Spet oživlja govoričenje okrog »demokratičnega socializma«. Vsi levičarji se ga oprijemajo kot rešilne vrvi. Vsake toliko let se pojavlja kot ptič feniks. Kot da še nismo preboleli zablod »delavskega« samoupravljanja in njegovih rušilnih posledic, niti ne »socializma s človeškim obrazom«, ki je vzniknil iz prsti tisočev človeških kosti tik pred njegovim zlomom. Vendar gre za novo zablodo brez realne vrednosti.
Zagovorniki si pod tem predstavljajo boljšo in pravičnejšo razdelitev bogastva in gospodarsko demokracijo. Zagovarjajo torej socialno tržno gospodarstvo, a nevidno roko trga naj zamenja vidno varuštvo ali skrbništvo države.
Se moramo res spomniti, da smo že preboleli podobno fazo s planskim gospodarstvom, ki je delovalo skoraj štirideset let, se je pa proti koncu tega razdobja skrčilo v invalidno gospodarstvo pomanjkanja, ki je prizadelo vse prebivalstvo, česar niso pozabili niti otroci, ki so ostali brez plenic in igrač?
Hkrati je ta socializem zrušil meščansko pravno državo. Obveljalo je geslo: kjer je dinamično ustvarjalno gospodarstvo, uvedimo strogo vodeno neproduktivno upravo.
Neustrezne primerjave Slovenije s Švedsko
Nemogoče se je primerjati s Švedsko (kar je bil deklarirani cilj komunistične partije v sedemdesetih letih) ali z Nemčijo. Pri nas nismo imeli demokratičnega režima, ampak enoumje zapovedanega vtirjenja mišljenja v kalup marksizma.
Pri nas nismo imeli niti zgodovinsko gospodarsko zraslega konsenza med kapitalom in delom v smislu socialnega tržnega gospodarstva, kajti kapitala svobodnega podjetništva kot temelja resničnega gospodarstva s konkurenco nismo imeli, večina kapitala je bila v državnem lastništvu in zato ni moglo biti enakopraven partner delu.
Delo pa je bilo pod taktirko partije in se ni oziralo na omejitve kapitala, ker potem podjetništvo ni smelo biti svobodno pri določanju pogojev, pod katerimi je najemalo delovno silo.
Delavsko samoupravljanje je ta razmerja deformiralo do perverznosti, ker se je naslanjalo na pogodbe med delom in kapitalom, ki jih je sklepala državna uprava s prisilo. Vsaka resna analiza se na teh nesmislih poruši.
Če hočemo primerjati slovenske razmere v obdobju pred osamosvojitvijo z nemškimi, moramo upoštevati, da je v nasprotju z neoliberalnimi dejavniki prepričanja v ZDA pri dedičih državne blaginje Ludwiga Erharda, ministra za ekonomijo Nemčije v povojnem obdobju, ko se je restavrirala nemška demokracija po nacistični vladavini 1933 do 1945, govorjenje o »demokratičnem socializmu » odveč, ker je Nemčija pripadala najboljšemu vseh socialnih svetov. Kajti pri njih se je dejansko aktivno uveljavilo geslo »blaginja za vse«.
Titova država je tolerirala in spodbujala selitev naših delavcev v nemške tovarne, ker je s tem pridobila: zmanjševala je brezposelnost in služila z devizami. Del nemške blaginje se je prelival zato tudi k nam.
Podjetniška država − pogoj razvoja
Paradoks je, da se vse razglabljanje ustavi pri državi. Ta bi morala biti »podjetniška« država, ne samo mašilo za trenutno odpovedovanje trga, ampak resnično podjetniška, to je delujoča kot investitor.
Kako takšna država deluje, je opisala v svoji knjigi Kapital države (2013) dr. Mariana Mazzucato z Univerze Sussex, raziskovalka inovacij prve vrste, saj jo revija New Republic uvršča med trojico na svetu, ki so napravili največ za analizo in spodbujanje inovacij. Na primeru ZDA, ki naj bi po splošnem mišljenju najbolj sovražile subvencije podjetjem, dokazuje, da so s svojim kapitalom omogočile vzpon Silicijeve doline (Silicon Valley) kot mitskega pojma vrhunskega ustvarjalnega zasebnega podjetništva. To brez množičnega državnega podpiranja ne bi bilo mogoče.
ZDA dajejo na razpolago infrastrukture podjetjem, za katere bi bilo tveganje preveliko ali pričakovanje dobička premajhno, kot npr. v izobraževanju ali vesoljski tehnologiji. Država nastopa kot namenski spodbujevalec inovacij in celó celih trgov…
Celoten članek preberite v reviji Demokracija!
Dr. Marko Kos
