10.2 C
Ljubljana
sobota, 25 maja, 2024

Elena Pečarič v javnem pismu: Kordiš bi gotovo počitnikoval na Golem otoku

Piše: Nova24TV.si

Elena Pečarič je slovenski javnosti dobro znana kot borka za pravice invalidov, pa tudi kot avtorica javnih pisem, ki zatresejo razumevanje politične stvarnosti, kot jo krojijo dominantni mediji. Tokrat so bili naslovniki njenega pisanja Luka Mesec, Simon Maljevac in Miha Kordiš. 

“Spoštovani minister Luka Mesec, sicer se tikava, saj si kar 16 let mlajši od mene. A ker bom to pismo dala v javnost, vas bom vikala in spoštljivo nagovarjala, še enkrat in ponovno. V upanju, da vam nekaj mojih napotkov ostane v trajnem spominu in v večni opomin, da nastopate bolj odločno in pogumno. Da prenehate s populizmom in revanšizmom; to, kar ste očitali vladi Janeza Janše, so sedaj postale tudi »vaše« metode,” je zapisala v uvodu pisma.

V nadaljevanju njeno pismo objavljamo v celoti.

“Naj bom konkretna. Takoj ob nastopu vašega ministrovanja ste Cveta Uršiča (sicer člana NSi), s katerim se skoraj v ničemer nisva strinjala in se tudi pogosto ostro konfrontirala, premestili iz MDDSZ, Derektorata za invalide na MNZ, Direktorat za migracije. Do upokojitve je imel samo štiri mesece in namesto, da bi počrpali ter izkoristili njegove dolgoletne izkušnje ter znanje tudi glede razvoja zakona o osebni asistenci, razlike med osebno asistenco in drugimi storitvami v skupnosti, koncepta, ki izhaja iz človekovih pravic in ne kot socialnega skrbstva za t. i. invalide, temeljne razlike v dojemanju medicinskega in socialnega razumevanja realnosti … ste se ga vehementno znebili. Nad to potezo sem bila takoj razočarana, saj je bil znak arogance namesto pripravljenosti, da se o stvareh, ki jih ne poznate, učite in podučite.

Še bolj se moje negativne slutnje žal potrjujejo vsak dan znova ob vaših javnih nastopih, v katerih dajete jasno vedeti, da enačite človekove pravice s socialnim skrbstvom.

Ko sem imela 16 let in sem še živela v totalni instituciji ter doživljala različne oblike psihičnega/fizičnega nasilja, sem se zavestno odločila, da se bom odločno borila proti vsem oblikam diskriminacije. Tisti, ki me želijo obdržati znotraj kroga t. i. INVALIDOV[1]. To nikoli nisem bila, nikoli se tako nisem počutila, saj beseda pomeni neveljaven. Sama to vsekakor nisem. Od vas sem pričakovala več uma in sposobnosti razmišljanja, saj dajete vtis, da prebirate prof. Slavoja ŽižkaJanisa Varufakisa … Ali tudi kaj razumete? Podarila sem vam nekaj knjig, v katerih govorimo o konceptu hendikepa[2] in zakaj to nikakor ni ekvivalent besedi invalid.

V svojem življenju sem že marsikaj preživela, ustvarila, napisala, naredila in to dokazujem vsak dan znova s svojim delom ter nenazadnje tudi z več kot 30-letnim aktivizmom na različnih področjih družbe. Zato je zame žalitev in poniževanje, da me pojmujete s tem izrazom. Imam izobrazbo in tudi strokovni naziv (v mojih študijskih časih smo študentje FF gledali zviška na študente iz FDV), sedaj mogoče slutim, zakaj.

Tudi pod prejšnjo vlado in nikoli poprej, vam zagotavljam, nisem živela pod nobenim strahom. Nikoli me ni bilo strah konfrontacije z drugače mislečimi, prav nasprotno. Strah me je prepotentnosti, ignorance, sprenevedanja in prijaznih, lepljivih besed, pokroviteljstva in skrbi; skrbi, ki te zaduši.

Me pa resnično požene v zrak to zlorabljanje na vsakem koraku besede SVOBODA s strani tistih, ki nikoli niso doživeli odvzema le-te. Ki nikoli niso doživeli poniževanja, posmeha, izsiljevanja in ustrahovanja, ker niso bili takšni, kot je sistem za njih predvidel, da morajo biti. Ko si se bal izrekati svoje misli ali ko si vedel, da bodo določene izrečene besede imele hude posledice v tvojem vsakdanjem življenju. Seveda se tudi takrat nisem mogla nikoli zadržati in sem vedno nosila določene posledice in prevzemala odgovornost za izrečeno. Nikoli mi ni bilo žal. Zlorabe besed, solidarnost, človekove pravice, demokracija, svoboda medijev itd. so danes tako že nekaj vsakdanjega, da mi je nerodno uporabljati jih, ne da bi pred tem opisala kontekst, o čem konkretno govorim.

Tudi vsa leta kasneje, ko sem opozarjala na sistemsko korupcijo predvsem znotraj krogov invalidskih organizacij, FIHO … smo bili v YHD osamljeni, podobno je tudi še danes, saj se nič bistvenega na področju socialnega varstva, dojemanja človekovih pravic, FIHO, zaščite integritete, ni spremenilo.

Prav tako sem mi dvigne pritisk, ko o socializmu, delavskih pravicah in zdravstvu govori poslanec Miha Kordiš. Kaj on ve o življenju v Jugoslaviji, o Titu, o tistih časih, ki jih v svojem imaginariju opeva? Še dobro, da jih ni doživljal, ker bi gotovo počitnikoval na Golem otoku. Z njim sva kot predstavnikom poslanske skupine Levica pred mnogimi leti imeli s kolegico stik pri lobiranju za zakon o osebni asistenci. Pogovor je trajal več kot pol ure, gospod Kordiš pa je bil vidno v zadregi in ves čas pogledoval v svoje čevlje, namesto naju v oči, med tem ko sva mu razlagali osnovne pojme in razlike med osebno asistenco in drugimi oblikami oblik pomoči.

Ne morem tudi ne omeniti ministra Simona Maljevca, ki se je mednarodne konference o deinstituacionalizacije v Lipici udeležil zgolj za kratek nagovor in izginil. Na konferenci tako ni bilo niti enega samcatega predstavnika tega novega ministrstva, ki po imenu toliko obljublja, a v dejanjih ni kaj pokazati. Ob tem je poudaril, da mora biti v ospredju bivanjska izkušnja vsakega posameznika. Kaj naj bi to, hudiča, sploh pomenilo? V posmeh in ponižanje vsem mednarodnim gostom, domačim strokovnjakom ter najhuje, posameznikom, ki so nam pripovedovali svoje tragične izkušnje glede odvzema poslovne sposobnosti, prisilnega zaprtja za več let v totalne institucije in popolne nemoči posameznikov, da bi se lahko ponovno vrnili v družbo kot polnopravni državljani. Nič novega, to, kar poslušamo že 30 let, a se ogorčenost in jeza stopnjujeta. Ob tem, da nas vedno znova skušate »nategnit« od zadaj. Prav on, ki je odgovoren za zakon o dolgotrajni oskrbi in glede bivanja v domovih za starejše občane, mogoče ve toliko, kot je morda videl na obisku svoje babice. O načinu oskrbe, ki jo bodo posamezniki lahko sploh deležni, se mu niti ne sanja. Da samo rečem še stavek o gladomoru v Ukrajini leta 1933; o njem sem vedela že osnovni šoli, pa res nimam nobenega poglobljenega znanja iz zgodovine, ampak je to splošna razgledanost.

Dragi Luka, živela sem namreč v času Jugoslavije, kjer so nas učili bratstva in enotnosti, a praksa in izkušnje so bile povsem nekaj drugega, krutega, surovega. Zato sem na lastni koži zelo hitro dojela, da nobenemu ne morem zaupati in se moram iz gnoja izvleči sama. Tudi takrat mi je bilo rečeno, naj izkoristim dane zakonske možnosti ter se vdam v usodo »pridobitno nezmožne«, sprejmem status invalida, dobim zagotovljeno doživljenjsko podporo, saj vendar vem, da zame ne bo nobene zaposlitve ali dela, s katerim bi se lahko preživljala. Vse to so mi, seveda z najboljšimi nameni, svetovale takratne socialne delavke. Žal vem, da tudi danes ni kaj bistveno drugače, saj je mentaliteta skrbi in oskrbe še vedno prevladujoča. In očitno tudi vam še bolj splača ta taktika, da ohranite čist in nedolžen obraz v javnosti.

Pa se nič od tega napovedanega na srečo ni uresničilo, saj smo si s kolegi »ustvarili« zaposlitev, doštudirali, zgradili mednarodna povezovanja in sodelovanja, zaposlovali na YHD ljudi za opravljanje osebne asistence (v teh letih več kot 1000), osvobajali posameznike iz institucij, izbojevali zakon … Vse to so mnogi invalidski veljaki, strokovnjaki in mnogi politiki jemali kot pobalinskost, rušenje sistema invalidskega varstva, mladostniško revolucionarnost …

Elena Pečarič (Foto: STA)

Tudi zato mi je delo vrednota; da sem lahko redno zaposlena, kar mi zagotavlja tudi ekonomsko neodvisnost, nenazadnje pa mi je v ponos, da lahko s svojim zgledom, znanjem in intelektualnim delom prispevam kanček tudi k spreminjanju življenj drugih.

In paradoksno je dejstvo, da levo vlado prepričujem o pomenu osebne asistence, o vrednosti, pomembnosti in odgovornosti dela naših osebnih asistentov (o njihovih pravicah do dostojnega plačila, pravici do izplačanega letnega regresa), pomembnosti vsebinskega nadzora izvajalcev osebne asistence, pomembnosti nadzora nad pravilnim koriščenjem storitve osebne asistence s strani uporabnikov ali njihovih zakonitih zastopnikov, razkrivanjem zlorab in dvojnega financiranja … Minimalno plačo ste povišali za 100 evrov neto, s tem pa ste naše osebne asistence degradirali nazaj na minimalno plačo, iz katere smo se izkopali v letu 2019. Ker nismo del javnega sektorja, nam tudi druge »ugodnosti« ne pripadajo.

Če vas citiram: »Ker želimo graditi družbo, v kateri bo vsak lahko živel brez strahu in razvijal svoje zmožnosti in sposobnosti.«

Je suis une femme terrible

PostScript: Res ne opazim okrepljenega inšpektorata za delo, saj jim redno pošiljam posamezne, pa o odločnejšem delovanju ne duha ne sluha.

Elena Pečarič”

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine