13.8 C
Ljubljana
sreda, 28 septembra, 2022

(FOTO+VIDEO) Predsednik Pahor na dunajski Diplomatski akademiji: “Rusija ni bila pahnjena v vojno z Ukrajino. Ni bila izzvana, niti indirektno. Brez povoda je napadla suvereno Ukrajino. In še vedno jo napada.”

Piše: C. R. Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes na posebno povabilo veleposlanika dr. Emila Brixa, direktorja Diplomatske akademije Dunaj, obiskal to najstarejšo izobraževalno ustanovo s področja mednarodnih študij na svetu.Predsednik Pahor je kot posebni gost nagovoril dunajske diplomate in študente Diplomatske akademije in imel z njimi pogovor z naslovom “Evropa. Od Zahodnega Balkana in naprej. Srednjeevropski pogled” (Europe. Western Balkans and Beyond. A Central European Perspective”). Predsednik Pahor je spregovoril tudi o vojni v Ukrajini in njenih posledicah za evropski in svetovni mir ter politično in varnostno arhitekturo v mednarodni skupnosti. Po uvodnem govoru je odgovarjal na vprašanja diplomatov in študentov.Diplomatska akademija na Dunaju je najstarejša poklicna podiplomska šola za mednarodne študije na svetu. Leta 1754 jo je ustanovila cesarica Marija Terezija, od leta 1964 pa deluje kot neodvisna javna izobraževalna institucija. Njeno poslanstvo je zagotavljati nadarjenim podiplomskim študentom odlično znanje s področja mednarodnih odnosov, mednarodnega prava in prava EU, mednarodne ekonomije, svetovne zgodovine in jezikov ter jih tako pripraviti za opravljanje poklicev in vodilnih vlog v mednarodnih organizacijah, diplomaciji, gospodarstvu in drugje.

Govor Borut Pahor. (foto: UPRS / Matjaž Klemenc)

Besedilo uvodnega govora predsednika republike na Diplomatski akademijiVojna ni naravna nesreča. Vojna je človeška nesreča. Vojne nam niso usojene. Odločitev za vojno ali mir je človekova odločitev. Dejstvo, da so vojne prekinjale mir skozi vso zgodovino mednarodne skupnosti, še ne pomeni, da je trajen mir nemogoč. Prizadevanja, da bi zagotovili trajen mir je najbolj plemenito poslanstvo evropske in svetovne politike.Upanje, da je trajen mir mogoč, vsaj v Evropi, je najbolj utrjevalo dejstvo, da je po drugi svetovni vojni, razen vojne na Balkanu, mir neprekinjeno trajal skoraj 80 let. Ta mir je najbolj omogočala evropska ideja, utemeljena na spravi in sodelovanju v vzajemno korist. Evropsko idejo mirnega združevanja in sodelovanja jemljem kot najbolj pomembno politično inovacijo na stari celini v novejši zgodovini.V duhu sprave je omogočila mirno sožitje držav, ki so se prej borile ena proti drugi v dveh svetovnih vojnah. Navdihnila je padec Berlinskega zidu, vzpon demokracij, mirne spremembe evropske geopolitike po koncu varšavskega pakta in razpadu Sovjetske zveze. Mirno se je širila in mirno je prestala tudi izstop Združenega kraljestva.Evropska ideja je bila in ostaja najboljša stvar, ki se nam je lahko zgodila. Skoraj pol milijarde ljudi zagotavlja mir in blaginjo. Nevarno je bilo do nedavnega edino to, da smo mir jemali za samoumeven.No, te nevarnosti ni več.V Ukrajini je vojna. Napadla jo je Rusija.Rusija ni bila pahnjena v vojno z Ukrajino. Ni bila izzvana, niti indirektno. Brez povoda je napadla suvereno Ukrajino. In še vedno jo napada.Evropska varnostna arhitektura, zgrajena na načelih OZN in Helsinški listini je ogrožena. V Ukrajini umirajo nedolžni ljudje. Na poti je več milijonov beguncev. Zato je potrebno čimprej doseči prekinitev ognja, nadaljevati diplomatska pogajanja in najti rešitev po mirni poti.To ne bo lahko, vendar si moramo vsi prizadevati za to. Dobro in prav je, da so Zahod, Evropska unija, ZDA in NATO sprejeli ostre sankcije. Prvi cilj sankcij in vseh drugih ukrepov mora biti, da se Rusijo prisili k čimprejšnji zaustavitvi vojne. Ni dvoma, da mora Rusija prva storiti korak, prekiniti vojaške operacije. Za vojno je moralno odgovorna. Svoj moralni greh lahko ublaži samo s takojšnjo prekinitvijo vojne in mirno rešitvijo spora.Zelo je pomembno, kako se bo odvijala in končala vojna v Ukrajini. Najprej za Ukrajino, za Rusijo, pa tudi za Evropo in ves svet.Na preizkušnji je pravni in politični multilateralizem. Kot zagovornik dialoga, sprave in mirnega reševanja vseh sporov iskreno upam, da ostaja dovolj močan in fleksibilen, da bo pomagal k ohranitvi miru in varnosti.Na preizkušnji je tudi identiteta in prihodnost Evropske unije. Kot velik privrženec evropske ideje verjamem, da Evropska unija predstavlja ogelni steber evropskega miru, varnosti in blaginje. Kot morda veste sem zagovornik Združenih držav Evrope. Ne kot talilnega lonca, kot v primeru ZDA. Ampak kot združenih držav sui generis. To pravim zato, ker menim, da lahko samo bolj poglobljena Evropa navznoter, zagotavlja njeno moč navzven, tudi zunanje politično in obrambno.Vojna v Ukrajini oživlja preživeto mentaliteto geopolitike. V tem smislu je širitev Evropske unije, tudi in predvsem na Zahodnih Balkan geopolitično vprašanje prve kategorije.V zadnjem času sem večkrat opozoril, da upočasnjen proces širitve Evropske unije na Zahodni Balkan oživlja nacionalizme in razmišljanja o spremembi meja.Trdno sem prepričan, da samo pospešena širitev lahko zaustavi te nevarne težnje, ki ogrožajo mir in varnost tega dela Evrope in celo Evropo.Na varnostni konferenci v Munchnu sem se celo zavzel za zelo pospešeno vključevanje Bosne in Hercegovine v EU. Seveda bi bilo čudovito, če bi taka politična volja obstajala za vse države Zahodnega Balkana, vendar si žal ne delam utvar.Za Bosno in Hercegovino pa sem precej prepričan; če tam ne bo Evrope bo varnostni problem.Ne podcenjujem drugih izzivov, dialoga med Beogradom in Prištino, zastoja v napredku Severne Makedonije zaradi blokade Bolgarije. Toda Bosna in Hercegovina je vendarle nekaj posebnega.Zavzemam se, da bi politični voditelji, ki so privrženi evropski perspektivi Bosne in Hercegovine ustanovili skupino vpliva imenovano Prijatelji Bosne. Na ta način bi v sodelovanju z bosanskimi oblastmi in vsemi tremi narodi iskali rešitve za to, da Bosna postane funkcionalna država. Pa naj gre za morebitno posodobitev Daytonskega sporazuma ali ustavnih sprememb. Zelo pa se mudi s sprejemom volilne zakonodaje, tu imamo čas tako rekoč samo do maja, ali pa tvegamo nepredvidljive posledice.Podpiram projekt Open Balkans. Glede te podpore ostajam v veliki manjšini. Večina drugih voditeljev kritizira to zamisel, češ, da je to samo srbska inačica formule Berlinskega procesa o poglobitvi sodelovanja. Saj je. Vendar pa se mi zdi dragoceno, da so jo voditelji Srbije, Severne Makedonije in Albanije vzeli za svojo. Ko je bila zamisel predstavljena sem bil poleg, v Novem Sadu. Zdi se mi, da je ena redkih konstruktivnih zamisli o sodelovanju držav Zahodnega Balkana, ki je vsaj deloma naletela na iskreno podporo. Vem pa, da ji mnogi nasprotujejo, češ, da se za njo skriva velikosrbska politika. V tem smislu sem predsednika Vučića večkrat prosil, da ostreje zavrne idejo Srbski svet.V zvezi z predsednikom Vučićem in Srbijo bi rad rekel še nekaj. Med voditelji na področju zahodnega Balkana imate glede njegove vloge dve popolnoma različni oceni; da je steber stabilnosti in da je steber nestabilnosti. Jaz želim verjeti, da je steber stabilnosti in tako tudi ravnam. Pogoj za to pa je, da zavrača idejo srbskega sveta, da zavrača odcepitev republike Srbske iz Bosne in Hercegovine ter nadaljevanje dialoga Beograd Priština. Razumem, da se je Srbija zaradi vojne v Ukrajini znašla v zadregi. Toda ena stvar mora biti bolj ali manj jasna. Bolj kot se bo povečevala geopolitični jez med Rusijo in EU, težje bo sedeti na dveh stolih. Kljub temu upam, da bo Srbija ohranila svojo proevropsko usmeritev in se inteligentno izvila iz te situacije. To bi bilo pomembno za pro evropsko prihodnost Srbije ter celotnega Zahodnega Balkana, zmanjšalo pa bi tudi nevarnost ruskih skušnjav, da na Zahodnem Balkanu povzroči nestabilnost.Svet je nenadoma postal še bolj zapleten, kot se je zdelo, da je.Zdaj gre zelo za to, da iskreno verjamemo v vladavino prava, v demokracijo, v spravo, v mirno reševanje sporov in v moč evropske ideje in slavno prihodnost Evropske Unije. Zdaj gre za to, da zaupamo v moč dialoga, da smo potrpežljivi, da iščemo poštene kompromise. Gre tudi za to, da smo trdo odločni takrat, ko je to edini način za nevarnost miru in varnosti.O vojni in o miru odloča človek. Lahko se odloči za vojno ali za mir. V tem smislu naj citiram slavnega kitajskega teoretika Sun Tzuja (the Art of War) ki je dejal: »The greatest victory is that Which requires no battle.«

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine