S strokovnjakom za komunikologijo prof. dr. Dejanom Verčičem smo se pogovarjali o turbulentnih razmerah v slovenski politiki, nastopanju posameznih politikov in njihovih sporočilih.
DEMOKRACIJA: Gospod Verčič, v svoji profesionalni karieri ste svetovali številnim znanim domačim in tujim politikom, med drugim Janezu Drnovšku, Danilu Türku, Jadranki Kosor, Branku Crvenkovskemu … V kolikšni meri so bili dojemljivi za vaše nasvete?
VERČIČ: Sam se nikoli nisem doživljal kot vodnik, temveč kot sogovorec, kot pravijo v boksu: sparring partner. Politiki, še posebej na vodilnih položajih, so v razmišljanjih pogosto neizzvani, občudovani in zato osamljeni. Njihovi sodelavci jim morajo omogočati, da uresničujejo svoje zamisli, zato se z njimi ne smejo mnenjsko razhajati ali jim ugovarjati. Tako so lahko zunanji pogledi svetovalcev, ki niso stalno navzoči, ampak pridejo in odidejo, koristni.
DEMOKRACIJA: Bi bil kateri od njih, mislim izmed še živih, če bi vam znal bolje prisluhniti, še danes aktiven na politični sceni?
VERČIČ: Svetovalci svetujemo, politiki odločajo. Nikoli ne vemo, kaj bi bilo, če bi bilo.
DEMOKRACIJA: Pri tem se mi zapostavlja vprašanje, ali bi bil Janez Drnovšek v današnjem času, v času spleta, socialnih omrežij in neverjetne poplave informacij, s svojim slogom še uspešen politik. Vemo, da morajo danes politiki reagirati izredno hitro, Drnovškova taktika pa je bila, da je pogosto raje molčal ali da je preteklo veliko časa, preden se je odločil … Še najraje pa je govoril o ekonomskih vprašanjih …
VERČIČ: Preteklost se pogosto rada prikazuje po potrebah dnevne politike. Že za časa njegovega predsednikovanja je potekal poskus njegovega karakternega umora, precej podoben temu, ki danes poteka nad Borutom Pahorjem. Slednjemu isti kritiki očitajo, da je neprimeren za funkcijo predsednika države, ker je ekstravertiran nastopač, Drnovšku pa so očitali, da je neprimeren za predsednika države, ker je introvertiran skrivač. Vendar njegova umirjenost in zadržanost nista bila izraza neodločnosti. V medosebnem komuniciranju si je Drnovšek rad vzel dolge pavze, s katerimi je sogovorce, ki niso prenesli tišine, izzval, da so povedali več, kot so hoteli. Podobno kot je z zadržanim odločanjem o javnih zadevah kdaj počakal, da se je kakšna juha ohladila, preden je z žlico segel vanjo. Tudi zato je lahko tako dolgo vladal: ker je hitel počasi. Nikoli pa ni zamudil odločitve.
Tudi ni res, da Drnovšek kot ekonomist ni videl ničesar drugega. Govoril je o nepravični revščini in poudarjal nujnost po solidarnosti med ljudmi. Spomnite se njegovih vzklikov leta 2006, ko se je pred božičem zavzel za Rome: »Kaj hočete, da zmrznejo ženske in otroci? A ste vi ljudje?« Opominjal je na pogubnost uničevanja Zemlje. Njegovo in celotno slovensko humanitarno angažiranje ob lakoti v Darfurju je bilo deležno svetovnega priznanja.
Kot politik je bil Drnovšek za slovenski prostor izjemno inovativen in marsikaj, kar se nam danes zdi običajno, je v slovenski prostor pripeljal prav on: bil je med prvimi, ki je javno razkril svoje intimno življenje, vključno s poznim odkritjem, da ima hčerko. Ni skrival bolezni. Ko so bili politiki še zadrgnjeni, je nastopil v zabavni oddaji na TV Slovenija. Bil je prvi visoki politik pri nas, ki je svoje komuniciranje že pred dvajsetimi leti prenesel na svetovni splet – ko večina ljudi pri nas sploh še ni vedela, kaj je internet. In to mu je prineslo precej zgražanja v medijih, češ, kaj se gre, zakaj hoče mimo posredovanja institucij neposredno komunicirati z javnostjo. Zato sem prepričan, da bi on danes izkoriščal vse prednosti najsodobnejših spletnih orodij.
(Celoten intervju si preberite v novi številki revije Demokracija.)
