Piše: Miran Černec
Osemdeset let pozneje je marsikaj drugače, a marsikaj ostaja po starem. Tako se 80 let pozneje, ker imamo zdaj svobodo, pred volitvami zapirajo predsedniški kandidati – a tokrat ne v Tretjem rajhu, temveč v demokratični Franciji in Romuniji.
Osemdeset let pozneje se spet bojimo Rusov – le da tokrat ne zato, ker bi bili komunisti, temveč zato, ker to niso več. Zdaj je najbolj priljubljeno ime med novorojenimi fantki v Berlinu Mohamed, županu Londona je ime Sadiq in Britanskega imperija ni več. Osemdeset let pozneje ni več niti partizanov v gozdovih ; in če so oni junaško napadali in zažigali produkte nemške avtomobilske industrije, jih njihovi ponosni potomci radostno kupujejo kot vroče žemljice in ob tem pridno opravljajo podizvajalsko tlako za germanske koncerne – tudi za tiste, ki jih niso ustanavljali najbolj liberalni demokrati …
Osemdeset let pozneje ni več starih Varšave, Rotterdama, Dresdna, Nürnberga in Frankfurta – iz ruševin teh plemenitih mest so zrastle njihove amerikanizirane kopije, na katerih se pase radovednost nevednih turistov. Osemdeset let pozneje fantovska pesem ne odzvanja več po slovenskih vaseh; morda je za vedno zamrla v Kočevskem rogu, Hudi jami in drugih krajih našega žalostnega spomina prav na tisto pomlad leta 1945. Nadomestil jo je turbofolk s primesjo afriškega tam-tama. Osemdeset let pozneje slovenska dekleta vozijo tovornjake, motorje in viličarje in so matere samohranilke, Evropo pa nam upravljajo nezmotljive tete iz Bruslja – mimogrede, tudi v Bruslju je osedeset let pozneje najbolj priljubljeno ime med novorojenimi fantki Mohamed …
Osemdeset let pozneje je toliko tega drugače, a toliko tega ostaja enako. Osemdeset let pozneje smo slavili dan zmage. In osemdeset let kasneje vsi končno vemo, kdo je takrat v resnici zmagal in kdo je bil poražen – mar ne?
