprej očistijo in sanirajo stari komunistični spomeniki (kar spominja na interes severnokorejskega režima, da ljudje tudi za ceno lastnega življenja ščitijo državne spomenike in podobe vladarjev), je vrag dokončno vzel šalo.
Bodo po reki priplavala (politična) trupla?
Kot je dan po prazniku Marijinega vnebovzetja objavila Mediana, je med strankami v javnomnenjski anketi znova na prvem mestu SDS, sicer z minimalno prednostjo pred Gibanjem Svoboda. Zanimivo je, da se je znova povečal delež tistih, ki delo Golobove vlade ocenjujejo pozitivno (s 24 na 32 odstotkov). Peter Jančič pa je na Spletnem časopisu (spletnicasopis.eu) opozoril, da ima SDS v primerjavi z Gibanjem Svoboda precej manj nihanja in torej veliko bolj stabilno podporo, sedaj ima tudi, kot je mogoče oceniti iz več preglednic, precej večjo podporo ljudi kot na volitvah lani spomladi. Pravi učinek odziva ljudstva na poplave pa se bo pokazal bolj dolgoročno, a v tem primeru samo vihtenje lopat na terenu ne bo dovolj, ampak bo treba predstaviti tudi program obnove. Pri tem je že jasno, da so se nekatere občine, ki že imajo zgrajeno protipoplavno zaščito, izognile najhujšemu. Kot je nedavno v kolumni v Demokraciji zapisal
podpredsednik SDM Nejc Brence, so poplave pokazale, kako pomembna je decentralizacija Slovenije in kakšen pomen ima lokalna samouprava, ki ima prav pri urejanju vodotokov najbolj zvezane roke, pa tudi sicer je velikokrat slišati informacije, da mnogi župani sploh ne morejo priti do ministrstev, če tja najprej ne pokliče kateri od poslancev Gibanja Svoboda. Ne samo mariborska infekcijska klinika, tudi drugje po državi so projekti, ki so zaradi politike vlade zastali, da o likvidiranem demografskem skladu sploh ne govorimo. Naši viri tudi trdijo, da je centralizacija države dosegla višek in da ljudje iz Golobovega volilnega štaba odločajo tudi o najmanjših stvareh najbolj oddaljenih občin, medtem ko »glavna vladna botrica« Nika Kovač niti sama ne ve več, kaj bi. Zato pa so toliko bolj zgovorni gremiji v ozadju, ki očitno že slutijo katastrofo in svarijo pred morebitnim mesarskim klanjem v koaliciji – tudi znotraj strank. Na udaru je sedaj predvsem Levica, kjer se znova kaže notranja kriza, saj naj bi glavno vlogo prevzelo njeno radikalno krilo, ki ga pooseblja poslanec Miha Kordiš, nasproti dosedanjemu koordinatorju, sicer snobovsko razpoloženemu Luki Mesecu. Medtem ko so mediji praktično že dva tedna z veliko mero zadrege objavljali fotografije vidnih članov SDS v akcijah prostovoljcev, so se člani Levice pokazali šele nedavno. Pomoč iz Ukrajine pa je znova spomnila javnost, kdo je bil med prvimi evropskimi državniki, ki so obiskali Kijev po začetku ruske agresije na Ukrajino.
Kako je vlada postala »prijazna« do ljudi
Je pa zanimiv metuljev efekt, ki ga sproža SDS med vladajočimi strukturami – en del njih je očitno pripravljen pragmatično sodelovati z opozicijo predvsem zaradi reševanja svojega lastnega položaja, medtem ko »trdo jedro« še vedno trdovratno vztraja pri politiki izključevanja in bi uvedlo celo spletno policijo, kar bi Slovenijo pahnilo na raven Putinove Rusije. Tako smo lahko 15. avgusta na vladnih profilih družbenih omrežij zasledili pohvale vredno voščilo katoličanom ob prazniku Marijinega vnebovzetja (kar je verjetno čudež, povezan z dokaj veliko zadrego vlade, ki je nastala zaradi poplav), vlada pa se je poleg tega v zadnjem hipu odpovedala
podražitvi naftnih derivatov. Iz javnosti se je praktično čez noč umaknila Tina Gaber, ki je s svojo pojavnostjo delala le medvedjo uslugo vladi, saj je bilo jasno, da ne gre za »prvo damo«, ki bi imela kakšno posebej koristno vlogo. No, sledile pa so tudi aktivnosti »zarečenega kruha« – poplave so namreč za seboj potegnile tudi nezaželene posledice, kot so denimo širjenje nalezljivih bolezni, tudi covida-19, zaradi česar so nekatere bolnišnice prepovedale obiske, in to ravno v času, ko funkcijo ministra za zdravje opravlja premier Golob, ki se je še lani hvalil, da je mogoče takšno bolezen zdraviti z obiskom plaže. Toda ko bodo na dan prišli konkretni dokazi, kako je sedanja vlada zaradi svojega (ne)dela zafrčkala milijone, ki jih je EU zaradi uspešnih pogajanj prejšnje vlade že obljubila Sloveniji, bo streznitev še precej hujša. Projekti, ki bi se morali že zdavnaj začeti izvajati, namreč mirujejo. Je morda to del taktike, da bi botri koalicije prepričali javnost, da od EU tako ali tako ni nobene koristi in je bolje, če izstopimo?
Kučanova intervencija: izbrane, a surove besede
Sedaj se postavlja vprašanje, ali je res tako presenetljivo, da se je v zadnjih dneh (po intervenciji časnika Delo) znova oglasil Milan Kučan, ki ni pri tem prav nič varčeval z opazkami na račun političnega dogajanja. »Gotovo veste, da je v naši desni prevladujoči stranki velika skepsa do tega, kar imenujemo podnebne spremembe, češ da so te levičarska izmišljija. Govori se, naj bi bil to trojanski konj, skozi katerega se želi nazaj pretihotapiti socializem,« je med drugim dejal. Ob tem je SDS javno obtožil, da uporablja trike, ki preprečujejo, da bi se uspešneje reševali problemi v slovenski družbi, in tako otežuje, da bi se ukvarjali s prihodnostjo. No, precej nerodno, saj je znano, da je sedanja vlada tista, ki vrača Slovenijo v preteklost, medtem ko je prejšnja delala za sedanjost in prihodnost. Skratka, zanj je SDS »ekstremna desnica« in ne normalen desni pol. Če Kučan na eni strani preferira »žlahtno konservativno stranko« (kar je njegova stara ideja), na drugi diskreditira tudi Anžeta Logarja, češ da ni iskren. Skratka, brutalne besede, s katerimi skuša Kučan znova vzpostaviti stare okope za kontrolo javnega mnenja, pri čemer je pravzaprav vsako dobro
dejanje nasprotne strani samo izraz velike neiskrenosti in torej nov dokaz za njen ekstremizem. Ob tem se je treba zavedati, da zadnji šef CK zelo dobro ve, o čem govori, in tudi previdno izbira besede, ki pa so vseeno zelo ostre, kar kaže, da je v tranzicijski levici precejšnja stiska. Od legendarne »spovedi« na Ljubljanskem gradu pa sedaj že vsak ve, da je premier Golob samo še koristen idiot starih botrov, a po drugi strani od njih pričakuje primerno kritje za svoje osebne interese – energetske posle, s katerimi želi služiti še naprej.
Koliko časa še ostaja Golobu?
Postavlja se tudi vprašanje, ali bo premier Golob sploh zdržal na svojem položaju do konca tega leta. V vladnih kuloarjih že kroži načrt, da bi se oblikovala nekakšna tehnična vlada, v kateri bi sodelovala tudi NSi, vodil pa naj bi jo dosedanji evropski komisar Janez Lenarčič, ki je politično manj izpostavljen. Nasploh pa ima NSi precejšnje javnomnenjske težave, saj so se nekateri njeni vidni člani od Ljudmile Novak pa do Janeza Pogorelca z vso silo spravili na SDS. A kot kaže, se je to pokazalo za kontraproduktivno početje, še zlasti po tistem, ko je član NSi Janez Tomšič omogočil višjo plačo za razvpitega Boruta Jamnika, sicer vplivnega finančnega botra sedanje koalicije. Če pa bi se scenarij z »žlahtno konservativno stranko«, o kateri je Kučan govoril pred dobrima dvema desetletjema in jo je sedaj znova omenil, uresničil, bi to pomenilo smrt za NSi, pa tudi nevarnost, da SDS ostane osamljena, saj ima okoli sebe v glavnem politike, ki z njo ne bodo hoteli sodelovati. Od tod tudi Kučanov pljunek na Anžeta Logarja in vse morebitne politične platforme, nad katerimi nomenklatura ne bi imela nadzora. Skratka, strah je velik in vojaka Roberta bo treba nekako rešiti …
