Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
“No, ta Moskovičeva vila je bila po vojni pač nacionalizirana. Država ni vedela, kaj z njo počet in zato seveda po denacionalizaciji, ki ni bila mogla izpeljana, zato, ker dedičev ni bilo, ki bi se javili na ta proces vračanja premoženja, je ostala v državni lasti nove suverene slovenske države in stranka je pač svoje dotedanje premoženje unovčila tako, da je kupila to vilo od države. To je bil dogovor, pri katerem je sodelovala takratna oblast.”
Tako je nekdanji poslanec SD (njene predhodnice SDP) Lev Kreft v intervjuju z Edvardom Žitnikom na TVS opisal, kako je v imenu vlade Janeza Drnovška takratni generalni sekretar Mirko Bandelj (LDS) s koalicijsko partnerico SD (takrat se je imenovala SDP) podpisal menjalno pogodbo, s katero so postali lastniki judovske vile, ki je zadnje mesece spet slavna zaradi afere sanjske stavbe za sodnike. Za vilo, ki je bil zaplenjena judovski družini Moskovič, skoraj vsi so umrli v nacističnih koncentracijskih taboriščih, SD ni plačala nič. Dobila jo je z dogovorom, ki ga je podpisal Bandelj, da državi SD preda stavbo centralnega komiteja zveze komunistov na Tomšičevi. To je del današnje stavbe parlamenta. Centralni komite Zveze komunistov je bil v prejšnjem režimu dejanski center oblasti v državi. V zemljiško knjigo se SD s stavbo na Tomšičevi po razpadu Jugoslavije pred tem ni uspelo vpisati, šlo je za družbeno premoženje prejšnjih družbenopolitičnih organizacij. A Bandelj je v imenu vlade podpisal menjavo prostorov na Slovenski 9, v čistem centru Ljubljane, za Moskovičevo vilo na Levstikovi 15, ki je streljal od poslopja vlade. Te dni je ta vila precej slavna, ker je postala del afere sanjska stavbe za sodnike. Iz vile Mosković je SD namreč preselila svojo centralo, vilo pa za precej astronomsko najemnino najema zasebni Zavod Inštitut 1. maj, ki sta ga ustanovila Tanja Fajon in že bivši generalni sekretar Klemen Žibert, za direktorja pa so postavili Jana Škoberneta. Podoben zasebni zavod je v Levici Aste Vrečko Simon Maljevac ustanovil za Niko Kovač, znan je kot Institut 8. marec.
Na vprašanje novinarja Žitnika, ali je imela predhodnica SD, katere poslanec je bil Kreft, dobre informacije, da je ta stavba na voljo, ko so izvedli menjavo, je Kreft odgovoril:
“Sigurno, jasno. Saj mislim… Čeprav se takrat kot rečeno tudi druge stranke to isto kupovale naokrog, svoje prostore. Tiste, ki so to zmogle. Tako da tukaj mislim, da ni bilo nobenega kriminala ali česa podobnega vmes. Je pa rahlo…bi rekel neprijetno se vselit v tak prostor, ki je dal to zgodovino skozi, nacističnega odvzema, komunističnega odvzema in potem še socialdemokratskega nakupa. Ampak to je zdaj stvar… Kako bi rekel… Olike v političnem prostoru. Napadi, da je pa to stranka storila tako, da ni vrnila dedičem judovskega premoženja, pa seveda ne drži.”
Podatek Krefta, da so druge stranke takrat tudi kupovale nepremičnine po Ljubljani je netočen. Nobena druga stranka ni imela denarja za to. Veliko pozneje je SDS kupila stavbo za Bežigradom, ko se je morala izseliti iz prej od mesta Ljubljana najetih prostorov v bližini RTVS (ulica Komenskega).
V Auschwitzu so nacisti pobili skoraj celotno družino predvojnega judovskega trgovca Moskoviča, vilo pa so jim povojne komunistične oblasti zaplenile. Uradno je novembra 1946 okrajno sodišče v Ljubljani izreklo zaplembo celotnega premoženja družine Moskovič po zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Ignjat Lajtner, brat pokojne Klare Moskovič je pozneje predlagal ukinitev zaplembe, na zapuščinski razpravi februarja 1947 mu je sodišče tudi prisodilo zapuščino po Moskovič Feliksu in Moskovič Klari bratu slednje, pod pogojem, da se v zemljiški knjigi izbriše zaznamba sekvestracije, oziroma uvedbi zaplembenega postopka in se zaplembeni postopek ustavi. A že naslednji dan je “ljudska” vlada sporočila, da nikakor ne predlaga ukinitve sekvestracije, temveč ji nasprotuje, saj se zaradi visokih državnih investicij v nepremičnino in namena, ki mu služi nepremičnina, pripravlja in bo verjetno v najkrajšem času vložen predlog o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med “okupacijo, in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator oziroma njegovi pomagači. Prav tako je vlada sporočila Okrajnemu sodišču, naj iz enakih razlogov odloži prisojilo zapuščine. Od Lajtnerja so pozneje zahtevali visoko odškodnino za vložke vlade v stavbo, ki so jo zaplenili. Lajtner je nepremičnino, ki je nikoli ni dejansko dobil nazaj v posest in last, leta 1947 prodal Dani Kos, tej pa je država leta 1960 zanjo plačala in kot lastnik se vpisala socialistična ljudska republika. Ali je bila odškodnina pravična, je težko oceniti.
Iz SD ves čas vztrajno zanikajo, da bi bila vila Moskovič po vojni zaplenjena judovski družini in trdijo, da so jo z menjavo dobili na pošten nači
