O družbenopolitičnem dogajanju v Sloveniji, Evropi in svetu smo se pogovarjali z religiologom in publicistom dr. Dragom Karlom Ocvirkom, ki velja za enega največjih slovenskih katoliških intelektualcev in odličnim poznavalcev islama.
DEMOKRACIJA: Gospod Ocvirk, naj začneva z razmerami v Sloveniji. Vas je v začetku leta presenetilo, da je prejšnji predsednik vlade Marjan Šarec obupal in »vrgel puško v koruzo«, kot se po ljudsko rado reče? Vi ste takrat kot odziv na to za časnik napisali kolumno z naslovom »Dolanc je mrtev, naj Dolanc dolgo živi!«.
OCVIRK: Hvala, da ste me spomnili na Dolanca. Ta je aktualen, ker je v en sam stavek strnil logiko idejnega monopola, vladavino enoumja ali monokracije: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.« Na to monokracijo – oblast ene ideje in skupine – prisega pri nas večji del politike, ki se razglaša za levo.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na dejstvo, da potem ni prišlo do predčasnih volitev, kot si je želel Šarec, ampak da se je oblikovala nova vladna desnosredinska koalicija? Mnogi so bili namreč prepričani, da kaj takega ni mogoče, da nihče ne bo šel v koalicijo s SDS in z Janezom Janšo …
OCVIRK: Šarčeva koalicija je bila samo anti-Janša in nič več. Ni imela ne programa, ne idej, ne vizije pa tudi nobenih medsebojnih simpatij, nobene kemije. Rivale, če ne kar sovražnike, je povezovalo samo iluzorno načelo: zavezniki smo, ker sovražimo Janšo. Ko je Šarec ocenil, da je svoje koalicijske »partnerje« dovolj evtanaziral, je razpustil vlado v prepričanju, da bo na predčasnih volitvah pobral njihove glasove in bo absolutni zmagovalec … Pri tem so ga krepko podpirali mediji, ki se kitijo z neodvisnostjo, z »javno« RTV na čelu. Sam je pred tem sesul zvitega Erjavca, misleč, da bo s Pivčevo opravil z levo roko. Nesposobni Cerar je sam pobral šila in kopita, njegov naslednik Počivalšek pa je dovolj razsoden in izkušen, da ni z glumačem skočil v prazen bazen. S Cerarjem in z Erjavcem bi se Šarcu ta skok izšel, ni pa se s Pivčevo in Počivalškom. Ta dva sta zato plačala visoko ceno: medijski linč in poskus politične likvidacije, kar (doslej) na srečo Slovenije ni uspelo.
Naj dodam, da ne verjamem podtikanjem medijske mlatilnice, da so poslanci DeSUS in SMC stopili v Janševo koalicijo zaradi ohranjanja poslanskih stolčkov. To je bilo lansirano, potem ko ti poslanci niso podlegli ne mamljivim ponudbam ne grožnjam in postavili skupno dobro pred osebne interese. Veliko so tvegali, klobuk dol!
DEMOKRACIJA: Nova vlada se je takoj po svojem nastopu sredi marca uspešno soočila z epidemijo novega koronavirusa. Sprejela je tudi štiri protikoronske zakonske svežnje. No, kljub temu smo že mesece priča petkovim protivladnim protestom in pozivom k odstopu vlade. Kako gledate na te proteste?
OCVIRK: Kolikor slišim gospodarstvenike, govorijo o pohvalno o teh ukrepih. V kraju, kjer živim, so ljudje zelo hvaležni, ker so med čakanjem prejemali plačo, da ne govorim o veselju, ker so si lahko z boni vsi po vrsti privoščili počitnice. Če ob vsem pozitivnem, kar je storila ta vlada, kdo protestira, potem mora imeti zato globlji razlog, ki je onstran zdrave pameti. Kaj naj bi to bilo, je mogoče razbrati s transparentov. Z njih udarja skrajno iracionalno sovraštvo, ki ga je institucionalizirala in politično utelešala Šarčeva anti-Janša koalicija, do onemoglosti pa ga razpihuje večji del medijev. Absolutnost demokratičnih volitev hočejo nadomestiti z absolutnostjo svoje večvrednosti in nasilnosti. Vendar to ni šala, to smo že imeli; zato je pri nas po več sto množičnih grobov tipa Huda jama in Kočevski rog in še kar odkrivajo nove. Ali ni bilo tega že preveč?!
DEMOKRACIJA: Ob tem je nekako očitno, da se na tranzicijski levici ne morejo sprijazniti s tem, da je nekdo drug na oblasti, da niso oni …
OCVIRK: Monopol oblasti je obzorje, gibalo in vodilo levičarjev, ki niso pretrgali popkovine s komunizmom. Naša tragedija ni, sem pisal pred tremi desetletji, da nimamo močne desnice, ampak da nimamo demokratične levice, ki bi nevtralizirala monopolno, monokratsko levico. Ta ne prenese nobene demokratične pluralnosti in alternative niti v lastnih vrstah.
Lep primer tega je prav Šarec, ki je razpustil levo koalicijo, da bi po predčasnih volitvah sam monokratsko zavladal. Ste opazili, kako Šarec rad uporablja besedo »normalno«? Normalno je, kar on in njegovi mislijo, govorijo in hočejo, vse drugo je nenormalno in je treba uničiti. Enako monokratskost izkazujejo Meščevi in Fajonini. Nekaj upanja za demokratizacijo naše levice vliva kandidatura poslanca Janija Prednika za predsednika SD. Ta, kot je videti, išče alternativo ne le Janši, marveč tudi antijanšizmu in izključevalnosti Fajonove.
DEMOKRACIJA: Pri tem gredo tranzicijski levici »na roke« dominantni mediji, ki so odločno proti kakršnimkoli zakonskim spremembam na področju medijev. Zakaj tak strah pred medijsko pluralnostjo, pred bolj uravnoteženim medijskim prostorom?
OCVIRK: Še enkrat je treba spomniti na »normalno«. Šarčev poslanec Golubović je jasno dejal, da je treba razlikovati med desnimi in normalnimi novinarji.
Eden takih, ki je postal normalen, piše v Delu, da »so ugotovitve in primerjave Janše s to pandemijo povsem ustrezne« in zato »vprašanje virusa ni vprašanje njegove spreobrnitve, temveč pravil socialnega distanciranja, uporabe zaščitnih sredstev in enotne protipandemske politike«. Uničiti človeka ni civilizirano, uničiti virus pa je! Je mogoče biti še bolj normalen? Turek Erdogan je marca opozicijo razglasil za koronavirus in ji napovedal iztrebljenje: normalno; enako Lenin: »Ali bodo uši premagale socializem ali bo socializem premagal uši«: normalno …
Orwell je leta 1948 pisal, da »v slehernem trenutku obstaja tudi neka prevladujoča pravovernost« ali normalnost po Šarečevo. »Da se zoper njo pregrešiš,« nadaljuje Orwell, »moraš imeti debelo kožo, včasih pa to pomeni tudi, da si za več let prepoloviš zaslužek. Jasno je, da je zadnjih petnajst let prevladujoča pravovernost, zlasti med mladimi, ‘levica’. Ključne besede so ‘napredno’, ‘demokratično’ in ‘revolucionarno’.« Mar ni tako oziroma še slabše danes, in to ne le v nekdanjih komunističnih deželah, marveč tudi na Zahodu. Danes namreč vse veje oblasti slepo verjamejo, da poteka bistvena ločnica med normalnim na eni strani in desnim, deviantnim, virusnim na drugi. Žal jim v tem pritrjuje večji del intelektualcev. »Od intelektualcev samih prihaja neposreden, zavesten napad na intelektualno sposobnost,« še pravi Orwell. »Čisto mogoče je, da bi rusofilska inteligenca, če ne bi podlegla temu mitu, podlegla kakšnemu drugemu precej podobnemu mitu. Toda kakorkoli, ruski mit je tu in razkroj, ki ga povzroča, smrdi.«
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
