18.1 C
Ljubljana
četrtek, 7 julija, 2022

Dr. Nina Krajnik: »Gramsci bi bil danes proti fašizmu levih privatizerjev«

Piše: Metod Berlec 

Pogovarjali smo se s psihoanalitičarko, doktorico filozofije in pionirko lacanovske psihoanalize v Sloveniji dr. Nino Krajnik. V povolilni oddaji na TV Slovenija je zbudila pozornost širše slovenske javnosti s svojimi jasnimi, prodornimi in argumentiranimi stališči. 

DEMOKRACIJA: Gospa Krajnikova, ste ustanoviteljica in predsednica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo. Če se ne motim, ste leta 2015 odprli prvo klinično sekcijo za lacanovsko psihoanalizo v Sloveniji. S čim in zakaj vas je pritegnil, navdušil francoski zdravnik, psihiater in psihoanalitik Jacques-Marie-Émile Lacan? 

Krajnikova: V prvi vrsti s svojo subverzivnostjo. Vedno so me navduševale ideje ljudi, ki znajo prelamljati z ustaljenim, ki gredo proti toku in so tankočutni do vprašanja naših želja, resnice … Ki se za to ne nazadnje znajo tudi zavzemati. Psihoanaliza brani to, kar je najbolj unikanto, najbolj singularno v vsakem človeku. In ravno to je eksplozivno tudi v družbenopolitičnem smislu. Lacanovska orientacija je najmočnejša kontrakultura in v tem je zame tudi njena klinična vrednost.   

 

DEMOKRACIJA: Moram priznati, da se sam kot zgodovinar, geograf in sociolog z Lacanom praktično nikoli nisem ukvarjal. Samo slišal sem zanj v povezavi z znanim slovenskim levičarskim filozofom Slavojem Žižkom. Če prav razumem, ste vi do Žižka in njegovih levičarskih kolegov v Sloveniji zelo kritični. Zakaj? 

Krajnikova: Slovenska situacija je glede Lacana pravzaprav zelo specifična. Pri nas smo namreč namesto lacanovske psihoanalize, ki bi omogočala spremembe, več kot 30 let imeli nekaj, kar se je imenovalo »teoretska psihoanaliza«. Slovenija je bila zaradi Žižkove popularizacije Lacana v svetu včasih celo duhovito označena kot »lacanovska država«. Vendar pa do leta 2015 pri nas ni nikoli deloval niti en sam lacanovski psihoanalitik. To pomeni, da smo ena zadnjih držav v svetu, kjer se je pojavila ta psihoanalitična smer.  

Ampak to ni paradoks. »Teoretska psihoanaliza« je v prvi vrsti pomenila, da se je lacanovski orientaciji izbila subverzivna ost, se pravi klinična praksa. Namesto realnih sprememb smo zato imeli ideologijo sprememb. Se pravi največjo stagnacijo. To pa je za cilje tranzicijske »levice« omogočal ravno krog Slavoja Žižka.  

  

DEMOKRACIJA: Spomnim se, da ste že leta 2016 mednarodno javnost opozorili na nedemokratično delovanje njegovega, s tem pa tudi slovenskega kulturno-akademskega tranzicijskega omrežja!?  

Krajnikova: Drži. Leta 2015, ko se je lacanovska psihoanaliza v Sloveniji prvič pojavila, so javne univerze, ZRC SAZU in druge institucije, ki so povezane s tem krogom, na naše delo izvajale izjemen pritisk. Od tega, da so študente pozivale, naj se ne udeležujejo seminarjev, ki sem jih organizirala z Lacanovo hčerko Judith Miller, do onemogočanja naše založniške dejavnosti s strani Javne agencije za knjigo.  

Zato sem leta 2016 objavila mednarodno inciativo, ki jo je v svojem psihoanalitičnem gibanju ZADIG (Zero Abjection Democratic International Group – Skupina za demokracijo in proti izključevanju, op. a.) potrdila tudi Svetovna psihoanalitična zveza. V njej sem med drugim opozorila na Žižkovo krajo avtorskih pravic za objave Lacanovih del v slovenščino, namerne modifikacije prevodov, škodljive klinične posledice tega, da se lažno predstavljajo kot lacanovski psihoanalitiki, pa tudi na miljonska javna sredstva, ki so jim jih namenjale leve vlade za politično zavajanje in izvajanje kulturne hegemonije.  

foto: osebni arhiv Nine Rajnik

DEMOKRACIJA: Omenili ste ZRC SAZU. Kako gledate na to,  da njegov direktor dr. Oto Luthar to pomembno znanstveno institucijo brezsramno zlorablja za politične potrebe? Pred volitvami so recimo izdali politično motivirano knjigo Sramota: knjiga upora 

Krajnikova: No, Lacan je že v 60. letih prejšnjega stoletja rekel nekaj, kar se mi v zvezi s tem zdi zelo pomembno. Rekel je, da je diskurz univerze diskurz sprijenega gospodarja in da služi temu, da iz resnice naredi dozdevek. Mislim, da vsem zaposlenim na ZRC SAZU manjka malce sramu. Verjemejo, da si bodo s sklicevanjem na znanje in različne vrste upora umili roke. A tega ne morejo, saj so ta sprijeni gospodar prav oni.  

 

DEMOKRACIJA: No, moje zanimanje ste posebej pritegnili s svojim nedavnim nastopom v povolilni oddaji na TV Slovenija, kjer ste zelo jasno dejali, da »rezultat volitev kaže, kako močna je globoka država«. In pri tem med drugim dodali: »Tisti, ki so privatizirali družbeno lastnino in javni prostor, še danes izvajajo družbeno nadvlado, ki poteka prek univerz, kulture, medijev.« Kaj je po vaše »globoka država«? Kdo jo vodi in upravlja? 

Krajnikova: Z globoko državo je po mojem tako kot z nezavednim. Ni v globinah, pa tudi v plitvinah ne. Je na površini. Tako rekoč vsem na očeh. Poznate Poejevo zgodbo o ukradenem pismu … Nekdo je ukradel pismo, ki so ga povsod iskali. Pokaže pa se, da je bilo najbolj skrito na kraju, na katerega ni nihče pomislil. Se pravi pred njimi.  

Kot globoko državo sama v prvi vrsti razumem klike, ki so popolnoma privatizirale neki resurs, s katerim sedaj razpolagajo proti vsem. Dejansko tudi proti sami državi. Država tukaj sploh ni največji problem. Problem so skupine, ki se predstavljajo kot neodvisne, v resnici pa na stroške davkoplačevalcev za svoje zasebne cilje odvisniško uzurpirajo neko področje.  

Linija nosilcev globoke države gre sicer vse od starih vzvodov moči pa do malih tiranov po kvazidržavnih institucijah. Sama bi prvenstveno opozorila na Gregorja Golobiča in njegovo navezo ravno s tem krogom, se pravi s Slavojem Žižkom, Mladenom Dolarjem, Renato Salecl, Alenko Zupančič, Radom Riho, Evo Bahovec … To je namreč klika, ki je privatizirala enega glavnih ideoloških mehanizmov države. In to so javne univerze, visoko šolstvo. Forenzična sled tega je javni denar. In v to bo moral v prihodnosti nekdo nujno poseči.  

 

DEMOKRACJA: Če vas prav razumem, je vzrok za sedanje težave slovenske družbe, za svetovnonazorsko neuravnoteženo družbo po vaše v devetdesetih letih prejšnjega stoletja? V privatizaciji …  

Krajnikova: Tako je. Privatizacija družbene lastnine, ki jo izvršila tako imenovana levica, je zločin, saj je razlog za družbeno neenakost, ki smo ji danes priča. Nobeno razumevanje simptomov današnje družbe ne more ignorirati izvorne neenakoprvnosti, ki jo je ta privatizacija povzročila. Če smo danes priča političnemu nasilju, je to zato, ker je privatizacija bila že takrat nasilen proces.  

Seveda lahko rečemo, da korenine tega segajo še dlje. A v 90. letih prejšnjega stoletja se vendarle zgodi neka sprememba paradigme, nastopi nov sistem. Po intelektualno zanimivih in dinamičnih 80. letih namreč te skupine začnejo izvajati ne samo gospodarsko, pač pa tudi kulturno privatizacijo. Zgodi se uzurpacija visokega šolstva, kulturnih institucij, glavnih galerij, časopisov, oddelkov na javnih univerzah ... Vemo, da se ti krogi danes velikokrat sklicujejo na 80. leta. Zelo malo pa slišimo o devedesetih, ko se je privatiziralo. Na to je treba obrniti pozornost. Vse to je namreč v funkciji njihovega glavnega vprašanja, ki je, kako privatizirati in še vedno ostati levičar. Odgovor na to sta kulturni marksizem in ideologija anti-Janša.   

 

DEMOKRACIJA: Kakšna je vaša psihoanalitična ocena političnih razmer v Sloveniji?   

Krajnikova: Veste, kaj mene v tej državi moti kot psihoanalitičarko? To, da se želi resnica nekoga tako zlahka poteptati s politično močjo. Ali pa da se ljudje, ki niso podrejeni tej ideološki tiraniji, stigmatizirajo po izsiljevalski formuli: janšist, fašist, nor, desničar … Skratka nekdo, ki mu lahko storimo karkoli. Človek kot objekt, ki ga lahko preprosto zavržemo.  

Po neki podobni matrici so sicer v preteklosti preganjali tudi psihoanalizo. Moramo vedeti, da je bila psihoanaliza v Jugoslaviji preganjana z antisemitističnim zakonom kot »židovska znanost«, kasneje pa kot »zahodna praksa«. Od predstavnikov Gibanja Svoboda smo recimo že dan po volitvah lahko slišali, da lacanovski psihoanalitiki govorijo neke blodnje o globoki državi. Se pravi, če je pritisk pred leti izvrševal filozof Mladen Dolar, ki je na spletni strani Društva za teoretsko psihoanalizo objavil, da lacanovski psihoanalitiki režejo vratove, smo samo nekaj let kasneje na točki neposrednega političnega pritiska. Krog je sklenjen.  

So pa ti pritiski glede na situacijo seveda razumljivi. V jedru vsakega totalitarizma je laž, ki pa jo demantirajo osebne zgodbe ljudi. Zanje in z njimi se moramo boriti.  

 

DEMOKRACIJA: Pri Gibanju Svoboda pod vodstvom Roberta Goloba vemo, da gre za stranko, ki je nastala čez noč in jo druži samo sovraštvo do sedanjega predsednika vlade in do sedanje desnosredinske vlade ter sla po oblasti, vplivu in moči. In javnem denarju. Bo takšna stranka lahko vodila in upravljala državo? 

Krajnikova: Bo, ampak v svojo korist. Odgovornosti za skupnost nikakor ne gre pričakovati. Slovenija je naredila korak v divji državni kapitalizem in klientelizem. Tega pa bo opravičevala fetišizacija totalitarizma. Takšnega in drugačnega. In to v času, ko nedaleč od nas divja vojna.  

 

DEMOKRACIJA: Kje vidite vzroke za to, da je tako velik del slovenskih volivcev na državnozborskih volitvah spet glasoval za t. i. nov obraz? Za novega mačka v žaklju. Za nov levičarski eksperiment, ki ga je uspešno marketinško promovirala, tržila t. i. globoka država …  

Krajnikova: Ne bi rekla, da so volivci glasovali za nekoga. Glasovali so proti nekomu. Kdo bi bil na tej poziciji, je skorajda nepomembno. Ideologija anti-Janša je tako intenzivna, da ima marsikdo, ki je v odnosu do globoke države očitno ostal še nedotaknjen, lahko občutek, da je ravnokar rešil svet pred vrhovnim bitjem zla.  

Ampak ko nekdo izraža izključno to, česar noče in ne želi, je to največkrat odraz, da v resnici ne ve, kaj hoče in kaj želi. Lahko bi rekla, da spremljamo to, čemur je Lacan nekoč rekel errance, blodenje, tavanje … Vsak nov obraz se prej ali slej izkaže za pomoto, a to ničesar ne spreminja.  

foto: osebni arhiv Nine Rajnik

DEMOKRACIJA: Kje vidite rešitev iz stanja, v kakršnem smo se sedaj znašli v Sloveniji? V stanju, ko se bo ta hegemonija pod novo vlado samo še krepila? 

Krajnikova: Proti temu se je treba boriti z odprtim političnim bojem. Če želimo prelom, potem velja na stvari najprej pogledati strukturno, prej kot ideološko. Če ostajamo na ideološki, se pravi imaginarni ravni, potem smo vselej na položaju spopada med dobrim in zlim. Takšni spopadi zamrznejo čas. Zamrznjeni čas pa je vedno voda na mlin tistih, ki dejansko že vladajo.  

Ključno vprašanje, ki si ga v Sloveniji ne smemo nehati postavljati, je, kdo so tisti na strukturno šibkejši poziciji. Katera dejstva se v družbi izključujejo, tlačijo, zanikajo … Komu se odvzema pravica do resnice  … Čigav govor je zadušen, glas koga preglasi vašega …  

Zahteva za enakopravnost ni nikoli zastarela. A tega ne morejo reševati tisti, ki so neenakopravnost povzročili. Zato je preobrat, ki bo vreden tega imena, v Sloveniji v prvi vrsti lahko samo etični preobrat.  

 

DEMOKRACIJA: Govorite o »uzurpaciji javnega prostora«, o »uzurpaciji jezika« v Sloveniji, se pravi o kulturni hegemoniji, o kateri je že v prvi polovici 20. stoletja pisal neomarksistični mislec Antonio Gramsci. Gramsci je zagovarjal »kulturni boj« med proletarskim in buržujskim javnim mnenjem … Se pravi, da je ta antagonizem potekal že v preteklosti in da poteka tudi v sedanjem času? Pri nas pa je bil izrazito močno navzoč pred volitvami … 

Krajnikova: V Sloveniji je nujno treba postaviti vprašanje, kdo je dejansko buržoazija in kdo je proletariat. Pa ne po folklori in kulturi, ampak po strukturi. Buržoazija je tista, ki je privatizirala in ki ima kulturno hegemonijo. In to je tisto, kar so volivci žal izglasovali. Dokler se povzročitelji neenakosti predstavljajo kot rešitelji neenakosti, enakosti ni. Temu smo danes priča bolj kot kadarkoli prej. 

 

DEMOKRACIJA: In še za konec. Dotaknila sva se Gramscija. Kot vemo, ga imajo mnogi za začetnika kulturnega marksizma. Se strinjate s tistimi, ki pravijo, da je kulturni marksizem danes največja grožnja zahodnoevropski družbi, zahodnoevropski civilizaciji? Ali je to morda kaj drugega? 

Krajnikova: Največja grožnja je nekulturni kapitalizem, ki ga kulturni marksizem v resnici mimikrira. Je njegova spretna maska. Ravno zato vidim tako velik problem v t. i. akademski levici. Spremembe namreč tako postanejo stvar fetišističnega razmišljanja in pouličnih gledaliških performansov, ne pa realnega delovanja. Gre za avtoritarnost, ki funkcionira tako rekoč  s svojo psevdosamokritiko. To pa je resna grožnja. Dlje ko stvari ostajajo takšne, kot so, bolj se krepita moč in kapital dominantnih klik.  

Glede Gramscija pa bi rekla tako. Pravi teoretiki prelomov in izvirni misleci, kot je bil on, so bili v zgodovini vselej tisti, ki so se resnično znali postaviti na stran šibkejšega, ne pa da bi jim bila to poza. Gramsci bi bil danes proti fašizmu levih privatizerjev družbene lastnine. 

 

 

Biografija 

Dr. Nina Krajnik je psihoanalitičarka in pionirka lacanovske psihoanalize v Sloveniji. Študirala je v Franciji in Švici. Klinično formacijo je opravljala pod vodstvom urednika Lacanovih del Jacques-Alaina Millerja. Je ustanoviteljica Slovenskega društva za lacanovsko psihoanalizo in edina slovenska članica Svetovne psihoanalitične zveze. Doktorirala je iz filozofije. Prevaja iz francoskega, angleškega, španskega in srbskega jezika ter ureja knjižno zbirko Juno. Od leta 2019 vodi svoj mednarodni psihoanalitični seminar. Ta čas piše knjigo o zgodovini psihoanalize v državah nekdanje Jugoslavije. 

Sorodne vsebine