Piše: Gašper Blažič
Nedelja, 22. septembra, je bila v znamenju blaženega Antona Martina Slomška, škofa, pisatelja, pesnika in narodnega buditelja. Njegov praznik je bil sicer 24. septembra na obletnico njegove smrti.
Za slovenski narod je Anton Martin Slomšek pomemben tudi zato, ker je bil v 19. stoletju, v času narodnega prebujanja, zagotovo eden največjih spodbujevalcev narodne identitete Slovencev znotraj države, kjer je bil glavni občevalni jezik sicer nemščina. Vendar je tudi Nemcem priznaval isto pravico do rabe maternega jezika. Ko je desetletje po »pomladi narodov« kot lavantinski škof – tedaj s sedežem v večinsko nemškem Št. Andražu na vzhodu Koroške – po velikih naporih prenesel škofijski sedež v Maribor in z združevanjem ozemelj, kjer so živeli Slovenci, začrtal pot Zedinjeni Sloveniji, je s tem pripravil pot do nastanka kasnejše slovenske države. Povedano drugače: če Slomšek ne bi malo pred svojo smrtjo naredil daljnosežne poteze s prenosom škofijskega sedeža, tudi general Rudolf Maister leta 1918 ne bi mogel braniti severne meje.
200 let Slomškove nove maše
Letos se je Cerkev na Slovenskem Slomšku poklonila v Celovcu. V letošnjem letu namreč mineva 200 let od Slomškovega duhovniškega posvečenja, ki je bilo prav v celovški stolnici, in njegove nove maše, ki je bila v župniji Olimje, kjer je kot župnik deloval nekdanji kaplan v Slomškovi domači Ponikvi, njegov veliki dobrotnik in podpornik Jakob Prašnikar. Slomška je v duhovnika 8. septembra 1824 posvetil celovški oz. krški škof (po prvotnem sedežu škofije v Krki, kjer je sv. Ema ustanovila benediktinski samostan) Jakob Peregrin Paulič. Bil je sicer prvi škof te škofije, ki ni bil plemiškega rodu, hkrati pa prvi Slovenec na tem škofijskem sedežu – naslednji Slovenec na tem položaju pa je sedanji škof Jožef Marketz, gostitelj letošnjega Slomškovega srečanja. V Celovcu je Slomšek pet let po posvečenju postal spiritual v tamkajšnjem bogoslovnem semenišču, kjer je bil še nekaj let prej bogoslovec. To pomeni, da mu je bil Celovec domač. Prav tako letos mineva 25 let od beatifikacije Antona Martina Slomška. Za blaženega ga je v Mariboru 19. septembra 1999 razglasil papež sv. Janez Pavel II.
Tokrat romanje peš s celjskim škofom
Posebnost letošnje Slomškove nedelje je bila tudi v tem, da je Društvo Slomškova romarska pot v sodelovanju z Domom sv. Jožefa iz Celja in škofijo Celje organiziral romanje peš iz Žihpolja ob Dravi (nekaj kilometrov južno od Celovca) do celovške stolnice z vmesnim postankom v nekdanji cistercijanski opatiji Vetrinj, kjer je bilo med letoma 1945 in 1950 taborišče za slovenske begunce, ki so se umaknili pred komunističnim nasiljem. Romarje je s svojo navzočnostjo in besedo spremljal tudi celjski škof Maksimilijan Matjaž. Blaženi Anton Martin Slomšek je namreč glavni zavetnik celjske škofije, navsezadnje je doma z njenega ozemlja. Romanje se je začelo v nedeljo zjutraj na Jožefovem hribu v Celju, kjer so romarji dobili prvi blagoslov, nato pa se je pot z avtobusom nadaljevala prek Velenja, Slovenj Gradca in Dravograda v Avstrijo, delno tudi po avtocesti, ki povezuje Gradec in Beljak ter pelje mimo Celovca. V času vožnje s(m)o romarji molili rožni venec in prisluhnili škofovi besedi, saj je posamezne skrivnosti rožnega venca povezoval s Slomškovo življenjsko potjo. Okoli enajstih dopoldne je avtobus prispel na cilj v Žihpolje (nemško Maria Rain), rojstni kraj prej omenjenega škofa Pauliča. Do konca prve svetovne vojne je bil to povsem slovenski kraj, danes pa je med skoraj 2300 prebivalci te občine manj kot pet odstotkov Slovencev. Žal se to tudi pozna v napisih, saj dvojezičnih krajevnih tabel praktično ni. Ne glede na to pa je tamkajšnji mladi župnik Ulrich Kogler, sicer nemškega rodu, zelo naklonjen Slovencem in se tudi uči slovensko.
Začelo se je v Žihpolju
Po uvodnem sprejemu in duhovni misli v tej lepi romarski cerkvi Marijinega vnebovzetja – romarjem iz avtobusa se je pridružilo še nekaj romarjev od drugod, med njimi tudi duhovni vodja društva Slomškova romarska pot Alojz Kačičnik, župnik v Vidmu ob Savi in pred tem na Ponikvi − je sledil prvi del poti do Vetrinja. To pomeni, da je bilo treba prečkati glavno cesto, ki povezuje prelaz Ljubelj na meji s Slovenijo in Celovec. V Vetrinju samostan že zdavnaj ne deluje več – ko ga je namreč Jožef II. ukinil, so v njem zagnali tekstilno tovarno, kar je prineslo močno ponemčenje prej povsem slovenskega kraja. Med letoma 1945 in 1950 pa je bilo tam taborišče slovenskih beguncev pred komunizmom, ki so v tamkajšnji samostanski cerkvi (danes je to župnijska cerkev) imeli stalno molitev noč in dan. Maja in junija 1945 so namreč tam doživeli veliko bolečino, saj so mnoge slovenske fante iz Slovenske narodne vojske (nekdanje domobrance), misleč, da gredo v Italijo, poslali direktno v roke komunističnim rabljem. Ko pa je leta 1967 tekstilna tovarna šla v stečaj, je prazne samostanske prostore sprva hotela kupiti Mohorjeva družba, a so deželne oblasti to preprečile. Zgradbo so podržavili, nato pa so jo podarili deželnim oblastem. Namesto slovenske gimnazije, ki so jo hoteli uvesti »mohorjevci«, je tam zaživela deželna gimnazija. Romarji smo v cerkvi obudili tudi spomin na slovenske begunce in dr. Valentina Meršola.
Od Vetrinja do Celovca
Zadnji del poti pa je vodil od Vetrinja skozi slikovit park do samega mesta. Malo pred ciljem smo srečali upokojenega celjskega škofa Stanislava Lipovška. Medtem se je v celovški stolnici sv. Petra in Pavla – bilo je četrt na štiri popoldne – že začela molitvena ura z molitvijo rožnega venca in s petjem taizejskih napevov. Sledila je sveta maša, ki jo je daroval škof Jožef Marketz, somaševal pa je večji del slovenskih škofov, nadškof Alojzij Cvikl iz Maribora, nadškof Stanislav Zore iz Ljubljane, prejšnji in sedanji škof v Celju Lipovšek in Matjaž, murskosoboški škof Peter Štumpf, seveda ni manjkal niti predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Saje. Somaševalo je veliko število duhovnikov iz matične domovine, pa tudi iz zamejstva. Pridružili so se tudi nekateri nemško govoreči duhovniki in verniki, zato je maša, ki je večinoma potekala v slovenščini, vključevala tudi nekaj nemščine. Bogoslužje so glasbeno obogatili Mladinski pevski zbor Danica in Projektni zbor Južne Koroške. Po maši je bila pogostitev na trgu pred stolnico in vrnitev domov.
