Z dr. Stanetom Grando, zgodovinarjem in publicistom, smo se pogovarjali o družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji. Pravi, da kot zgodovinar in predvsem državljan sprejema le politiko, ki hoče državi in državljanom služiti, ne pa jim vladati in državo molsti. Kritičen je do aktualne vlade in zadnjega šefa slovenske komunistične partije Milana Kučana.
Gospod Granda, za začetek bi vas vprašal, kako komentirate aktualno afero oziroma razkritje, da je generalni sekretar LMŠ Brane Kralj zahteval od prve nadzornice Uradnega lista Republike Slovenije Irene Prijović, naj za direktorja imenujejo nekdanjega evropskega poslanca in Kardeljevega vnuka Igorja Šoltesa.
Mislim, da gre bolj za afero kot dejansko odkritje. Ne nazadnje mora imeti stranka ali koalicija, ki je na oblasti, na ključnih mestih v državi ljudi, ki verjamejo in sprejemajo njen program in ga hočejo tudi izvesti. Problem je v tem, da programa stranke in koalicije ne poznamo, saj koalicijski sporazum bolj govori o medsebojnih odnosih v njej kot o tem, koliko bo Slovenija boljša ali drugačna po preteku njenega mandata. Naj se sliši še tako absurdno, nekaj takega ponuja le nadkoalicijska Levica, vprašanje pa je, kdo se strinja z vsebino in zlasti načinom uveljavljanja njenih zahtev.
Kot zgodovinar in predvsem državljan sprejemam le politiko, ki hoče državi in državljanom služiti, ne pa jim vladati in državo molsti. Iz zadnjih ni nikdar in nikoli izšel še noben državnik, ampak le oligarhi, ki prej ali slej končajo v arestih ali pregnanstvu in v umazanem delu zgodovine.
V četrtek je predsednik vlade Marjan Šarec zatrdil, da Kralj ne bo več generalni sekretar LMŠ, »ker pometamo pred svojim pragom«. Hkrati je dodal, da se je treba vprašati, ali je način kadrovanja po državnih podjetjih pravi. »Sekretarji strank se koordinirajo – tudi pri takšnih vpršanjih – in verjento je zdaj tudi prava priložnost, da se vprašamo, če je doslej bilo vse, kot mora biti.« Skratka, kako naj država upravlja premoženje v svoji lasti?
Žrtvovanje drugega člana stranke ni logično, ker ni bil član vlade, ni bil izvoljen, skratka ni državni, ampak strankarski funkcionar. Stranka in njeni interesi se identificirajo z državo. Razkriva pa več stvari. Prvo je dejstvo, da znotraj koalicije obstaja nekakšen CK iz vrst glavnih tajnikov strank, ki jih državljani niso volili in jih praviloma ne poznajo. Ti so dejanska oblast. To je skrb zbujajoče in eden pokazateljev, kje je naša država in zlasti pravna država.
Koalicijski obračun z njim je pokazal, kako se njene članice med seboj sovražijo in spotikajo. Sporoča nam, kako močno vezivo je antijanšizem. Gre prek »mrličev« v lastnih vrstah. Njihov cilj ni kvalitetnejša država, ampak šibak in podrejen predsednik vlade. Mislim, da je z odpovedjo svojemu glavnemu tajniku priznal, kako je še nespreten in žrtev svojih osebnih ambicij oziroma vse bolj prepoznavnega kroga, ki ga je na to mesto postavil. Namesto da bi se mu izvil, se mu vse bolj podreja. Primer Kralj je klasičen primer kraje države za strankarske interese.
Pri tem je v bran Kralju Šarec dejal, da je takih klicev verjetno veliko: »Ampak glede na to, da ni veliko prijav, verjetno kličejo pravi.« Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da gre za spopad med novonastalim politično-poslovnim omrežjem LMŠ in poslovnim omrežjem SD, ki ga vodi Borut Jamnik?
Že ves čas trdim, da v Sloveniji dejansko SD, ki je iznašla tudi »nove obraze«. Eden njenih največjih likov je Igor Šoltes, ki sam ni prav nič kriv, da je Kardeljev vnuk. Problem je v tem, da se od dejanj svojega prednika kot politika in ideologa ter krivca za največji poboj Slovencev v tako kratkem obdobju ni nikoli oddaljil. Očitno predstavlja zlato mladino (nekoliko ostarelo) stranke, za katerega morajo posebej skrbeti. V konkretnem primeru pa je največ pridobil Karl Erjavec, ki ga hoče SD že dolgo spodnesti. Njegov volilni bazen je še vedno zanje dovolj zanimiv in pomemben. Nedavno so mu Šoltesa vsilili kot poslanca za evropske volitve, napovedovali so ga tudi kot njegovo zamenjavo na vrhu DeSUS. Glede na to, da je Erjavec zelo zvit in izkušen politik, ne bom presenečen, če se bo v prihodnosti potrdilo, da stoji za tem. Dejstvo je, da se je, vsaj začasno, rešil prestolonaslednika. Šoltesa so temeljito umazali, saj so nakazali, da nima osebnih kvalitet, da je do vsega, kar je v političnem življenju dosegel, prišel prek strankarskih kupčkanj ali telefonskih klicev. Mogoče pa to ustreza tudi komu v SD, kjer je boj za oblast in položaje ter predvsem osebne koristi od vladanja temeljna značilnost stranke. Ideologija, delavski razred, socialne krivice jih ne samo ne zanimajo, ampak so jim tuje. Zato je tudi nastala Levica, ki bo prej ali slej generacijsko utonila v organizacijsko vrhunsko organizirani »očetnjavi«. Njeno znano geslo je, da kdor ni do štiridesetega leta komunist, je nemoralen, poslej pa slaboumen.
Vloga in pomen Jamnika sta izjemna. Seveda njegovo omrežje ni edino. Imajo tudi rezervnega, verjetno celo več. Mogoče je »razkritje«, žrtvovanje Šoltesa tudi del igre okoli novega vodstva Telekoma. Vsekakor v njegovem primeru ne gre za zmago morale, ampak tipične slovenske »visoke« politike, ki ji je to edino, kar zmore.
Kako sicer komentirate nedavne izjave Marjana Šarca v Arboretumu Volčji potok, v katerih je bil kritičen do koalicijskih partnerjev?
Po poroki javno ne kritiziraš žene. Edina pot je ločitev, toda z njo bi propadel tudi Šarec.
Kako pa gledate na njegovo tam izrečeno izjavo: »Če želimo nekaj narediti, je včasih tudi treba nehati cincati, treba nehati se spraševati, ali je voda v bazenu in kako topla je, ampak je treba preprosto skočiti.« Ali to kaže, da se ne počiti tako suverenega, kot ga prikazujejo režimski mediji, ali kaj drugega?
Številni mladi na invalidskih vozičkih nas prepričajo, da je pred skokom v vodo vselej treba preveriti njeno globino. Se misli predsednik vlade samopoškodovati ali narediti samomor?
Pred dnevi ste za spletni portal Časnik napisali članek z naslovom »Sedanja vlada še bolj kot prejšnja skrbi zgolj in samo za bogate«. S čim to utemeljujete, saj imamo na oblast levo vlado, ki jo bolj ali manj podpira tudi ekstremistična Levica? Skratka politike, ki imajo polna usta besed o socialni pravičnosti …
Kot zgodovinar sem obseden s socialnim vprašanjem, v katerem vidim poglavitno gibalo družbe. Že pri Cerarjevi vladi me je motila njena oligarhičnost, čeprav je bila otroški vrtec proti sedanji. Njena nadkoalicijska partnerica razkriva najglobljo bedo levice. Ta je poskrbela za socialo nekaj všečnih potez: zvišanje plač, pokojnin … Dejstvo pa je, da je vlada predvsem s cenami, ki so pod njenim nadzorom in njeno ekonomsko politiko, dvakrat toliko pobrala, kot je dala. Upokojenci so dejansko na slabšem. Levičarji so družboslovci, ki študirajo družboslovne vede, ker se bojijo matematike. Že večkrat sem postavil zahtevo, da družboslovja ne bi smel študirati, kdor ne obvlada osnovnih matematičnih operacij in procentnega računa. Samo toliko! Vsi poznamo zgodovinarja, ki misli, da je ena desetina več kot ena polovica.
Kako pa gledate na novico, da so sinu ljubljanskega župana Zorana Jankovića Damijanu odpisali milijonske dolgove. V četrtek smo tako lahko v medijih brali: »Okrožno sodišče v Ljubljani je včeraj potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo podjetja Electa Holding. Upniki podjetja bodo do konca leta 2021 prejeli vsega pet odstotkov svojih terjatev …«
Najbolj udarno spoznanje antikomunizma je, da bi bilo komunizma po petih minutah konec, če bi za ta čas pod smrtno kaznijo prepovedali laž in krajo. Jankovićevo obdobje vladanja Ljubljani in posredno Sloveniji se bo pokazalo kot eno najbolj lažnih in dragih. Nedavno sem bral, da tožilci in sodniki zahtevajo višje plače. Privoščim jih jim, saj jih Janković gotovo ne plačuje v skladu z uslugami, ki mu jih delajo (farmacevtka!). Slovenci ne potrebujemo sovražnika, imamo krivosodje!
Naj malo preskočiva. V prej omenjenem članku v Časniku ste se tudi vprašali, ali bo sovražni govor po novem tudi ponarejanje in zlorabljanje zgodovine …
Poglavitna napaka slovenske države je odsotnost načrtov za prihodnost. Dovolj bi že bilo, če bi rekli, da hočemo po osebnem in družbenem standardu, ob ohranitvi prednosti, ki jih že imamo, dohiteti in prehiteti sosednjo Avstrijo. Ko se vozim po njej, ne morem verjeti, kaj vse gradijo! Pri nas smo žrtev polpretekle zgodovine, ki edina in s ponarejanjem omogoča privilegije, tudi Jankovićev odpis milijonskih dolgov sodi v to, Kučanovemu krogu. Ta, sem sodi tudi ZZB, je največji ponarejevalec zgodovine. Z lažmi, zlasti pa s polresnicami, na primer, da revolucije ni bilo, da je bil samo narodnoosvobodilni boj, ki ga vsak normalen človek podpira, opravičuje zločine nad pokojnimi in naše večdesetletno zatiranje in poniževanje. Ni čudno, da je Kučan tako vzljubil Efialta … Tisti, ki so prvi kolaborirali s Hitlerjem, mu pomagali vzpostaviti nekaj let skoraj nepremagljivo armado, uničevali demokracijo, zatirali človekove pravice … očitajo svoje grehe drugim. To je pokazala tudi nedavna proslava 100. obletnice združitve Prekmurja z matično domovino. Zmožen je sovražnega govora in dejanj par excellence! Kralj slovenske nestrpnosti! Tožilstvo bi ga moralo − tudi zaradi denarja, ki so ga njegovi poskrili v tujini − kot državni organ obvezno preganjati. Nihče bolj kot on ni tako onesposobil normalizacije Slovenije. Je mojster politike, manipulacij in laži!
V zadnjem času smo praktično dnevno priča poveličevanju dogodkov oziroma nedogodkov iz časa t. i. narodnoosvobodilnega boja. Kako si to razlagate?
Med »Dražgošami« in »Pohorjem« so velike razlike. ZZB zlasti z govorniki ter s čaščenjem simbolov totalitarizma in poveličevanjem njegovih zločinov najbolj dokazuje, da jih narodna osvoboditev ne zanima. Pojem »NO« je namreč srbizem, pomeni ljudsko osvoboditev od kapitalizma, torej zgolj in samo revolucijo. Mnogi udeleženci dejansko ne vedo, zakaj so tam, govorijo samo o druženju, jedači, pijači in zabavi! Neki moj znanec, starega očeta so nazadnje videli na Teharjah, stalno paradira na proslavah z zastavo. »Dobim denar, pa še napijem in nažrem se,« je njegov odgovor.
Po drugi strani pa smo pred dnevi zaznamovali dan spomina na žrtve vseh totalitarizmov in avtoritarnih režimov. Nedvomno se naši postkomunisti 23. avgusta 1939 ne spominjajo radi.
V glavnem so izgubili spomin, kar je bolezensko stanje. Ravno tako kot nepriznavanje oziroma omalovaževanje zločinov komunizma, njegovo »deljenje« na boljševizem, stalinizem … Pol Pot in podobni še niso na tem seznamu. Poudarjajo samo čas po spopadu med Hitlerjem in Stalinom, predzgodovine ni. Saj tudi danes ne vidijo ruskega imperializma in ogrožanja demokracije v Evropi. Pri tem ne vidijo, da ruski predsednik ni komunist, ampak pravoslavni nacionalist.
Direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver je prejšni teden na slavnostni akademiji opozorila, da je naši državi spodletelo pri razgradnji totalitarnih struktur in praks, hkrati pa je poudarila, da si je treba za demokracijo vedno znova prizadevati. Nedvomno ima prav!
Draga kolegica ima prav. Pa ne bi bilo treba veliko narediti, niti prepovedati ZZB, ki je edina stranka iz starega sistema. Samo ukiniti državno finančno podporo in kaznovati one, ki so z zločini kršili človekove pravice. Ob osamosvojitvi so se mnogi zaleteli v partizanske pokojnine in pozabili na ključni problem. Slovenska osamosvojitev je zahtevala ogromno žrtev na račun demokracije.
Pokojni Ivan Oman se je leta 2016 vprašal: »Le kdaj bo naša slovenska družba postala normalna demokracija s spoštovanjem različnih političnih opcij svojih sodržavljanov?« Kdaj torej?
Neki ameriški strokovnjak za srednjo Evropo mi je leta 1990 rekel, da tega najverjetneje ne bova doživela. Potreben je načrt, volja in delo. Nič od tega ni. Temeljni problem je šolstvo! Zato SD tako pazi, kdo je na njegovem vrhu!
Naj se dotakneva še SLS, katere predhodnico Slovensko kmečko zvezo je leta 1988 ustanovil Oman. Očitno je stranka z novim (starim) predsednikom Marjanom Podobnikom spet na pravi poti; se pravi, da spet zagovarja interese podeželja, zaradi česar je bil Podobnik že deležen napada Marjana Šarca ob odprtju sejma Agra v Gornji Radgoni, češ »da bo pa nekdo preko pleč kmetov, ministrice, mene ali vlade lezel nazaj v slovensko politiko, potem ko je imel vso priložnost že v 90. letih, bil tudi podpredsednik vlade, zavozil stranko in vse, tega pa moja zdrava pamet ne dovoli«.
Mislim, da gre za politični primitivizem brez primere. Šarec ni neumen, manjka pa mu splošne in zgodovinske izobrazbe. SLS naj se modernizirana vrne h koreninam in ima zagotovljeno prihodnost. Ima najbogatejšo zgodovino, samo ne pozna in ne ceni je dovolj!
Kako pa komentirate napoved predsednika Nove Slovenije Mateja Tonina, da bo NSi po novem sredinska stranka?
Usmerjeno izobraževanje je eno najbolj tragičnih obdobij zgodovine slovenskega šolstva. Ne razumem genialnosti ljudi, ki jim uspe stranko, ki bi zlahka bila na čelu slovenske politike, držati na njenem repu.
Kaj pa svetujete SDS, ki je zmagala na lanskih državnozborskih volitvah? Naj počaka, da bo truplo samo priplavalo po vodi, ali naj znova opozori Slovence, da je edina resna alternativa t. i. globoki državi, ki nam prek Šarčeve vlade vlada?
Ne se ukvarjati z aktualno vlado, ker tako postaneš njena igrača in žrtev. Osamosvojitveni naboj se je očitno izpraznil, SDS je bila močna, ko so se drugi ukvarjali z njo. Slovenija potrebuje vizijo! Za začetek vsaj dohiteti in prehiteti Avstrijo!
In še za konec. Ste tudi predsednik Združenja za slovensko besedo. Kako gledate na poskuse izrivanja slovenščine iz visokega šolstva? Smo Slovenci ogroženi v lastni državi? V demografskem smislu prav gotovo …
Slovenski jezik izrinjajo iz slovenske družbe tisti, ki jih financirajo slovenski delavci prek proračuna in bi prvi morali skrbeti zanj. Gre v veliki meri za neuspešne znanstvenike in podobne kaline, ki mislijo, da so mednarodno neuspešni zaradi svoje materinščine. Problem je v znanju, ne jeziku. Sicer pa smo bili Slovenci vselej sami sebi največji sovražnik. Glede demografije: vizija, optimizem, vera v boljše življenje – kaj od tega ima sodobna Slovenija? Samo jamranje in Šarca na prestolu!
V okvir
Biografija
Stane Granda se je rodil leta 1948 v Novem mestu, kjer je tudi maturiral. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral zgodovino in sociologijo, po diplomi pa je nadaljeval študij zgodovine. Po magisteriju se je zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa na ZRC SAZU. Leta 1995 je doktoriral. Na omenjenem inštitutu je raziskoval gospodarsko, politično in družabno zgodovino Slovencev od začetka 19. stoletja do druge svetovne vojne. Kot redni univerzitetni profesor sodeluje na Fakulteti za kulturno zgodovino Univerze v Novi Gorici, Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in občasno tudi drugje. Je zaslužni profesor Univerze v Novi Gorici in zaslužni raziskovalec ZRC SAZU. Pred leti je bil predsednik programskega sveta RTV Slovenija. Je član Zbora za republiko ter predsednik Združenja za slovensko besedo in komentator. Je avtor številnih strokovnih člankov in zgodovinskih knjig. Še letos naj bi izšla njegova Zgodovina Slovencev v italijanskem jeziku.
