Piše: Metod Berlec
O dogodkih ob koncu druge svetovne vojne in tragičnem dogajanju v času po njej na slovenskih tleh smo se pogovarjali z zgodovinarko dr. Heleno Jaklitsch.
Gospa Jaklitsch, če se ne motim, boste v prihodnjih dneh slavnostna govornica v rojstnem kraju prof. dr. Lamberta Ehrlicha, v Žabnicah v Kanalski dolini?
Res je. Počaščena sem bila, ko so me prosili, da bi govorila na slovesnosti ob poimenovanju ulice po tem velikem Slovencu, preroku slovenskega naroda, kot ga je poimenoval dr. Janez Juhant. Po večletnih prizadevanjih domačega Združenja Don Mario Černet in nekaterih drugih posameznikov namreč dobiva dr. Ehrlich v svoji rojstni vasi končno svojo ulico. Občinski svet jo je že potrdil, to soboto bo v Žabnicah pod Svetimi Višarjami tudi slovesnost. Mislim, da je to velika stvar in upam, da se bodo tudi Slovenci iz matične domovine udeležili tega dogodka.
V čem je veličina tega velikega Slovenca, ki so ga vosovci umorili 26. maja 1942 v Streliški ulici v Ljubljani?
To je bil mož velikih talentov, velik domoljub, ki je mlade navduševal za samostojno slovensko državo. Da bi komunistična partija upravičila njegov umor, je sistematično blatila njegovo dobro ime. Po vojni so njegov grob celo uničili, posmrtne ostanke pa prenesli oziroma odvrgli neznano kam. Tragično je, da te laži še danes mnogi ponavljajo, celo nekateri zgodovinarji.
Kot velik zagovornik pravic Slovencev na Koroškem je najostreje obsojal nacionalsocializem. Zaradi nemškega preganjanja je moral zapustiti domače kraje. Njemu zato pripisati simpatijo z nacisti je sprevrženost, vredna največje obsodbe. Po koncu prve svetovne vojne je bil kot veliki poznavalec koroške stvarnosti član jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Mednarodni javnosti je hotel pokazati, da je Koroška slovenska ter da si slovenski narod zasluži svoje mesto med evropskimi narodi. Bil je močno zavezan k ideji slovenske samobitnosti. Ko se je začela vojna, je slovenske demokratične voditelje žal neuspešno pozval k ustanovitvi podtalne narodne vlade za samostojno in svobodno Slovenijo. So pa to njegovo misel o samostojnosti Slovenije v prihodnjih desetletjih krepili njegovi študentje, med njimi dr. Ciril Žebot. Seveda v tujini, saj je povojna slovenska oblast idejo o samostojni slovenski državi preganjala. Dr. Ehrlich je bil tudi socialno čuteč, pomagal je mnogim v stiski, še posebej pa revnim študentom.
Med obema vojnama je opozarjal na nedopustno ravnanje fašizma na Primorskem, o čemer je pisal celo v Vatikan. V času okupacije se je zavzemal za ljudi, ki jih je okupacijska oblast zaprla. Za vse, brez izjeme, tudi za komuniste. Že pred vojno je na Dunaju posredoval za zaprtega Kidriča. Za istega Kidriča, ki ga je med vojno obsodil na smrt. Med Slovenci je imel velik ugled, tudi zato, ker je bil mož dejanj in poguma. Tako je italijanski okupacijski oblasti izročil spomenico, v kateri je jasno obsodil njena nasilna dejanja nad slovenskim prebivalstvom. Pod to spomenico se je podpisal s polnim imenom, kar je bilo pogumno dejanje. Je pa opozarjal tudi na nevarnost komunizma za slovenski narod ter nedopustno in nasilno ravnanje partizanov do lastnega naroda. Tudi zaradi tega ga je komunistična partija obsodila na smrt.
V začetku meseca smo se spominjali okrogle obletnice konca druge svetovne vojne pa tudi 80. obletnice t. i. taborskega parlamenta. Vi ste za zbornik Od deželnega do državnega zbora – razvoj parlamentarizma na Slovenskem napisali prispevek z naslovom »Ustanovitev slovenskega narodnega predstavništva na Taboru 1945 ali poskus vzpostavitve slovenskega demokratičnega parlamenta«. Kot vemo, se je ta dolgo časa prezrti dogodek odvil v organizaciji Narodnega odbora za Slovenijo v takrat še s strani nemškega okupatorja okupirani Ljubljani.
Ne samo ta dogodek, povojna oblast in njej podrejeno zgodovinopisje sta iz javnega spomina črtala dobršen del narodne zgodovine, tisto, kar je ostalo, pa sta interpretirala izključno skozi prizmo revolucije in komunizma. Zdelo se je, kot da se je vse začelo z njima. Problem je, da se nam te interpretacije ni uspelo znebiti niti po več kot tridesetih letih samostojnosti, zaradi česar naša uradna, javna zgodovina v veliki meri še naprej ostaja popačena. Ampak čas dela za resnico. Tako pač je. K sreči.
Tudi sklic prvega samo slovenskega parlamenta ni sodil v kontekst rdeče zgodovine. Si predstavljate, da bi po vojni v učbenike zapisali, da je Narodni odbor, ki je bil ustanovljen konec oktobra 1944 in so ga sestavljali predstavniki slovenskih demokratičnih strank, izvoljenih na zadnjih volitvah pred vojno, razglasil slovensko narodno državo, da se je zavzel za demokratično in proti Zahodu usmerjeno Slovenijo? Ob takem zapisu bi verjetno težko upravičevali vzpostavljeni totalitarni sistem pod monopolno komunistično partijo.
Kaj pa so bili glavni sklepi tega zasedanja v sokolski dvorani na Taboru 3. maja 1945? Se pravi sklica »prvega slovenskega parlamenta«, kot ste zapisali v svojem članku?
Na prvi seji, o kateri je časopis Slovenec naslednji dan poročal, da je bila resnično slovesna in veličastna, ter vzneseno dodal, da »združena Slovenija vstaja«, je Narodni odbor razglasil ustanovitev narodne države Slovenije. S tem so želeli, kot je kasneje dejal dr. Marko Kremžar, jasno pokazati politični program slovenskih demokratičnih strank in izpričati politično, narodno identiteto, zahodnim zaveznikom pa, da so zavezani vrednotam zahodnega sveta, demokraciji in pluralnosti torej. Osnutek grba in zastave nove narodne države, ki naj bi delovala v okviru demokratične in federativno urejene kraljevine Jugoslavije, je pripravil arhitekt Plečnik, prav tako so tudi že izbrali himno. Na seji so razglasili tudi slovensko vlado, ki naj bi naslednji dan prisegla ter prevzela posle, vendar se to ni zgodilo, saj je šel tok dogodkov, kot vemo, v drugo smer.
Kakšna pa je bila potem usoda tega parlamenta in s tem vlade, katere ustanovitev je bila načrtovana za 4. maj 1945?
Prvi samo slovenski parlament, kot rečeno, ni nikoli zaživel. Večina njegovih članov se je že v naslednjih dneh umaknila na Koroško in v Italijo. Tudi vlada zato ni bila nikoli imenovana. Je pa svoje delo, čeprav v tujini, nadaljeval Narodni odbor, ki je pomagal slovenskim povojnim beguncem. Kljub temu pa je bila ta seja pomembna, čeprav še danes ni dobila pravega mesta v našem zgodovinopisju. »Taborski« parlament je jasno poudaril suverenost Slovencev kot naroda in njegovo pravico do lastne države. Ali kot je kasneje dejal Tine Debeljak, naj se je po tem parlamentu zgodilo karkoli, ostalo je potrdilo slovenske državnosti, kot ni bila še nikjer poudarjena s tako jasnostjo in odločnostjo. Nova povojna oblast je šla seveda v nasprotno smer – vsako idejo o samostojnosti Slovenije je, kot omenjeno, celo kazensko preganjala.
Kako gledate na to, da vladajoči Kidričevo revolucionarno vlado, ki je bila ustanovljena 5. maja 1945, še naprej napačno poimenujejo »prva slovenska narodna vlada«?
Menim, da smo še posebej zgodovinarji zavezani k navajanju zgodovinskih dejstev. In eno teh je, da ajdovska vlada zagotovo ni bila prva slovenska narodna vlada. Tak naziv ji je samopašno podelila komunistična partija, ki je dejansko sama, brez mandata volivcev, ustanovila vlado in vanjo imenovala svoje najzvestejše sodelavce. Še huje, njen predsednik je postal Boris Kidrič, soodgovoren za povojne poboje. Tudi nekateri njeni člani bi si za svoja medvojna ravnanja bolj zaslužili mesto na zatožni klopi kot pa naziv minister. Pravilneje bi torej bilo, da bi jo poimenovali prva slovenska komunistična vlada.
Če že, bi lahko za prvo slovensko narodno vlado razglasili vlado, ki smo jo dobili konec oktobra 1918. Res naša prva slovenska demokratična, narodna, če hočete, vlada pa je bila Demosova vlada, ki je izpeljala slovensko osamosvojitev in ustanovitev slovenske države. Izvolitev te vlade bi morali v samostojni Sloveniji vsako leto ponosno praznovati. Namesto tega pa smo lahko letos spremljali, kako je slovenski politični vrh slovesno praznoval obletnico ustanovitve vlade, ki je postavljala temelje totalitarne države in je odgovorna za povojne poboje. Grozljivo in v posmeh samostojni in demokratični slovenski državi.
Kot vemo, smo Slovenci maja 1945 prišli iz enega totalitarizma pod drugega. Slovenska narodna vojska in protirevolucionarni tabor pa se je večinoma prek Ljubelja umaknil na Koroško.
Pa ne samo na Koroško, nekaj tisoč se jih je umaknilo tudi v Italijo. Prepričani so bili, da odhajajo za štirinajst dni, tri tedne, ne več. Toliko, da se maščevalni srd revolucionarnega partizanskega vodstva poleže. Izkušnja z revolucijo in njenim nasiljem, ki so jo izkusili in izkušali med vojno, je bila namreč grozljiva. Slutili so, kaj po vojni čaka tiste, ki si za Slovenijo niso želeli ne revolucije ne komunizma. Zavedati se je treba, da smo maja 1945 Slovenci izgubili tudi večino naše elite, ki se je prav tako umaknila. Tiste žlahtne elite, ki se v narodu razvija stoletja. Še danes nam manjka.
Še danes se mnogi sprašujejo, zakaj so angleške enote vrnile domobrance oz. Slovensko narodno vojsko v Jugoslavijo. V smrt torej …
Razlogov je več, med drugim osebne ambicije in želja po umiku partizanskih enot s Koroškega in s tem zmanjšanje možnosti širitve komunizma na Zahod. Dejstvo pa je, da Anglija za to ni nikoli odgovarjala, nikoli ni prevzela soodgovornosti za smrt več deset tisoč ljudi. Čeprav je zelo dobro vedela, kaj se bo z vrnjenimi zgodilo. Prav te dni se je v Sloveniji mudil grof Nikolaj Tolstoj, Anglež, ki si že desetletja prizadeva razjasniti okoliščine vrnitve vojnih ujetnikov in odgovornost Angležev pri tem. Zaradi tega je bil v Angliji pred leti celo obsojen na visoko denarno kazen.
Nedvomno so povojni poboji nekaj najhujšega, kar se je lahko zgodilo slovenskemu narodu …
Ne samo nekaj najhujšega, temveč najhujše, kar se nam je zgodilo. Nikoli prej v zgodovini ni Slovenec dvignil roke nad svojega brata. Sploh pa ne tako sistematično, temeljito, kruto. To je bilo protinarodno dejanje non plus ultra.
Vi ste v preteklih letih izdali, uredili ali sodelovali pri pripravi več knjig na temo slovenskega političnega begunstva. Kako so se znašli slovenski politični begunci v prvih tednih v begunstvu?
Njihovi prvi tedni so bili zagotovo zaznamovani s šokom ob vrnitvi Slovenske narodne vojske v domovino, pa tudi 600 civilistov, ki so prav tako končali v rudniških rovih in kraških breznih. V taborišču praktično ni bilo nikogar, ki takrat ne bi bil izgubil brata, sina, očeta, premnoga dekleta svoje zaročence. Poznam zgodbo gospe, ki je takrat izgubila štiri brate. Pa njena zgodba ni osamljena. Toda to jih ni ohromilo, temveč je iz tega trpljenja nastala izjemna zgodba o zmagi duha in volje. In ljubezni do tega, kar so bili. Sinovi in hčere slovenskega naroda. Že v prvem mesecu, dveh so ustanovili šole, vse do slovenske begunske gimnazije, ki ji v evropskem merilu po kakovosti ni bilo para. Začeli so tiskati časopise, ustanovili pevske zbore, nastajale so že prve gledališke predstave. Že konec junija so imeli slovenski begunci v vetrinjski cerkvi svoj prvi koncert.
Kako pa je potem prišlo do tega, da je večina odšla čez oceane v širni svet?
Veliko možnosti niti niso imeli. V domovino, ki jo je okupiral totalitarni režim, niso želeli, pa tudi bali so se za svoje življenje, če bi se vrnili. V taboriščih niso mogli ostati, saj so jih počasi zapirali. Večina držav po svetu je imela strogo migracijsko politiko. Dobrodošli so bili predvsem mladi in zdravi delavci, med slovenskimi begunci pa je bilo veliko otrok in starejših. Kot rečeno, fantje in možje so bili vrnjeni. K sreči je po posredovanju slovenskega duhovnika Janeza Hladnika, ki je že nekaj let deloval v Argentini, takratni argentinski predsednik dal zeleno luč za prihod deset tisoč Slovencev. Brez starostnih ali drugih omejitev. To je bil tudi razlog, da se je večina slovenske begunske skupnosti tako v Italiji kot v Avstriji odločila za odhod v državo pod Južnim križem. Še danes so potomci teh, ki so takrat prišli v Argentino, hvaležni argentinski državi za njeno odprtost. Da jim je omogočila, da so znova zaživeli. Toda Slovenije in svojih korenin niso pozabili. V ljubezni do slovenske besede in naroda so vzgajali nove generacije. Vse do danes.
In še vprašanje za konec tega pogovora. V petek zvečer smo se na Trgu republike v Ljubljani spominjali žrtev komunističnega nasilja. Si upate napovedati, kdaj bodo vsi, ki so bili po koncu druge svetovne vojne zverinsko pobiti, končno dostojno pokopani?
Žal ne. Še posebej če dostojni pokop razumemo ne le kot pokop posmrtnih ostankov pomorjenih v sveto zemljo, temveč tudi kot vrnitev njihovega dobrega imena v narodni spomin. Ob ravnanjih oblasti v zadnjih dveh letih se zdi, da se od tega še celo oddaljujemo, toda verjamem, da se bo to enkrat zgodilo. Se mora. Ker samo tako bomo kot narod preživeli. Če se bomo sposobni soočiti s temno stranjo naše zgodovine, jo sprejeti in popraviti storjene krivice.
Biografija
Dr. Helena Jaklitsch izhaja iz kočevarsko-slovenske družine. Leta 2002 je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani, nato pa leta 2016 s temo Slovensko begunsko šolstvo v taboriščih v Avstriji in Italiji od 1945 do 1950 tudi doktorirala. Tudi sicer se veliko ukvarja s slovensko zgodovino 20. stoletja ter zgodovino Kočevarjev. V času prejšnje Janševe vlade v letih 2020−2022 je bila ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Leta 2022 je prejela odlikovanje viteza velikega križa, najvišje priznanje Republike Italije. Je predsednica Slovenskega zgodovinskega društva za novejšo in sodobno zgodovino, podpredsednica Nove Slovenske zaveze ter avtorica številnih strokovnih in drugih člankov. Je tudi članica Komisije za Slovence po svetu pri Slovenski škofovski konferenci.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani Demokraciji, 22. maja 2025.)
