Piše: C. R.
Dr. Ivan Štuhec, moralni teolog, profesor, publicist in komentator, je ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih sistemov nastopil kot slavnostni govornik v nekdanjem taborišču Strnišče (Šterntal) v Podravju. Njegov govor objavljamo v celoti:
Zbrani smo na enem od preštevilnih krajev na slovenski zemlji, ki pod sabo še vedno skriva nešteto nikoli obsojenih in nedolžnih žrtev komunistične revolucije med in po drugi svetovni vojni. Nekdanji oznovec Zdenko Zavadlav v knjigi Pozna spoved, zelo jasno zapiše: »Razložijo nam tudi tisto iz VKP-ja (Vsezvezne Komunistične partije (boljševikov), kot je bil uradni naziv komunistične stranke Sovjetske zveze od leta 1925 do 1952), o dveh etapah revolucije, o sedanji nastopajoči socialistični revoluciji. Jaz pa sem mislil, da je boja in revolucije že konec. Saj tisto iz VKP med narodnoosvobodilno vojno v Osvobodilni fronti ni bilo tako kot v Rusiji. Pravzaprav je sodelovalo več kmetov in meščanov kot pa delavcev. Poklicnih revolucionarjev je bilo zelo malo. In vsakdo je lahko bil vernik. Saj smo v NOV imeli verske referente, svete maše, ki so se jih morale enote udeleževati. Naše mrtve je pokopaval duhovnik … Sam sicer že nekaj časa nisem bil veren, toda v stiski sem kdaj še vedno pomolil … Izvemo tudi, da smo pravzaprav ´udarna pest´ partije, nad vsemi drugimi. Pa še za druge sumljive izvemo. To naj bi bili vsi iz taborišč, zaporov in prisilnega dela, preseljeni in izseljeni, vojaki v zahodnih zavezniških vojskah, tisti s sorodniki na Zahodu! Vsi so sumljivi … Resnica postaja čisto drugačna, kot je bila v partizanih.« (Z. Zavadlav, Pozna spoved, 31-32).
Spoštovani, kdor danes po več kot osmih desetletjih začetka druge svetovne vojne zanika, da so komunisti okupacijo in osvoboditev od okupatorja izkoristili za svoje revolucionarne namene, debelo laže, se spreneveda in potvarja zgodovino in njena dejstva. Vse to se v naši državi dogaja še vedno pod krinko in s ciljem, da se mladim dopoveduje, kako je jugoslovanski in slovenski komunizem bil drugačen in s človeškim obrazom, ki ga še vedno pooseblja zadnji predsednik Komunistične partije Slovenije, tovariš in gospod Milan Kučan. V tem je tudi tisti skriti razlog, zakaj slovenski parlament vse do danes ni ratificiral deklaracije Evropskega parlamenta o treh totalitarizmih. V slovenskem prostoru za razliko od večine drugih nekdanjih komunističnih držav, želi tako del zgodovinopisja, kakor del politike uveljaviti tezo, da so se slovenski komunisti v okviru OF borili proti okupatorju in da je po vojni šlo za napake zmagovalcev, ki so dejansko že pripravili teren za kasnejšo slovensko osamosvojitev in lastno državo. Ostanki komunističnih koncentracijskih taborišč, ki v ničemer niso zaostajala za nacističnimi, številni odkriti in še ne odkriti grobovi preprosto pobitih političnih nasprotnikov brez slehernega sodnega procesa, postavljajo na laž tiste, ki bi radi za vsako ceno in za ceno ponarejanja zgodovine, uveljavili stališče narodnoosvobodilne kontinuitete od druge svetovne vojne do osamosvojitvene vojne. Te vrste perverzije zgodovine ne srečamo nikjer drugod, samo še v Putinovi Rusiji. V obeh primerih, še vedno politiko in marsikateri državni podsistem, predvsem pravosodje in medije, obvladujejo nekdanji oznovci ali udbovci. Kdor tega dejstva ne upošteva, v tej državi ne razume nič.
Skušajmo si odgovoriti na vprašanje, ali je slovenski komunizem res bil drugačen in ali je res, da ga ne moremo poistovetiti s totalitarizmi. Nekdanji, zdaj že pokojni komunist, marksist, profesor in pisec Vlado Sruk je v Leksikonu morale in etike vprašanju totalitarizma posvetil polni dve strani izčrpne in natančne opredelitve. Izhajajoč iz latinskega pojma totus, ki pomeni ves, cel, Sruk najprej zagovarja stališče, da so se vzhodnoevropske komunistične države iz totalitarnih v petdesetih letih razvile v avtoritarne. Na to pa totalitarizem strne v pet aspektov: 1. Zanj je značilna policijska država. 2. Koncentrirana država – zgoščena do trde, okrutne nečlovečnosti. 3. Vsemogočna partije, ki je monolitne in nasprotna od vsakega pluralizma. 4. Totalitarni nadzor nad družbenim življenjem, vse do zasebnosti vsakega človeka. 5. Državni terorizem, ki grozi vsakemu, ki se ne poistoveti s totalitarno idejo o državi in družbi. Za to ima vedno sovražnike, ki se proti njim bori. Vseh pet naštetih kriterijev v celoti in do podrobnosti velja za povojno komunistično Jugoslavijo in Slovensko republiko v njej. Delno ima Sruk prav, da je v petdesetih letih prišlo do določenega premika iz totalitarizma v titoistično avtokracijo. Vseh pet kriterijev je ostalo v veljavi, samo da se je izvajalo na manj brutalen način, kar je bila predvsem posledica ekonomske situacije in vse večje odvisnosti od zahodnih demokratičnih držav. Končno je v petdesetih letih druga faza revolucije poskrbela za to, da je večina t.i. »sovražnih elementov« bila pobita, izgnana ali drugače obvladana.
Sruk v svoji predstavitvi totalitarizma nadaljuje in zapiše: »Boj proti sovražniku je prvi in osnovni pogoj vzdrževanja, ohranjanja totalitarnega gospodstva. Če ni takšnega ali drugačnega »objektivnega«, »našega skupnega« sovražnika, ni mogoče doseči monolitnosti, popolne enotnosti, pa tudi ne fanatičnega sovraštva, ki je poglavitna emocija totalitarizma. Totalitarni državni terorizem se čvrsto povezuje in prežema z ideologijo. Tajni politični policist in ideolog – propagandist sta dvojčka … V vseh totalitarnih državah se posveča največ pozornosti indoktrinaciji ljudi, še posebej mladih … Zato je bilo treba čimbolj oslabiti družino in družinsko vzgojo otrok. Zato je bilo potrebno ideološko obvladati šolstvo in ga zlorabiti za totalitarno presocializacijo. Zato je bila tudi uveljavljena absolutna kontrola nad celotnim področjem informiranja in komuniciranja.« (Sruk 501-2). Sklicujoč se na Carla Joahima Friedricha, nemško ameriškega politologa, Sruk zaključi, da tako nacifašistična kot komunistična diktatura vsebuje naslednje komponente: celostno domišljeno ideologijo, katere osrednja ideja je vzpostavljanje idealne družbe; množično politično partijo, ki jo vodi skrbno izbrana oligarhija; tajno politično policijo, ki jo vodi partija; monopol nad vsemi sredstvi komuniciranja; monopol nad oboroženimi silami; centralno planirano gospodarstvo. »Iz vsega opisanega sledi, da je totalitarizem družba nesvobode in nemorale,« zaključi Sruk, še enkrat povejmo, nekdanji komunist.
Tudi vsi ti elementi ustrezajo zgodovinskim dejstvom v nekdanji komunistični Jugoslaviji. Na žalost ostanki teh komponent ostajajo prisotni v slovenski družbi vse do danes. Res nimamo več centralno planiranega gospodarstva, imamo pa novo levičarsko gospodarsko oligarhijo, ki se je okoristila v času tranzicije z družbenim kapitalom. Zaradi vstopa v Nato, ni popolne politične kontrole nad oboroženimi silami, za to pa si novi ideologi prizadevajo, kako bi nas spravili iz Nata. Monopol nad velikim deležem sredstev komuniciranja je ostal in se v zadnjih desetih letih še okrepil. Kaj se dogaja s slovenskimi tajnimi službami težko sodim, ker gre za sistem, ki je v bistvu nam državljanom prikrit, v imenu državne tajne. Vsekakor pa so bivši tajni agenti v tesni povezavi z bivšimi predstavniki komunistične partije odigrali ključno vlogo pri aferah, katerih cilj je bil ustvarjanje sodobnih sovražnikov in diskreditacija osamosvojiteljev. Med slednje še vedno spada Katoliška cerkev. Množično politično partijo je zamenjal sistem ustvarjanja strank za enkratno mandatno potrebo, katerih skupna ideologija je branjenja starega totalitarnega sistema. Končno pa tudi sodobna nova levica, zagovarja ideologijo, ki ljudem obeta idealno družbo, katere nosilci bodo postale nevladne organizacije, ki so stopile na mesto partije. K domišljeni ideologiji namreč spada zahteva po »odpravi obstoječe družbene ureditve in po vzpostavitvi nove, v vseh ozirih najboljše družbe« (Sruk, 502). Natanko to je cilj nove levice in njenih nevladnih satelitov z Inštitutom 8. marec na čelu, ki so v sedanji politični konstelaciji edini in najmočnejši nosilci nove ideologije. Če k temu dodamo še oslabitev družine in monopol nad šolstvom ter mediji, nam mora biti popolnoma jasno, da obstajajo resni elementi, ki slovensko družbo potiskajo nazaj v totalitarne vode.
Spoštovani zbrani in vsi pobudniki današnjega dogodka, še posebej Zgodovinska sekcija Mateja Slekovca in župnija sv. Lovrenca, vaše dejanje je korak v nasprotno smer, od totalitarnih preteklih zablod v smeri počlovečenja družbe in skrbi ter sočutja do tistih posameznikov, ki so bili in na žalost še vedno ostajajo žrtve totalitarizmov vseh ideoloških barv, ki so sicer idejno različni, v stvarnosti pa popolnoma enaki. Če temu ne bi bilo tako, bi komunisti nikoli ne spremenili nemškega taborišča v svojega. Za to je besedilo te spominske plošče na tem mestu zgodovinsko točno: žrtvam medvojnega nacističnega in povojnega komunističnega nasilja. Saj se v naših krajih medvojno komunistično nasilje ni moglo razviti tako kot na zahodu Slovenije, ker tega pač nacistični totalitarni red in njihova vojska ni dovolila. Vsem tukajšnjim žrtvam danes vračamo pozabljeno čast. Hvala vam!
