Pogovarjali smo se z zgodovinarjem, ministrom za kulturo v času prve Janševe vlade in predsednikom Odbora za kulturo pri Strokovnem svetu SDS dr. Vaskom Simonitijem.
Konec leta 1989, po nastanku Demokratične opozicije Slovenije – DEMOS in v začetku leta 1990, ko je postalo jasno, da ima slovenska demokratična alternativa realno možnost za zmago na prvih demokratičnih volitvah na Slovenskem po drugi svetovni vojni, so slovenski »prenovljeni komunisti« na vsak način poskušali popraviti svoj ugled v javnosti. Tudi s teatralnim odhodom s XIV. kongresa ZKJ …
Kar se je dogajalo v letu 1989, še posebno v jesenskih mesecih s finalom božične revolucije v Romuniji, je komuniste pri nas preplašilo, a je izostrilo njihovo preračunljivost. Nekaj dni pred obračunom z diktatorjem v Romuniji so v Sloveniji komunisti organizirali svoj kongres, na katerem so »spoznali«, da niso več a priori vodilna sila, ki jim je dotlej seveda z nasiljem zagotavljala brezpogojno oblast.
Potem je sledil kongres ZKJ, slovenska patetika na njem in v naslednjih letih ves oblastno zločinski ringelšpil v Jugoslaviji, za katerega so seveda povsem in v celoti odgovorni komunisti od Triglava do Vardarja.
Med prvimi kolikor toliko demokratičnimi volitvami in plebiscitom v letu 1990 je verjetno vsem postalo jasno, da je razkroj Jugoslavije neizbežen navkljub številnim špekulantskim, baje intimnim, prepričanjem nekdanjih aparatčikov.
Trdnejše pregrupiranje komunističnih oblastnikov po republikah, kar je bil sicer že dlje trajajoči proces, jim je predvsem narekoval obliko delovanja, da si zagotovijo še najprej zanesljiv obstoj in po možnosti vso oblast.
Začeli so čistiti sledi svoje zločinske organizacije, odbirati in skrivati ter potem uničevati velik del arhivskega gradiva, poskrbeli so za ohranitev mreže tajne politične policije, se pobrigali za gospodarske kadre predvsem v tujini in seveda za velik del denarja itd.
Danes poskušajo udbomafijska postkomunistična omrežja v navezi z dominantnimi mediji zmanjšati ključno vlogo Demosa pri slovenski osamosvojitvi, češ da se je že pred njim partija pod vodstvom njenega zadnjega šefa Milana Kučana odločila za samostojno slovensko pot in da se je že Šinigojev Izvršni svet SRS pripravljal na osamosvojitev. Kako gledate na te poskuse sprevračanja zgodovinske resnice?
Kot čisto sprenevedanje. Ves čas v prejšnjem režimu je partija, vključno seveda z omenjenima, govorila o svobodi ter o bratstvu in enotnosti, česar seveda nikoli ni bilo. Socialistični režim je temeljil na populizmu, lažnih novicah, sovražnem govoru in sovražnih dejanjih.
Temeljil je na vsem tistem, kar polnokrvni privrženci tega in takega sistema ter njihovi mentalni sorodniki danes radi očitajo drugim. Da so to počeli brez sramu in vsakršne odgovornosti, so si zapisali celo v ustavo, da lahko odstranijo vse, ki mislijo drugače kot oni sami. Samoupravni socializem je bil namreč še vedno določena oblika diktature proletariata in oni, komunisti, naj bi bili po zgodovinskem razvoju vodilna sila delavskega razreda. To in seveda temu primerna zakonodaja jim je omogočala, da so svojo oblastno laž z nasiljem vzdrževali.
In ta dva tovariša, ki ju omenjate, dvomim, da sta kadarkoli predlagala, da se ustava ali na primer kazenska zakonodaja spremenita tako, da bi bile dosežene kakršnekoli spremembe v zvezi s samostojnostjo ali v zvezi s politično svobodo, vsaj do leta 1989 gotovo ne. Le zakaj so se potem šele v tem letu odpovedali tej znameniti oblastni prednosti in poslanstvu, ki ga je bila deležna samo njihova izjemna pamet?
Morda so kdaj v kletnih prostorih CK o tem kaj rekli, tega ne vem, a če vendarle so, so to počeli z mislijo, da bodo ostali prednja četa napredka človeštva.
Skratka, ti ljudje so bili predvsem nedemokrati, protidemokrati in nasilneži. Oni so ostali zavezani oblastni mentaliteti, ki se je pred mnogimi stoletji oblikovala tam nekje med Smederevsko Palanko in Susurlukom, in v vsakršna odstopanja od teh despotskih vzorcev, ki so jih tako prizadevno ponotranjili, so bila prisiljena. Vendarle pa je ob vsem tem pomembno to, da take neumnosti razširjajo določena omrežja samo za to, ker jih lahko.
Ker ni bilo popolnega preloma, reza?
Ob prelomu iz nedemokratičnega režima v demokratični sistem ni prišlo do tistega reza, ki bi priklical med tistimi, ki so bili prisiljeni sprejeti nov družbeni red, vsaj minimalni občutek odgovornosti.
Še več, oblast se je večinoma ohranila v okviru nekdanjih oblastnikov ter njihovih krvnih in mentalnih sorodnikov, med ljudmi pa je še danes živo spoznanje, da obstaja velik prepad med deklariranimi načeli in resnico.
Pisatelj Zorko Simčič je v nekem intervjuju dobro ugotovil, da ga je v samostojni Sloveniji »morda najbolj presenetilo spoznanje, da si po padcu komunističnega režima ljudje pravzaprav sploh ne želijo resnične svobode oziroma se je skoraj bojijo«.
Občutek nesvobode oziroma nemoči, da je dejansko mogoče spremeniti stvarnost, žal še po tridesetih letih v dobršni meri izvira iz nepresežene mnogoplastne nesvobode v prejšnjem režimu.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
Metod Berlec
