5 C
Ljubljana
torek, 27 februarja, 2024

(INTERVJU) Dr. Miha Pogačnik: “Nekdanja Jugoslavija je urila palestinske teroriste – in sedaj naj bi se Izraelci pogajali s teroristi?”

Piše: Petra Janša

S slovenskim strokovnjakom za mednarodno pravo dr. Miho Pogačnikom smo se pogovarjali o nemirnem Bližnjem vzhodu, vojni v Izraelu in Ukrajini, bližajočih se volitvah v ZDA, zmagah politične desnice v zahodnih demokracijah, pa tudi o tem, kako ocenjuje politično dogajanje v Sloveniji in zakaj arbitražni sporazum ne bo več tema na prihajajočih evropskih volitvah.  

Dr. Miha Pogačnik je slovenski strokovnjak za mednarodno pravo. Je nekdanji predstojnik katedre in inštituta za mednarodno pravo Pravne fakultete v Ljubljani, prvi dekan Evropske pravne fakultete ter mentor številnim diplomantom, magistrom in doktorjem prava. Je nekdanji arbiter liste Sodišča OVSE za spravo in arbitražo, prvi predsednik Slovenskega odbora za NATO, nekdanji državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Vodil je tudi Službo Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Opravljal je funkcijo Visokega predstavnika Republike Slovenije za nasledstvo ter več let vodil pogajanja o meji z Republiko Hrvaško in parafiral sporazum Drnovšek-Račan. Dolga leta deluje tudi v zasebni sferi kot pravni in poslovni svetovalec ter podpornik mednarodnih projektov. Znan je tudi kot ljubitelj morja, ki živi ob obali, in če le utegne, pluje po svetu, kjer sestavlja mednarodno pravo, pomorsko pravo, pomorsko zgodovino in potopisne dogodivščine.

Gospod Pogačnik, začniva pogovor z vašim zapisom na omrežju X, v katerem ste opozorili, da je Slovenija edina od članic EU podprla Južno Afriko proti Izraelu. Ob tem ste se vprašali, kako bodo to v Bruslju upravičili s tem, da je tako občudovana in objokovana mama Jugoslavija urila palestinske teroriste. Kaj ste s tem mislili?

Želel sem poudariti, da je Slovenija v okviru EU reagirala osamljeno. Vse druge države članice EU so reagirale drugače, zato vprašanje, kaj to pomeni. Je Slovenija bolj previdna ali skrbna od drugih? O tem dvomim, saj imajo druge države tudi razvite demokracije z dolgo demokratično tradicijo, zato gre pri tem za kaj drugega. Moramo vedeti, da je Slovenija naslednica nekdanje Jugoslavije in ta je urila palestinske teroriste.

Res?

Ja. Mislim, da v srbskem Požarevcu. Ljubljeni Josip Broz se je vedno objemal z Jaserjem Arafatom in Jugoslavija je pod krinko gibanja neuvrščenih podpirala palestinska gibanja, ki pa niso bila nujno teroristična – toliko moramo biti pošteni. To so lahko osvobodilna gibanja ali gibanja za vzpostavitev avtonomije. Ampak to, kar so sedaj naredili Palestinci, ko so vdrli iz Gaze v drugi del Izraela – to pa je čisto teroristično dejanje. Da pobijete več kot 1000 ljudi na neki glasbeni prireditvi in po kibucih – to ni vojaški napad, to je terorizem.

Če je imela v Jugoslavija korist od tega, da je podpirala Palestino, kakšno korist ima danes Slovenija od podpore Palestini?

To je zelo težko vprašanje, na meji kapricioznega vprašanja, ker meri na to, da se načeloma v življenju ne počne stvari, kjer s potezo nimate neke koristi. Kakšno korist ima Slovenija od tega, da je podprla po mojem mnenju napačno stran, se sprašujem tudi sam. Ne vem. Mislim, da ji to škodi. Zato se sprašujem, kaj bo rekel Bruselj, pri čemer ne mislim Bruslja kot birokracije, ampak države članice. Ena od 26 držav članic EU, zdaj ko je Velika Britanija izstopila iz EU, je ravnala po svoje. Drugih 25 držav jo gleda – to je 25 diplomacij, gospodarstev in medsebojnih odnosov. In ta del je zanimiv. Vsa Evropa gleda, kaj se v Sloveniji dogaja in zakaj je to naredila. Druge povezave kot te, da je bila nekdanja Jugoslavija velika zaveznica Palestinske osvobodilne organizacije (PLO), ne vidim. Lahko pa je v ozadju kaj drugega, denar, interesi …, ampak morate vedeti, da je bila nekdanja jugoslovanska država teroristična država in teroristi se imajo med sabo radi. Tito je bil terorist.

Dejstvo je, da so Palestinci izvedli teroristično dejanje na območju države Izrael.

Mimogrede, ravno danes (22. 1. 2024) so se zunanji ministri držav članic Evropske unije na zasedanju v Bruslju načelno strinjali o vzpostavitvi operacije EU za zagotavljanje varnosti v Rdečem morju, kjer jemenski hutiji napadajo tovorne ladje. Kaj s tem sporoča visoki zunanjepolitični predstavnik unije Josep Borrell?

Mislim, da je visoki predstavnik za zunanjo politiko Borrell izrazil privrženost EU mednarodnemu pravu – tu velja načelo svobode morja oziroma načelo svobode plovbe. Temu rečemo mare liberum, kar je postavil že oče mednarodnega prava Hugo Grotius. Mare liberum oziroma svobodno morje je v interesu vseh držav, saj velika večina svetovne trgovine poteka po morju. To je prvo načelo mednarodnega prava – da si odprtih poti in plovnih poti nihče ne sme prisvajati, da lahko po morju plujejo vse države sveta. Drugo načelo pa je načelo antiterorizma. In to, kar se je sedaj zgodilo v Jemnu, je, da so na legitimni plovni poti, kjer plujejo desetletja in desetletja – Rdeče morje je namreč povezano s Sueškim prekopom in tu poteka večina trgovine za Sredozemlje –, začeli obstreljevati civilne ladje. Obstreljevanje civilnih ladij z obale pa ni le neprijazno dejanje, ampak gre za čisti terorizem. Verjetno je to povezano z dogajanjem v Gazi. Ker morajo mednarodne sile zagotoviti svobodo morja, EU ni mogla reči drugače, kot da se bo v omenjeni operaciji pridružila s svojimi silami.

Kaj pa Slovenija?

Slovenija bi se morala na simbolni ravni enako pridružiti temu. Če se ni, je to velika tragedija. Tu je samo princip svobode plovbe ali pa nekdo, ki to ovira. Tu sta dva vidika; prvi je pravni, da je treba zagotoviti svobodo morja, kar je v interesu vsega sveta in je dolžnost erga omnes, dolžnost vseh, da zagotovijo nemoteno plovbo po svetu. Drugi pa je ekonomski vidik. Je Sloveniji v interesu, da kitajski, japonski in drugi avtomobili, televizorji, računalniki ipd. plovejo okrog Afrike, kar pomeni tri tedne daljšo pot? Ljudem povzroča to samo škodo – izdelki so dražji, izdelki prispejo kasneje, ladjarji imajo škodo zaradi višjih stroškov ipd. V splošnem interesu sveta je, da trgovina in mednarodna plovba poteka nemoteno. In tukaj Slovenija ni imela druge izbire.

Bodo zaradi takšne odločitve za Slovenijo še kakšne druge posledice kot ekonomske, ki ste jih omenili?

Ekonomske bodo za vse države, ne samo za Slovenijo. Bo pa Slovenija verjeto spoznana kot ptica posebne vrste v nasprotju z drugimi članicami EU. To nas ločuje. Sprašujem se zakaj. To je nepotrebno. Lahko bi bili tiho in se ne bi pridružili različnim postopkom proti Izraelu. Postopki so tako ali tako sproženi. Za Slovenijo bi bilo najbolje, da bi ta vlada naredila čim manj.

foto: Polona Avanzo

Kako se bo končala vojna v Ukrajini? Se zaradi vojne v Izraelu pozablja nanjo?

Vojna v Ukrajini bi se morala končati na način, da se država agresorka umakne z zasedenih ozemelj – to ne pomeni le z ozemelj, ki jih je začela zasedati in jih je deloma zasedla pred dvema letoma, ko se je ta vojna začela, ampak tudi z ozemelj Krima, Luganska in Donecka. Po mednarodnem pravu je povsem jasno – Ruska federacija in Ukrajina sta dve samostojni in neodvisni državi. Zelo jasno je v ustanovni listini OZN opredeljena agresija kot protipravno dejanje in zelo jasno je v 51. členu omenjene ustanovne listine tudi napisano, da se ima napadena država pravico braniti – gre za naravno načelo do samoobrambe. Zdaj se je zgodilo, da je država Rusija izvedla agresijo na Ukrajino, ta pa izvaja naravno pravico do samoobrambe. Ta je lahko individualna ali kolektivna, se pravi, da lahko druge države Ukrajini pomagajo. In to tudi počnejo, ene bolj, druge manj, ene bolj zadržano, druge odločneje, tudi z dobavo orožja, kar pa je zakonito tako po mednarodnem pravu kot po ustavni listini. Ukrajine nikakor ne bomo pozabili. To sta dve ločeni zgodbi. Pri Ukrajini gre za agresijo Rusije na Ukrajino, medtem ko gre pri problemu Gaze za teroristično akcijo znotraj države Izrael – Gaza je namreč sestavni del Izraela, Palestina ni posebna država, ni subjekt mednarodnega prava.

Ampak bi to rada bila.

Ja. Dejstvo je, da so Palestinci izvedli teroristično dejanje na območju države Izrael. To, kar se dogaja v Izraelu, je boj izraelskih oblasti proti teroristom, ki so napadli civiliste, jih obglavljali, posiljevali, izvajali grozovitosti in že leta raketirajo civilne cilje. Vse to izvaja nekdo, ki ni zakonita oblast, ampak je gibanje. Tu so Palestinci zapravili priložnost, saj so se začeli obnašati kot teroristi. Moja teza je bila, da bi Palestinci v nekem momentu lahko nastopali kot osvobodilno gibanje. In po mednarodnem pravu ima to določene pravice – lahko se šteje za tako imenovano vojskujočo se stran, če se drži pravil mednarodnega prava.

Kako se bo končal konflikt v Izraelu?

Izrael je bil ustanovljen na temeljih odločitve Združenih narodov (ZN). Konec štiridesetih let in v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja je sprejel delitveni načrt ZN, Arabci pa so takrat možnost delitve zavrnili in rekli, ali samo mi ali nič – oni želijo dejansko izbrisati Izrael z ozemlja. Če bi takrat tako imenovani Palestinci sprejeli delitveni načrt, bi danes imeli na lokaciji Izraela svojo majhno državo ali pa celo dve, tako pa imajo, kar imajo. Izrael tukaj gotovo ne bo popustil in ima za to vso mednarodnopravno podlago. Izrael je vse vojne, ki so jih začeli vedno sosedje, dobil, ker je tehnološko in operativno veliko bolj usposobljen. Ne nazadnje mu pomagajo tudi ZDA, kar ni skrivnost.

Koliko časa bo še trajala vojna v Izraelu?

To je politično in vojaško taktično vprašanje. Premier Benjamin Netanjahu je zatrdil, da do takrat, dokler Hamas ne bo poražen. Izraelu gre kar dobro, saj so v teh treh mesecih izbezali že veliko teroristov iz podzemlja.

Zunanja ministrica Tanja Fajon pa si želi premirje med Izraelom in Hamasom?

Premirja med državo in teroristi ne more biti. Če privolite v to, da obstaja možnost premirja med državo in teroristi, potem je vsega mednarodnega prava in pregona terorizma konec. Teroristi si lahko ne nazadnje naredijo celo svojo državo.

Bi vnovična zmaga nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa spremenila svetovno dogajanje ali bi poglobila sedanje konflikte?

To težko rečem. Dejstvo pa je, da bi nastop Donalda Trumpa okrepil pojavnost ZDA v svetovnem prostoru. Močnejše ZDA pa pomenijo, da se drugi ne lotevajo različnih akcij. Nekateri so celo trdili, da do napada na Ukrajino ne bi prišlo, če se ne bi zamenjala garnitura v ZDA, in to je legitimna misel. Trump je bil v relativno dobrih odnosih z Rusijo.

Trump je med drugim premaknil veleposlaništvo ZDA iz Tel Aviva v Jeruzalem.

Trump je bil polnokrven predsednik in je verjetno z Bidnom nastal neki vakuum. Načelno je tako, da se demokrati, tako kot pri nas leve sile, zapletajo v nepotrebne zunanjepolitične afere. Tudi v Sloveniji je tako – ko je na oblasti desnica, ni nikoli težav s sosedi, ko pa je na oblasti levica, imamo vsakega junija kakšno afero, saj s tem odvračajo pozornost od notranjepolitičnih rezultatov, ker nimajo nič za pokazati. Če se spomnite, je za časa zadnje Janševe vlade potekalo dobro sodelovanje s hrvaškim premierjem Plenkovićem. Ta je naredil zgodovinsko potezo, ko je takratnemu premierju Janši prepustil hrvaški glas v EU. Ne vem, ali se je to že kdaj prej zgodilo, da bi kakšna država prepustila glas drugi članici.

Kaj pa sporoča zmaga Javierja Mileia v Argentini? Se zahodna demokracija obrača v desno?

Zahodna demokracija se ne obrača v desno samo v Argentini, ampak tudi drugje, in to zaradi spoznanj, da globalistična politika dela nacionalnim državam škodo – prek migracij, (ne)prepoznavnosti ali brisanja spolov ipd. Kar zadeva Mileia, pa ne gre za levo-desno, ampak gre za to, da je on zelo dober ekonomist, ki ga poslušajo tudi ugledne mednarodne korporacije. Ima dva magisterija iz ekonomije in ima preprosto računico. Njegovo glavno sporočilo, kot ga sam razumem, je to, naj se država ne vmešava v to, kaj ljudje želijo. Ljudje morajo povedati, kaj želijo, in potem jim bo gospodarstvo to ponudilo – gre za povpraševanje in ponudbo konkurenčnega tržnega gospodarstva. Ne more politika določati, kaj je dobro za trg in kaj ni. Naloga države je samo ta, da zagotavlja red, mir, varnost in predvidljivost, znotraj tega okvirja pa morajo mravljice same med sabo vzpostavljati odnose. Milei želi zmanjšati funkcijo države na minimum, ki je potreben.

Glede na vaše objave na omrežju X se zdi, da spremljate slovensko notranjo politiko. Bi tudi Slovenija potrebovala kakšno Melonijevo ali Mileia, da bi naredili red v državi?

Saj sem v šali zapisal, da je Slovenija dežela priložnosti in da Zahod laže, ko govori, da je Amerika dežela, kjer lahko vsak doseže svoje sanje. Ni res. Dežela sanj je Slovenija, kjer se zdi, da lahko vsak cepec postane visoki funkcionar. Razlika med razvitimi demokracijami in Slovenijo je ta, da tam v politiko pridejo formirani ljudje, razgledani ljudje, intelektualci, elita. Ti pridejo v politiko zato, ker želijo nekaj narediti, v teh mlajših demokracijah pa se pride v politiko zato, da nisi lačen ali pa ker nisi diplomiral ali ti ni uspelo v podjetju. To je fenomen tudi Slovenije. Taka politika pa potem novači ljudi, ki niso uspeli, saj jih je tako laže nadzorovati, drugače bi imeli z njimi težave.

To me spominja na znamenitega sodnika brez sodne izobrazbe iz ameriškega Teksasa Roya Beana, ki je hodil naokrog in delil pravico.

Gre torej za negativno selekcijo …

Seveda.

Kako pa vidite zdajšnje dogajanje pri nas, ko stavkajo zdravniki, sodniki, tožilci …?

Vsaka stavka je rezultat nezadovoljstva zaposlenih v nekem podsistemu. Ta čas na primer na Hrvaškem stavkajo sodniki. Kar zadeva zahteve slovenskih zdravnikov, je velika težava v tem, da je zdravstveni sistem že dolga leta nespremenljiv. Slovensko zdravstvo se po mojem še lep čas ne bo spremenilo.

Zakaj?

Ker je vse skupaj naravnano tako, da se ne sme zgoditi nič novega. Slovensko zdravstvo je pomemben podsistem države in področje velikih številk, je specifična blagajna. Uravnavajo ga sile, ki po mojem niti niso odvisne od vsakokratne politike, ampak obratno slednjo vsakokratno učinkovito obvladajo. V zdravstvu se realizacija, vsaj tako se mi zdi, skrbno kontrolira na način, da ni potrebne realizacije in zdravstveni denar, ki bi se moral porabiti za delo v operacijski dvorani, ostane na razpolago za druge namene. Od tod po moje tudi razvpite čakalne vrste.

Zato so čakalne vrste?

Po mojem mnenju in tudi praktičnih izkušnjah da. Ko je naš inštitut npr. v UKC Maribor s pomočjo hrvaških anesteziologov v letih 2017 in 2018 učinkovito skrajšal, praktično izničil čakalne vrste za operacije, se je po mojem vtisu iz določenih krogov delalo vse, da ta rešitev ne bi uspela. Popadljivost medijev, osebne diskreditacije, inscenirane preiskave. Celoten konglomerat sovražnosti, nagajanj in neprijetnosti, edino pacienti, uporabniki in dejanski plačniki storitev, ki jih po njihovih pozitivnih odzivih seveda mediji potem niso več nič spraševali, so bili zadovoljni. Ko se je izkazalo, da je vse zakonito in v redu, so sovražni mediji utihnili. Kasneje se je na moje presenečenje celo popravila zakonodaja na način, da so v prihodnje praktično onemogočene takšne in podobne preverjene, učinkovite in za javni zdravstveni zavod ekonomsko pozitivne rešitve. Danes so v UKC Maribor spet čakalne vrste, storitve pa so dražje.

Si predstavljate, da bi se kakšen vrhovni sodnik v ZDA fotografiral s pištolo (šlo naj bi za repliko pištole) na delovni mizi, tako kot se je šef slovenskih sodnikov?

Zadeva je neprimerna, nerodna, nepotrebna. To me spominja na znamenitega sodnika brez sodne izobrazbe iz ameriškega Teksasa, Roya Beana, ki je hodil naokrog in delil pravico. Če bi bil jaz na mestu predsednika vrhovnega sodišča, se tako ne bi fotografiral. To je visoka in ugledna funkcija in verjamem, da je tudi njemu žal, da je to storil.

foto: Polona Avanzo

Se tudi v hrvaško nacionalno RTV vmešava evropska komisarka Věra Jourová, kot se je v slovensko? Kako je vmešavanje sploh mogoče?

Kot vem, tega na Hrvaškem ni bilo. To je bil edinstven primer, ki je bil povezan s specifično situacijo v Sloveniji, v specifičnem trenutku. Mislim, da bo 29. januarja potekel rok, ko bi morala Evropska komisija Milanu Zveru odgovoriti in posredovati dokumente. Načelno se mi zdi neprimerno, da se katerikoli komisar pogovarja z vrhovnimi instancami neodvisnih sodišč. Komisarka Jourová bi lahko legitimno prišla k pravosodni ministrici. Kaj ima evropski birokrat iskati na sodiščih? Ali ga kaj zanima glede postopkov, česar mu sodnik ne sme povedati, ali pa nedovoljeno pritiska na sodišče …

Bodo ti papirji prišli?

Ne bi vedel. Kot vem, se je tak primer zgodil prvič v zgodovini EU in to je nezaslišano. Evropski ombudsman je dal pozitivno pomoč in zdaj se čaka, kaj se bo zgodilo.

V kakšnih odnosih pa je Slovenija s Hrvaško?

Ta vlada je naredila zelo veliko nespametnih zunanjepolitičnih napak in s tem zunanjepolitično škodo. Kar zadeva Hrvaško, pa sem že rekel, da je bilo sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško dvignjeno na najvišjo prijateljsko raven administracij v času zadnje Janševe vlade, ko sta se Janša in Plenković zelo dobro razumela in so se stvari urejale. Spomnite se tudi, da ni bilo nobenih problemov na medsebojnih območjih v času velikih požarov. Kot vršilec dolžnosti vladne službe za zakonodajo v zadnji Janševi vladi sem od blizu spremljal dogajanje in vem, da so bili odnosi zelo dobri. Jaz kot mednarodni pravnik seveda tudi načeloma zagovarjam prijateljske odnose med državami in reševanje odprtih vprašanj za pogajalsko mizo in z dialogom in sem Sloveniji v tem pogledu vselej pripravljen pomagati na multilateralni ravni in v odnosih s sosedi. Z novo oblastjo v Sloveniji pa so takoj prišli problemi. Sam nimam nič proti levici, a vselej, kadar so na oblasti levičarji, iščejo probleme v zunanjih sovražnikih in jih v nekem delu najlaže najdejo pri sosedih. Zato sedanji odnosi niso več tako dobri, kot so bili.

Pred dnevi ste na omrežju X spomnili na nesrečni arbitražni sporazum z nekaj osnovnimi napakami pri arbitraži. Zdi se, da je ta tema odšla iz dnevne politike.

Drži. Odšla je, ker je ta čas na oblasti garnitura, ki je naslednica tistih, ki so to arbitražo zavozili.

Zavozili?

Ja. Najprej je bila napačna odločitev, da se na arbitražo sploh gre v momentu, ko se je Hrvaška priključevala EU. Slovenija je zaradi tega v očeh EU izpadla kot izsiljevalka. Leta 2008 je Pahor to naredil. Odstopil sem kot glavni pogajalec, saj sem ocenil, da se zadeva ne bo dobro končala. Kaj se je zgodilo? Najprej je Slovenija izpadla kot izsiljevalka, potem je v arbitražo vključila EU, kar je slabo. Kakšno zvezo ima EU z mejo? EU ni institucija, ki se ukvarja z mejami, meje rešujejo države same ali eventualno OVSE, če gre za varnostno vprašanje, kar pa v našem primeru ni bilo. Slovenija in Hrvaška sta prijateljski državi, in če je bilo to vprašanje odprto trideset let, je lahko še nasledenih sto trideset. Pahor je želel nekaj doseči, a ni dobro razumel, v kaj gre. Na silo so naredili arbitražni sporazum, ki je bil zanič. Arbitražni sporazum o arbitraži pa pove, o čem arbitraža odloča. Bil je tako slabo narejen, da se je vnaprej vedelo, da ne bomo prišli dobro skozi. Potem so naredili naslednjo napako: namesto da bi za arbitra imenovali mednarodnega pravnika, ki se na zadevo spozna, so dali nekoga, ki to ni. Ker so določili arbitra, ki ni strokovnjak za mednarodno pravo, je ta tam sedel, kot da bi okulista posedeli med kardiokirurge. Sekolec je dober strokovnjak za trgovinsko pravo, ne pa za mednarodno javno pravo. In zato se je zgodila naslednja, tretja napaka: zaradi svoje nestrokovnosti je spraševal za pomoč. In namesto da bi se oborožil s strokovnjaki, se je pogovarjal s stranko v postopku – z Drenikovo. To je tako, kot bi se sodnik pogajal s stranko v postopku. To je bila največja napaka. V tistem momentu sem rekel, da je arbitraža nična in vsi v Sloveniji so skočili name. Tudi Hrvati so rekli, da je arbitraža nična. Sam se to rekel zato, da bi šli na začetek postopka, ker sem vedel, da bomo izgubili. Našim sem želel dati čas, da se na novo sestavijo, oni pa so to razumeli, da delam za Hrvaško. Seveda je arbitraža nična. Saj se mora tudi sodba, če se sodnik dobi s stranko popoldan na kavi, odviti od začetka z drugim sodnikom. Tega naša stran ni razumela. Hrvati še vedno trdijo, da je arbitraža nična in nam bi še zdaj prišlo to prav.

Kar zadeva Slovenijo, je bila odstranitev ograje na meji s Hrvaško napaka.

Zakaj?

Člani ekipe, ki so pri tem sodelovale, niso znali uveljaviti zaselkov, izhoda na odprto morje, Piranskega zaliva, Trdinovega vrha … in smo izgubili vse – 5:0 smo izgubili, a še vedno trdimo, da je vse v redu. Potem je arbitražno sodišče reklo, da ne bodo izdali odločbe, dokler ne bodo poravnani vsi stroški – in so naši poravnali še za Hrvate.

In kje je zdaj ta zadeva?

Hrvati še vedno ne priznajo arbitražne odločitve, na srečo, naši pa nočejo priznati, da so izgubili 5:0. Tukaj smo zdaj. Situacija je absurdna. Kaj zdaj? Države se vedno lahko odločijo za alternativne postopke. Tako kot imate v notranjih sodnih postopkih možnost zunajsodne poravnave, tako se lahko tudi Slovenija in Hrvaška dogovorita, da bosta zadevo odprli in jo rešili drugače. To je bila tista ideja, ko je Logar govoril o tako imenovani tihi diplomaciji – ta bi lahko kaj premaknila. Za zdaj pa tega ni. Vseskozi sem govoril, da bi se državi morali pogovarjati. Sodba je šele takrat, če se države ne morejo dogovoriti. In ta je dispozitivna. Če pa se obe državi strinjata, da to, kar reče sodišče, ni v redu, lahko gresta državi v novo reševanje zadeve. Srčno upam, da neka prizadevanja v tej smeri potekajo. A mislim, da ne, saj bi tisti, ki bi rekel, pojdimo se pogovarjat, priznal, da je bila arbitraža napaka – tega pa nočejo.

Verjetno to tudi ne bo več tema za prihajajoče evropske volitve. Kaj bo odločalo, kdo gre na poslanski stol v evropski parlament?

Tu bi rekel samo to, da si želim, da bi čim več kvalitetnega kadra ostalo doma, saj je specifika teže slovenskih politikov v EU sorazmerno majhna. Sicer so tam nekateri dobri politiki in se trudijo, kot na primer Zver s potezo, ki jo je naredil in po tem bomo prepoznavni. Drugače pa bi bilo bolje, da bi kvalitetne sile obdržali doma, da se v Sloveniji vzpostavi kvalitetna in uravnotežena diplomacija. V Bruslju ni treba imeti neke velike kvalitete, saj poslanci dobijo informacije iz hiše – evropski poslanec črpa predvsem interes svoje države.

Bo glavna tema migracijska politika?

To bo seveda tudi tema. Kar zadeva Slovenijo, je bila odstranitev ograje na meji s Hrvaško napaka. Države morajo nadzorovati svoje meje in ozemlje. Mejo bi morali postaviti obe državi, tako Slovenija kot Hrvaška – tako kot so jo Madžari in Poljaki. Države bi morale v času, ko prodira val migrantov k nam in ko so med njimi tudi čisti špekulanti, tega zajeziti. Ljudje ne smejo v urejeno državo hoditi čez »hosto«, ampak čez mejni prehod, regulirano. Kdor misli priti v Slovenijo legalno, mora to opraviti čez mejni prehod. Absolutno je treba zaostriti migracijsko politiko, pospešiti postopke, sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se o pravici vstopa ali ne vstopa in pravici do azila ali ne azila prima facie odločalo že na meji, ne da ljudi pošiljajo v postopke v zbirne centre, saj so s tem povezani najrazličnejši problemi – logistični, finančni, varnostni ipd. EU je pa zdaj ugotovila, da so nezakoniti migranti nevarnost za nacionalne države in narode. Zato bo to verjetno ena glavnih tem evropskih volitev.

(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine