17 C
Ljubljana
petek, 17 septembra, 2021

Franci Kindlhofer pisal uredništvu nemškega časopisa Merkur in opozoril na povsem napačno in lažno poročanje njihovega novinarja Andreasa Schmida o Sloveniji

Piše: Franci Kindlhofer

Publicist Franci Kindlhofer je pisal uredništvu nemškega časopisa Merkur in opozoril na povsem napačno poročanje njihovega novinarja Andreasa Schmida o Sloveniji. Uredništvu je napisal pismo v nemščini, mi pa objavljamo slovenski prevod.

Franci Kindlhofer (foto: Polona Avanzo)

Spomnimo. Franci Kindlhofer se je rodil leta 1943 v Celju kot tretji otrok Zalike in Frica Kindlhoferja. Ob koncu druge svetovne vojne je bil njegov oče pogrešan. Mati je ostala sama s tremi otroki v lastni hiši na Zgornji Hudinji v Celju. Avgusta 1945 jih je aretirala Ozna. Mamo so odpeljali v zapor Stari pisker, kjer se je za njo izgubila vsaka sled, otroke pa na Petriček, kjer so bili priprti večinoma otroci iz protikomunističnih družin. Po razpustu Petrička se je Franci brez brata in sestre znašel v nekdanji gostilni Skalna klet. Marca 1946 sta ga k sebi na kmetijo vzela mamina sestra Marija in njen mož Franci. Osnovno šolo je tako obiskoval v Lembergu pri Šmarju, nižjo gimnazijo pa v Šmarju pri Jelšah. V Frankfurtu, v Nemčiji, je leta 1975 diplomiral na akademiji za svetovno trgovino … Med drugim je znan po tem, da je v slovenščino prevedel knjigo dokumentov Johanna Wolfganga Brügla Stalin in Hitler – Pakt proti Evropi.

Spodaj objavljamo njegovo celotno pismo:

Uredništvu MERKURJA v Münchnu

Kritične pripombe na članek Andreasa Schmida, ki je objavljen na vašem spletnem časopisu

  1. 9. 2021: »Ministrski predsednik pod navalom kritike«

Napisal: Franci Kindlhofer, Bled, Slovenija

Merkur: On (Janez Janša) se vedno bolj zgleduje po Orbanovi Madžarski …

Ta domneva je popolnoma napačna. Slovenija se razlikuje od Madžarske v mnogih stvareh. A dejstvo, da sta bili obe deželi več stoletij skupaj v avstrijski monarhiji in da sta na koncu obe doživeli žalostno izkušnjo s komunizmom, ponuja gotove vzporednice.

Merkur: 62-letnik (Janez Janša) se vedno bolj razvija v enega najbolj spornih predsednikov vlad v Evropski skupnosti.

On je moral ad hoc postaviti vlado na noge v zelo težki situaciji in vedno bolj se potrjuje, da je bila to najboljša rešitev za Slovenijo. Na vsak način je on v prvi vrsti predsednik slovenske vlade in se mu ne sme zameriti, da v EU zastopa slovenske interese in manj interese EU v Sloveniji.

Merkur: Nekdanji šefi slovenskih vlad napadajo Janšo – »jasni znaki avtokracije«

Marjan Šarec je sad rdečega barona Milana Kučana, zadnjega partijskega sekretarja Slovenije, ki si je zadal nalogo, da politično življenje v Sloveniji še naprej ohranja v rdeči barvi. Tako poskuša Kučan pred vsakimi parlamentarnimi volitvami iz nič ustvariti novo stranko z novim obrazom. Na ta način poskuša zavajati volivce, da gre za novo, sredinsko, neodvisno stranko. Leta 2018 je rdeči baron pripeljal z odra humorista Marjana Šarca, ki se je na gasilskih veselicah s preprostimi vici delal norca iz neumnih bab. Čeprav bi takrat moral, po demokratičnih pravilih, sestaviti vlado Janez Janša, saj je njegova stranka prejela največ glasov na volitvah, so glasovi Liste Marjana Šarca zadostovali za oblikovanje vlade z levimi strankami, sicer na zelo majavih nogah. Pričakovano je bil ljudski zabavljač Marjan Šarec po dveh letih s svojo latinščino pri koncu in je vrgel puško v koruzo, kot se to pri nas reče. Zato so njegovi komentarju vredni toliko, kot če bi predšolski otrok čebljal o relativnostni teoriji.

Šarčeva predhodnica, Alenka Bratušek, je s svojim enoletnim mandatom nabrala kaj malo vladnih izkušenj. Da bi rešila svojo eksistenco, se je sama predlagala za mesto komisarke EU, toda njena predstavitev v Bruslju ni bila najbolj uspešna. Tako je bila obsojena na vodenje stranke treh članov in večno opozicijo. Seveda pa je, tako kot mnogi v opoziciji, strašno zaskrbljena za usodo Slovenije. Čim bolje gre Sloveniji, tem večje so skrbi opozicije.

Merkur: Afera z maskami in Janezom Janšo –

Ravno ko je Janševa vlada prevzela odgovornost, je v Evropo pljusnil val epidemije. Šarčeva zapuščina je bila porazna. Skladišča civilne zaščite so bila prazna. Zadnje maske je Šarec podaril svojim kitajskim prijateljem. Še enkrat poudarim: to ni vic. Tako se je vlada znašla pod hudim pritiskom – kot tudi nemška in druge evropske vlade. Ampak takšne manipulacije, kot so se zgodile na Bavarskem, mi tukaj niso znane.

Merkur: Evropski politiki alarmantno: »Tukaj ne gre samo za majhno korupcijo.«

Za to poglavje se je novinar Schmid po pomoč obrnil k evropskemu poslancu Zelenih Danielu Freundu. Ampak tudi Daniel Freund, ob vsem spoštovanju do njegovega dela v Evropskem parlamentu, je pokazal, da so mu dogajanja v Sloveniji španska vas. On sploh ne upošteva, da sedanja opozicija slovenski vladi neprestano postavlja ovire na pot, in to takšne, ki nimajo nič skupnega z aktualnim političnim dogajanjem. To je opozicija, ki poskuša podkupiti poslance, da bi onesposobila vlado. Vsa zadeva je tako zahtevna, da nisem pripravljen brez honorarja organizirati tečaja za gospoda Schmida in Freunda.

Merkur: Je svoboda tiska v Sloveniji v nevarnosti? »Ostala bodo samo trobila vladnih medijev.«

K prvemu stavku moram jasno reči: da. Slovensko medijsko polje je katastrofalno. To stanje pa ni posledica posegov kakšne demokratične vlade, ampak je bolj dediščina komunistične diktature. Slovenija se je znašla v demokratični pasti. Na eni strani jo bremeni težko nasledstvo komunizma, ki se odraža v sodstvu, vsebini šolskega pouka, delih policije, javnem radiu in televiziji ter časopisih, ki še vedno nosijo imena kot revolucionarna glasila. Če kakšna demokratična vlada kaj ukrene proti temu stanju, se takoj pojavijo primerjave s Poljsko in Madžarsko. Zelo napihnjena je afera z STA, Slovensko tiskovno agencijo. Vladi se je očitalo, da se hoče vsebinsko vmešavati v njeno delo, v resnici pa je šlo le za spoštovanje pogodbe s pravnega vidika in s tem povezano financiranje. Ugotovljeno je bilo tudi, da je STA verjetno kršila pravila politične nevtralnosti. Ta očitek se bo verjetno potrdil, če bo sedanji direktor res zamenjal službo in se zaposlil v zelo levem medijskem podjetju. Te zadeve težko oceni tudi dober novinar. Zato je treba za zanesljive informacije najti prave, kompetentne sogovornike. Seveda mora biti to volja novinarja.

Ko je Zvezna republika Nemčija ob združitvi z nekdanjo NDR vse institucije – od sodstva naprej – enostavno prilagodila svojim standardom, ni nihče govoril o davljenju (drangsaliranju) sistema, kot to govori nekdanja ministrica SPD Katharina Barley v zvezi z dogodki v Sloveniji.

Merkur: Orbanov prijatelj Janez Janša: Kako Madžarska vedno bolj pridobiva vpliv na Slovenijo

Matej Vatovec pripada stranki, katere člani se celo v parlamentu postavljajo s tem, da so ponosni nasledniki komunističnih klavcev. Je to lahko v nemškem parlamentu počel kakšen neonaci?

Za doslednega nemškega novinarja je popolnoma neodgovorno, da kot resno sporočilo uporabi to, kar so mu o problemih v Sloveniji natvezili ljudje, ki v glavi nimajo ničesar drugega kot nastavljanje pasti in motenje dela vlade, kjer je le mogoče. Če pa hočemo govoriti o tem, kdo ima na Slovenijo največji vpliv, potem lahko začnemo kar pri Nemčiji. Stalno negativno primerjanje zahodnega tiska z Madžarsko ni nič drugega kot poskus, da bi njim neljubega Orbana pribili na križ.

Popolnoma nora je kritika Janševeve politike v zvezi s koronavirusom. Ravno tu je premier pri prebivalstvu nabiral točke. Borbo proti pandemiji je jemal zelo resno, kot se za šefa spodobi (Schefsache). Kljub okorelemu zdravstvenemu sistemu mu je uspelo povečati kapacitete bolnišnic, primanjkovalo ni nobenega materiala – niti cepiva, podpiralo se je gospodarstvo in zaščitili so se zaposleni. Kljub velikim prizadevanjem opozicije pod vodstvom poklicnih revolucionarjev, kot so Tea Jarc & Co., da se delo vlade v teh razmerah popolnoma oteži, je kriza v zvezi s covidom-19 še vedno potekala v sprejemljivih mejah.

Ta uspeh je tudi posledica prispevka dveh strank, DeSUS in SMC, ki ju opozicija zmerja, da sta izdajalski, v resnici sta pa v kritični situaciji, ko leva stran ni več znala naprej, dokazali odgovornost do države in državljank ter državljanov.

Merkur: Janez Janša: »Od gorečega komunista« do »desno populističnega diktatorja«

Nasprotniki demokracije z velikim užitkom spominjajo nekdanje člane partije, ki so postali demokrati, na njihovo komunistično preteklost. Pri tem pa ne upoštevajo, da je bil komunizem enostrankarski sistem, za katerega se ni vedelo, kako dolgo bo trajal. Večina ljudi, ki so se hoteli udeležiti javnega življenja, se ni mogla izogniti partiji – zvezi komunistov. Bilo ni nič drugače kot v nacizmu ali v nekdanji NDR. Zato vseh članov ni pravično metati v isti koš. Jaz sem sam doživel, kako je bilo pomembno, da so bili v partiji tudi popolnoma normalni, razumni in dobri ljudje. Sicer bi bilo življenje še bolj nevzdržno. Razlike med člani partije so se pokazale šele po osvoboditvi leta 1990. Dobri, pametni, demokratično orientirani ljudje, ki v prejšnjem režimu niso ničesar zakrivili, niso imeli nobenih problemov s tem, da se odrečejo svoji preteklosti. Drugače seveda velja za večno nekdanje, kot je na primer Milan Kučan, ki je, kot Georg Gysi v Nemčiji, imel nalogo ohraniti partijo in zavarovati njen denar. Že dejstvo, da je bil zaprt Janša in ne Kučan, govori samo zase. K radikalnemu zavračanju starega sistema je pripomoglo tudi dejstvo, da smo šele po njegovem propadu izvedeli, kako kriminalen in zločinski je bil komunistični sistem, ki je odgovoren za strahotne pokole nad lastnim narodom.

Merkur: Slovensko predsedovanje Svetu EU: Ali grozijo »druge usmeritve« in »ogrožanje evropskih vrednot«?

Daniel Freund je zaskrbljen: »O čem se bo diskutiralo in o čem ne? Pravzaprav o tem zdaj odloča Janša.«

Tukaj imam za Freunda samo eno vprašanje: »Obstaja v EU kakšen katalog o tem, o čem naj se diskutira ali sme diskutirati in o čem ne? Česa se bojite?« Ravno pri zadnjem srečanju evropskih politikov tukaj pri nas, na Bledu, se je pokazalo, kako je bila za vse sodelujoče pomembna odprta diskusija, brez tabujev. To dejstvo je večina pozdravila.

Tu ni bilo prostora za evropske politike tipa Timmermans, ki se mu ne zdi nič nenavadnega, če kakšen sodnik v javnosti prezentira embleme neke diktature, kot sta kljukasti križ ali rdeča zvezda. To je gotovo nekaj, česar Evropa ne potrebuje.

Drago uredništvo MERKURJA, dokler si bodo vaši novinarji za sogovornike izbirali ljudi, ki vdano častijo in se klanjajo največjemu slovenskemu morilcu v Ljubljani, bo Vaš časopis zelo težko še kaj prispeval k bavarsko-slovenskem prijateljstvu.

Poslanec državnega zbora SD Marko Koprivc, bivši predsednik SD Dejan Židan in predsednica SD Tanja Fajon (v ozadju) se klanjajo komunističnemu zločincu Borisu Kidriču v središču Ljubljene. (foto: posnetek zaslona)

Prilagam še sliko, kjer se poslanec državnega zbora SD Marko Koprivc, bivši predsednik SD Dejan Židan in predsednica SD Tanja Fajon (v ozadju) klanjajo komunističnemu zločincu Borisu Kidriču v središču Ljubljene. Tanja Fajon je namreč predsednica stranke, ki je nastala iz zveze komunistov in si nadela ime Socialni demokrati. Tanja Fajon je tudi poslanka v Evropskem parlamentu, kjer je neka posebnost, saj zaradi strankarske politike nastopa tudi proti interesom svoje države.

Zadnje novice

Sorodne vsebine