9.3 C
Ljubljana
nedelja, 18 aprila, 2021

dr. Matevž Tomšič: Dogodek, ki to ni

Ena najbolj patetičnih zgodb iz leta 2020 (ki se očitno prenaša v sedanje leto) je bilo mrzlično iskanje alternative aktualni vladi. Dejstvo, da je Janezu Janši uspelo v tretje postati ministrski predsednik in sestaviti vladno ekipo, je velik del slovenske politike in javnosti pognalo v pravo histerijo. Tako so hiteli organizirati demonstracije, še preden je lani marca njegova vlada prisegla. In potem so se od spomladi naprej vrstili različni protesti, na katerih so udeleženci kričali o »strahovladi«, ki da jo uvaja Janša, češ da se kršijo vse mogoče pravice in da oblast širi sovraštvo do vseh, ki se z njo ne strinjajo (to pa ni bilo nikakršna ovira, da ti »človekoljubni« protestniki ne bi javno zaželeli »smrt« temu ali onemu). Zato je bila zahteva ena sama: Vlada mora pasti, in to čim prej!

Seveda so tem protestnikom obilno sekundirali osrednji mediji na čelu z nacionalno radiotelevizijo. Ti so jih »pokrivali« tako rekoč na vsakem koraku. Dovolj je bilo, da je kak obskuren levičarski aktivist odprl usta, pa so se poleg njega pojavile njihove kamere in mikrofoni. Ne pomnimo, da bi bil kdaj protest proti vladi prva novica nacionalkine osrednje dnevnoinformativne oddaje. Kakšen kontrast je to v primerjavi z (ne)poročanjem o mnogih javnih dogodkih, ki so bili v preteklosti naperjeni proti levim vladam. Rečemo lahko, da so bili razvpiti petkovi kolesarski protesti v veliki meri medijske predstave. Brez tako obilne promocije v medijih bi verjetno kmalu usahnili.

Menjavanje vlade je kmalu postalo prava obsesija vseh tistih, ki bodisi organsko ne prenesejo Janše in njegovih, bodisi so se zbali za svoje pridobljene privilegije (no, ti dve skupini se v veliki meri prekrivata). Glasovi o tem, da bo Janševa vlada »vsak hip padla«, so se pojavili že kmalu po nastopu njenega mandata in se začeli stopnjevati jeseni, ko so stranke levičarske parlamentarne opozicijo oblikovale koalicijo zavajajočega imena KUL (koalicija ustavnega loka si namreč pravijo tisti, ki sistematično kršijo odločbe ustavnega sodišča in ki bolj ali manj odkrito častijo nosilce nekdanjega komunističnega režima). Najprej se je kot rešitelj v vlogi kandidata za mandatarja ponujal ekonomist Jože Damijan, vendar so ga kmalu odslovili in začeli staviti na političnega povratnika Karla Erjavca (ki je medtem znova prevzel stranko DeSUS, ki jo je po hitrem postopku nameraval odpeljati iz vlade).

Vse od nastanka te alternativne koalicije se v javnosti ustvarja napetost, kako da so vladi šteti dnevi. Pri tem je ves čas jasno, da ta za t. i. konstruktivno nezaupnico nikakor nima dovolj poslanskih glasov. Vendar si je s tem ustvarila nekakšen »abonma« za pojavljanje v osrednjih medijih. Ti s tem iz dneva v dan poustvarjajo dogodek, ki to ni. Dogodek, vreden osrednje medijske pozornosti, bi bila napoved, da ima Erjavec – ali kakšen drug pretendent za mesto mandatarja – zagotovljenih šestinštirideset glasov podpore v državnem zboru. To, da Erjavec še vedno zbira glasove, o čemer nas obveščajo mediji, pa je samo umetno ohranjanje druščine, ki sliši na ime KUL, pri političnem življenju prek izvajanja pritiska na tiste poslance, ki bi lahko igrali vlogo jezička na tehtnici.

Še posebej obupano deluje novačenje poslancev Stranke modernega centra, ki niha od prilizovanja do (bolj ali manj prikritih) groženj. To se dogaja, čeprav so predsednik, svet stranke in poslanska skupina jasno povedali, da Erjavca ne podpirajo za mandatarja. Takšno početje spominja že na nadlegovanje. Če se kaj takšnega zgodi na medosebni ravni, denimo v primeru neuresničene intimne zveze, kaj lahko sodišče nadlegovalcu izreče ukrep prepovedi približevanja.

Zadnje novice

Sorodne vsebine