O povojnih zunajsodnih pobojih pred 75 leti in 30. obletnici prve spominske slovesnosti v Kočevskem rogu smo se pogovarjali s teologom in filozofom ter predsednikom Društva Združeni ob Lipi sprave dr. Janezom Juhantom. Z njim smo se dotaknili slovenske medijske scene in aktualnih družbenopolitičnih dogodkov.
DEMOKRACIJA: Gospod Juhant, v Kočevskem rogu je v soboto (pogovarjali smo se v petek, 12. 6. 2020, op. a.) potekala že 30. tradicionalna slovesnost v spomin na kruto pobite pripadnike Slovenske narodne vojske, ki so jih tam pred 75 leti umorili komunisti. Obletno spominsko mašo za žrtve revolucionarnega nasilja so tokrat pripravili ob roškem breznu pod Macesnovo gorico. V zadnjih letih opravljene raziskave namreč navajajo, da je največje grobišče v Rogu pobitih domobrancev brezno pod Macesnovo gorico in ne brezno pod Krenom, kot so predvidevali doslej. Kako to komentirate? Očitno je torej, da so bile prva spravna slovesnost leta 1990 in vse naslednje praktično na napačnem kraju.
JUHANT: Ne čisto, saj so bili tudi tam zunajsodno pobiti ljudje, med njimi lahko tudi Slovenci in je bila sv. maša za pobite, a to v glavnem niso bili domobranci, pač pa pripadniki vojsk sosednjih narodov. Očitno so tisti, ki so to vedeli, zavajali in še zdaj ne povedo – čeprav vedo (Zdenko Roter, Milan Kučan …), kje so arhivi ali podatki o pobitih, pogrešanih, tudi kje so trupla leta 1946 nasilno prekopanih narodnih voditeljev: Ehrlicha, Natlačena in še več drugih. Škof Vovk je ob oskrunitvi teh grobov pridigal: »Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove.« Gre pa tudi za druge nacionalno pomembne zadeve, ki bi jih lahko razjasnili. Enkrat bo sicer vse prišlo na dan, a zdaj bi to pomenilo, da omenjeni mislijo resno z demokracijo, tj. delitvijo oblasti in spravo med nami.
DEMOKRACIJA: No, če se vrneva nazaj v čas druge svetovne vojne in v čas, ko je na Slovenskem jeseni leta 1941 začela pustošiti Varnostna obveščevalna služba (VOS) Komunistične partije Slovenije, ko se je začela komunistična revolucija. Od kod pri komunistih tako sovraštvo do njihovih slovenskih rojakov?
JUHANT: Ni bilo glavno (in danes je podobno) sovraštvo, pač pa je bilo to sredstvo za nasilni prevzem oblasti in ropanje premoženja. Se je pa dolgoletno sejanje sovraštva, delitev, zavajanja in morjenja in drugih protičloveških vzorcev naselilo v duše posameznikov in naroda, da je to zdaj velik nacionalni problem. A ne toliko pri demokratih ali sorodnikih pomorjenih kot pri komunističnih dedičih, ki so jih vzgajali živeti na tuj račun, zdaj pa se jim privilegiji ukinjajo. Zato sem zapisal: »Sprašujem vas, levičarski sodržavljani, kje so vaše dostojanstvo, sram in vest.« Skrbi to posebej pri mladih, saj mediji in vzgoja sooblikujeta domnevne, ne resničnih krivcev za zaostritev razmer, kar se bo enkrat kot bumerang vrnilo vsem, ki to načrtno počno za ohranjanje svojih monopolov. Kakšno podobo pa o sebi dajejo tisti, ki to počno, tj. politično in finančno manipulirajo s politiki in medijskimi ljudmi? Se bodo mogli pogledati v svojem ali ogledalu svojih otrok? Sejanje sovraštva, laži in praznih obljub brez resnega dela je zelo kratkoročno in pogubno. Ti mehanizmi na glavo postavljenega sveta in življenja za nasilni prevzem oblasti − sovraštvo, laž, teror, pobijanje − so se začeli z nasiljem VOS pod vodstvom KP jeseni 1941. Več teh je še navzočih v družbi, spet za ohranitev nadzora in pridobljenih privilegijev, ki jih imajo nasledniki še danes. Zato še danes potreba po delitvi – sprevrženo je, da očitajo delitev tisti, ki sami najbolj delijo – prek gojitve sovraštva, očrnitve zavzetih za narod in državo ter prikrite kraje družbene lastnine, kar očitajo vladi, hkrati pa izvajajo poulični teror in zastraševanje. Očitno stari komunistični vzorci še delujejo v spremenjenih razmerah demokratične države za ohranitev privilegijev nekaterih.
DEMOKRACIJA: Konec maja ste se na dvorišču Teološke fakultete v Ljubljani spomnili karizmatičnega duhovnika Lamberta Ehrlicha, ki so ga vosovci ubili 26. maja 1942 na Streliški ulici v Ljubljani. Čeprav je bil kot koroški Slovenec velik domoljub, je bil za vodstvo komunistične partije nedvomno zelo moteč … Zakaj?
JUHANT: Resnični domoljubi nekoč in danes so (bili) za levičarske povzpetnike moteči, saj ogrožajo njihov nedemokratični pohod na oblast. Ehrlich in drugi so se zavzemali za svobodno in demokratično Slovenijo, nasprotno komunisti za svetovno zvezo sovjetskih republik. Ehrlich je opozarjal na to že leta 1923 v razpravi Ruski boljševizem. Okrepljeno delovanje komunistov na Univerzi v Ljubljani v tridesetih letih 20. stoletja je poznavalsko zaznal kot poskus, da z lažjo, zavajanjem in s terorjem prevzamejo v Sloveniji oblast. Izredno vojno stanje jim je ponudilo to priložnost, da so izkoristili narodovo stisko in jo povečali še s svojim terorjem in zavajanjem demokratičnih rojakov, odpadlih sokolov in krščanskih socialistov ter drugih prisilno vključenih v ta podvig s pretvezo, da se borijo za svobodo. Večina partizanov se je, a komunisti so v OF in med narodom likvidirali vse tiste (celo znotraj svojih partizanskih vrst), za katere so domnevali, da so jim na poti do oblasti. Ehrlich je to vedel in je njim in Italijanom jasno zapisal, da oboji uničujejo slovenski narod.
DEMOKRACIJA: Se pravi, da so bili ljudje dobesedno prisiljeni vzeti orožje v svoje roke in se braniti pred komunističnim nasiljem, o čemer podrobno piše dr. Možina v svoji knjigi Slovenski razkol …
JUHANT: Prof. Ehrlich je takoj ob vrnitvi v Ljubljano slovenske demokratične voditelje leta 1941 pozval k podtalnemu odporu, a ni bil uspešen. Komunisti so po napadu Nemčije na SZ začeli svoj odpor, ko so Protiimperialistično fronto (proti »buržoaznim« imperialistom) preoblikovali v Osvobodilno fronto proti Hitlerju, ko je ta napadel Stalina. Tako so ustanovili tudi VOS, ki je imela nalogo izključiti (tudi z umori) demokrate za odpor zunaj KP. A ob likvidacijah so ljudje spoznali, da Osvobodilna fronta pod nasilnim vodstvom KP izvaja revolucijo. Pobijanje leta 1942 jih je prisililo k samoobrambi. O tem imamo pričevanja, ki jih 30 let objavlja Zaveza, revija Nove slovenske zaveze, zvočni in TV-posnetki pričevalcev Radia Ognjišče in RTV SLO dr. Možine, kar je on uporabil in strokovno poglobil v svoji uspešni in odmevni knjigi. O tem imamo še druga dela. Na TEOF smo jih izdali doma in v tujini v okviru raziskovalnega programa. Na tem dela tudi Študijski center za narodno spravo, ki je objavil raziskave sodelavcev na temo okupacija in revolucija. Sem sodijo dela dr. Griesser-Pečarjeve Das Zerrisene Volk (Razdeljeni narod), dr. Milka Mikule ter vse več pričevanj in analiz številnih drugih posameznikov, ki govorijo o revoluciji v Sloveniji.
Ehrlich je v Spomenici Italijanom z naslovom Gravimina (Obtožbe) odločno povedal Italijanom in komunistom, da oboji hočejo uničiti slovenski narod, kdaj celo v medsebojnem sodelovanju. Že italijanski polkovnik je prinašalcem spomenice dejal, da bi bilo treba njih in pisca takoj ustreliti, kar je VOS pod Kardeljevim vodstvom izvršila kmalu za tem nad Ehrlichom.
DEMOKRACIJA: Pri založbi Nova obzorja je nedavno izšel ponatis knjige pravnika, publicista in propagandista Lojzeta Ilije Huda pravda, ki je prvotno izšla v Buenos Airesu v Argentini leta 1971. Kot je ob njenem izidu zapisal literarni kritik Tine Debeljak, avtor hoče skozi povest stvarno prikazati osnove in problematiko domobranstva, njegove ideološke temelje in cilje. Sprašuje se, ali gre za boj krščanstva proti brezbožnemu komunizmu in dileme, ki jih je povzročalo prisilno sodelovanje z okupatorjem. Kako gledate na vlogo domobrancev v tistem času?
JUHANT: Lojze Ilija je bil tudi stražar, član Ehrlichovih študentov, ki jih je profesor vzgajal v slovenski narodni – višarski zavesti ter jih opozarjal na nevarnost komunizma. Med vojno se je večina teh študentov dejavno vključila v boj proti komunistični prevladi, več kot polovica jih je bila pobitih med vojno in po njej – Viktor Rojic je bil ustreljen skupaj z Ehrlichom 26. 5. 1942, ker je iz študentskega doma na Streliški na TEOF namesto Cirila Žebota po naključju spremljal profesorja. Imamo dovolj dokumentov − med drugim arhiv Ehrlichovih stražarjev – o predvojnem in medvojnem pritisku komunistov na univerzi ter medvojnem pomoru okoli 1000 Slovencev samo v letu 1942. Zato so se ljudje samodejno začeli braniti. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 so po padcu Turjaka kočevski poboji vaških stražarjev in četniških enot v Kočevju oziroma Grčaricah še bolj utrdili demokratične Slovence v prepričanju, da ne gre za osvoboditev, pač pa za popolno odstranitev nasprotnikov komunistov in revolucionarni prevzem Slovenije.
DEMOKRACIJA: Za slovenski narod je bilo nedvomno najbolj tragično obdobje v vsej slovenski zgodovini konec maja in v začetku junija 1945, ko so komunisti množično pobijali Slovence in popolnoma uničili pripadnike Slovenske narodne vojske. Kako je mogoče, da se je kaj takega sploh lahko zgodilo? Kako gledate na to njihovo tragično usodo?
JUHANT:Te tragedije in genocida naroda sploh ni mogoče dojeti, kot ni mogoče dojeti drugih genocidov po Evropi. Treba pa je o tem premišljevati in se zavedati, da tragedija bolj ali manj burno tli v srcih in celem narodu ter kriči po odrešenju: zato je nujno priznanje te strašne krivice s strani povzročiteljev. Danes je v njihovem in imenu njihovih naslednikov to dolžna napraviti država ter z doslednim spoštovanjem demokratičnih načel preprečiti ponavljanje takih zločinov.
DEMOKRACIJA: Če se vrneva k letošnji slovesnosti v Kočevskem rogu, se najprej dotakniva pridige ljubljanskega nadškofa metropolita Stanislava Zoreta, ki je med drugim dejal: »Ob vseh vprašanjih, ki se porajajo na tem kraju zla in vere, se postavlja tudi vprašanje, ki je za nas življenjskega pomena. Kako bomo z dogodki in iz dogodkov, ki so to zemljo prepojili pred 75 leti, živeli mi? Kakšne odgovore bosta v nas prebudili kletev in molitev, ki sta v tistih mračnih majskih dneh odmevali med stoletnimi drevesi?«
JUHANT: Kletev krvnikov se mora s priznanjem te strašne krivice s strani naslednikov oziroma države spremeniti v blagoslov in sožitje vseh in v stalno molitev po odpuščanju. Zla ni mogoče odpraviti z novim zlom in s sovraštvom. To bi morali vedeti tisti, ki danes to (načrtno?) počno. Ne glede na to, ali kdo zna moliti ali ne, ustava in človeški obraz spodbujata k spoštovanju in srčni kulturi, ne pa k nasilju nad drugim. In končno vsakdo izmed nas pričakuje to od drugega, kot nas uči zlato pravilo: Česar ne želiš, da drugi ne stori tebi, ne stori ti njemu, oziroma kar želiš da drugi stori tebi, stori tudi ti njemu!
DEMOKRACIJA: Na spominski slovesnosti sta govorila tako predsednik republike Borut Pahor kot predsednik vlade Janez Janša. Izpostavila sta pomen enotnosti v obdobju osamosvajanja kot koraka na poti k narodni spravi. Kako ocenjujete njuna govora?
JUHANT: Hvala bogu sta oba izhajala iz stiske takratnih ljudi, ki so bili na različnih straneh udeleženi v boju za svobodo in sta oba izpostavila tragedijo pomora in nujnost sprave, da bi se kaj takega med nami ne dogodilo nikoli več.
DEMOKRACIJA: Oba predsednika sta tako v Kočevskem rogu kot v Smrečju pri Turjaku, kjer je spomenik žrtvam NOB, položila venec. Kako vidite to njuno dejanje?
JUHANT:Na obeh krajih so pokopani oziroma zasuti naši predniki, ki so umirali za narod in domovino. Vseh bi se morali spominjati enako in vsem zagotoviti dostojne grobove. Ne le tem našim prednikom, pač pa vsem ljudem smo dolžni omogočiti miren počitek. In če smo to storili tujcem (okupatorjem), ki imajo grobove na Žalah, toliko bolj smo to dolžni rojakom po krvi!
DEMOKRACIJA: Janša je ob koncu svojega govora v Kočevskem rogu še dejal: »Zmogli bomo, čeprav pozno, vrniti ime in spomin tudi vsem nepokopanim. Vsem našim mrtvim.« Nam bo ob sedanji razdeljenosti to res kdaj uspelo?
To ostaja naše upanje, hkrati pa tudi naša zaveza, zaveza države naslednice nekdanje totalitarne Slovenije (Jugoslavije). Odločili smo se za demokracijo in pravno državo in naša obveza je, da to izpolnimo. To je naš dolg pokojnim, padlim, pobitim, zamolčanim. Potlačeni spomin je obremenjujoč spomin, človek kot umno bitje pa ga mora priklicati v zavest. To mora storiti tudi ves narod, pravna država pa uveljaviti vse pogoje za to in opraviti vse dolžnosti, ki to omogočajo. Verjamem, da se bo to zgodilo kljub vsem težavam. To je zadeva našega preživetja, odgovornosti in tlakovanje upanja za prihodnje rodove.
DEMOKRACIJA: Dotakniva se še aktualnega političnega dogajanja v Sloveniji. Kmalu bo sto dni Janševe vlade, ki ni imela lahkega dela. Kako ocenjujete njeno delo?
JUHANT:Kot podpisnik podpore tej vladi sem razumljivo zadovoljen z njenim delovanjem podobno kot številni razumni Slovenci. Menim, da nam je taka spodobna in odgovorna vlada blagoslov v teh zahtevnih razmerah. Verjamem, da so žrtve prednikov, Ehrlicha in drugih mučencev omogočile, da smo v koronski krizi lahko dihali. Karkoli si kdo misli, a življenje ni le v naših rokah, imamo globlje, večne korenine. Krščansko izročilo nam govori, da Bog, ne mi ljudje, vodi usodo narodov in posameznikov. Pogosto je ta pot težko sprejemljiva. Omejeni in nepopolni človek si ne zna razložiti marsičesa, posebej ne strahotnih izbruhov zla – posebno preteklih genocidov − a tudi ne sedanjih neumnih ter včasih kar podlih in brezsramnih dejanj nekaterih. Kot je zapisal Ehrlich v duhovnih vajah, se nas včasih zato loteva malodušje. Mati Terezija iz Kalkute je spričo bede ubogih naslovila obtožnico Bogu, kričala Bogu, ki ga ni v teh nesrečnih razmerah. A Ely Wiesel je zapisal, da Kristus visi na vislicah, kamor so nacisti obesili nedolžnega dečka. Verni kljub malodušju, moči zla verujemo v dobro, v Boga kot izvor vsega dobrega. Sam si v tej veri razlagam svet. Konkretni ljudje ostajamo nepopolni, pomanjkljivi, a če izpolnjujemo svoje poslanstvo po najboljših močeh, je to naše upanje. Hvaležen sem voditeljem strank, da so se odločili v zahtevnih razmerah delovati za narodov blagor in vztrajajo kljub stalnim napadom in očitkom. V zgodovino bo šla ta vlada kot vlada nacionalnega interesa, opozicija, ki je odstopila, pa kot nekompetentna, razdiralna in sebična združba, ki interese svojih podpornikov uveljavlja na račun izčrpavanja in uničevanja države ter nas vseh. Tako si tudi sami žagajo vejo, na kateri sedijo. Ali ne bomo tisti, ki se tega zavedamo, in posebej oni, ki so se s trdim delom in osebno požrtvovalnostjo − zdravniki, socialni in drugi delavci civilne zaščite, organizatorji in prostovoljci − uspešno spoprijeli s krizo, temu odločno rekli NE!
DEMOKRACIJA: Eden prvih očitkov tej vladi je bil, da je domnevno nezakonito nabavljala medicinsko in drugo opremo. Se vam zdi ta očitek utemeljen? Vi ste kot programski svetnik RTV Slovenija pred dnevi opozorili na manipulativno poročanje TV Slovenija v zvezi s tem …
JUHANT: Iz vseh teh medijskih in strankarskih pogromov je razvidno edino sovraštvo do vodje SMC, gospoda Počivalška, gospe Pivčeve, gospoda Tonina in predsednika Janše in sodelavcev, ki so se za narodov blagor dogovorili za to uspešno koalicijo. Te politične – večinoma spretno zrežirane medijske napade, npr. Tarča na RTV SLO in druge informativne oddaje tudi na komercialnih mrežah, so laiki s prostim očesom in tudi strokovnjaki spoznali kot pačenje, pristranskost, pogosto celo laž ali zavajanje javnosti. Prva interpelacija je to le potrdila. Ni zaman gospod Han iz SD pribil, da je tega dovolj.
DEMOKRACIJA: Ob tem opozarjate tudi na splošno neuravnoteženo poročanje RTV Slovenija. Nedvomno se od nacionalne ustanove, ki jo plačujemo vsi slovenski davkoplačevalci, pričakuje profesionalno, objektivno in svetovnonazorsko uravnoteženo poročanje.
JUHANT: Za to se kot svetnik zavzemam. Nacionalni radio v jutranji misli še vedno ne predvaja ustrezne glasbe, prenosi sv. maš niso na Prvem, da bi bili dostopni vsem poslušalcem. V času novega koronavirusa so sicer prenašali sv. maše na 2. programu RTV SLO. Kar pa zadeva poročanje v času delovanja vlade, pa sem opozoril javno na neprofesionalnost, nespoštovanje avtoritete premierja, ki bi mu morala nacionalna RTV dati možnost, da celostno predstavi stališča vlade in nagovori narod. Žal pa se dogaja, da ne spoštujejo niti (instituta) predsednika države ali predsednikov državnega zbora ali državnega sveta. Temeljne obveze nacionalne hiše so, da posreduje (razumljivo z utemeljeno kritiko) sporočila vodilnih organov države. Kar pa zadeva organizirano kampanjo proti vladi ali posameznim ministrom, je bilo marsikaj nesramno, neodgovorno in pod nivojem profesionalnosti poročanja. Vladna sporočila se zamolčijo, da ne govorimo o uspehih in pohvalah vlade, ukrepi se brez utemeljene podlage problematizirajo, in kar je že na meji dostojnosti, članom vlade v javnosti z lažnimi, prikrojenimi in popačenimi informacijami in konstrukti dajejo negativno podobo in jih ob vsem zahtevnem delu v času krize še obremenjujejo. V nobeni državi se ne dogaja, da bi uspešno in razumnim ljudem objektivno dobro delovanje vlade nacionalni medij spodkopaval in s pomočjo opozicije rušil vlado, ki ima večinsko podporo javnosti in, gledano nepristransko, deluje dobro in nas je uspela tudi prepeljati čez prvi naval COVID-19. Prav tako je neobjektivno, da se sovražno govorjenje opozicije in njeni rušilni manevri poveličujejo, podpirajo se »kolesarji«, ki v očeh pametnih ljudi delajo proti blaginji države. Tu je na mestu beseda Ernesta Petriča, ki je rekel: »Da vas ni sram!« Kaj bodo rekli prihodnji rodovi o teh sovražnih, neprofesionalnih in nacionalno škodljivih zdrsih, bo takrat koga sram?
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na zahteve po odstopu vlade in na petkove kolesarske proteste, na katerih je mogoče slišati celo pozive k uboju predsednika vlade in videti številne plakate z napisom »Smrt janšizmu! Svoboda vsem!«. Nedvomno je to neprimerno!
JUHANT:Protesti bi bili razumljivi, če bi imeli realne zahteve. Govorica tistih, ki jim je vlada omogočila preživetje, pa je le: nismo zadovoljni. Kar pa zadeva sovražno govorico, bi ustrezni organi (tožilstvo in drugi organi pregona) morali ukrepati. To je nesprejemljivo.
DEMOKRACIJA: In še za konec. Očitno je, da po treh desetletjih demokracije od prvih demokratičnih volitev spomladi 1990 v naši družbi še vedno prevladuje levičarski diskurz, ki neusmiljeno obračunava z drugače mislečimi. Ali verjamete, da bo sedanji vladi vendarle uspelo slovensko družbo nekoliko uravnotežiti in normalizirati?
JUHANT:To ni noben levičarski diskurz. Ta bi bil zavzemanje za zapostavljene. Tu pa gre za postkomunistični diskurz za ohranitev privilegijev, ki so jih dediči revolucionarjev pridobili z revolucijo. Enkrat bo ta država morala uveljaviti demokracijo brez privilegijev za nekatere in zagotoviti pogoje za vzajemno prizadevanje vseh, da se v kritičnem dialogu dogovorijo za blaginjo oziroma dobro celotne družbe. Tega pa ne bomo dosegli s sejanjem sovraštva − to je pripeljalo do preteklih delitev, pomorov in privilegijev nekaterih –, pač pa s prizadevanjem za spoštovanje vseh, za enakopraven pristop v družbeno področje vsem in uveljavljanje evropskih demokratičnih standardov. Slovenci smo del Srednje Evrope. Ker nas je revolucija pohabila, je pot do spoštovanja in enakopravnosti vseh zahtevna, a zanjo se moramo zavzemati. Vsak sam in vsi skupaj moramo pomagati k temu. Hvala bogu, da imamo vlado, ki deluje v to smer. Želim si le, da bi jo čim več državljanov podpiralo v njihov blagor in v blagor prihodnjih rodov.
Biografija
Janez Juhant se je rodil leta 1947 v Ljubljani, doma je iz župnije Štanga pri Litiji. Leta 1974 je prejel duhovniško posvečenje. Magisterij iz teologije in doktorat iz filozofije je opravil na Univerzi v Innsbrucku. Od 1978 je predaval je na Teološki fakulteti v Ljubljani (med letoma 1994 in 1999 je bil tudi dekan te fakultete), na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici in na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije v Kranju. Njegovo področje delovanja zajema: zgodovino filozofije, filozofsko antropologijo, etiko, socialno filozofijo in filozofijo religije. Leta 2012 je postal redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Je avtor12 strokovnih knjig, urednik več strokovnih izdaj doma in v tujini ter več sto razprav in člankov. Civilnodružbeno je zelo dejaven; med drugim je predsednik Društva Združeni ob Lipi sprave.
