O aktualnem družbenopolitičnem dogajanju v ZDA, Evropi in Sloveniji smo se pogovarjali s sociologom prof. dr. Borutom Rončevićem.
DEMOKRACIJA: Profesor Rončević, če najprej začneva s Fakulteto za uporabne družbene študije, ki jo vodite kot dekan. Katero dodano vrednost prinaša FUDŠ v slovenski visokošolski prostor?
RONČEVIĆ: Slovenski visokošolski prostor je kar dobro razvit in njegov javni del je ta čas solidno financiran. Kljub temu izzivov ne manjka. Ključni izziv je še vedno neugodna demografska slika, pa tudi okolje se izjemno hitro spreminja in temu visoko šolstvo v Evropi ne sledi tako hitro, kot bi bilo treba. Upoštevati moramo, da gre za dejavnost, katere korenine segajo daleč v srednji vek, ki ima običajno visok družbeni status in avtonomijo in je zato tudi danes razmeroma konservativna. Naša fakulteta je v tem smislu privilegirana, saj se precej laže kot večina drugih visokošolskih inštitucij obnaša kot podjetje, ki prevzema dobre prakse iz gospodarstva, išče tržne priložnosti z razvojem novih izobraževalnih in raziskovalnih produktov, zasleduje in v nekaterih mikrosegmentih celo soustvarja trende, se tehnološko neprestano posodablja in eksperimentira s sodobnimi organizacijskimi in menedžerskimi prijemi.
Če pa gledamo samo našo vsebinsko usmeritev, sodimo na področje družboslovja, pa bi izpostavil dve dodani vrednosti. Prva je zagotovo v tem, da se ukvarjamo s temami, ki jih druge družboslovne inštitucije ne pokrivajo in so aplikativno zasnovane, za študente pa so očitno privlačne. Druga pa je v svetovnonazorski pluralnosti. FUDŠ je prostor svobode, pluralnosti, kresanja zelo različnih mnenj. To svobodo in pluralnost kot dekan, kot so počeli tudi moji predhodniki, negujem in zavzeto branim.
To študentje očitno cenijo. Ko sem fakulteto prevzel leta 2018, smo imeli 352 študentov, kar že takrat ni bilo tako malo. Danes jih imamo 619 in počasi se bomo začeli uvrščati med večje slovenske fakultete.
DEMOKRACIJA: Kako pa to, da ste dosegli tak preobrat?
RONČEVIĆ: Po letu 2008 žal še ni bilo ministra v levi vladi, ki se ne bi lotil spremembe visokošolske politike in zakonodaje z namenom ukiniti ali pa vsaj temeljito predrugačiti sistem koncesij v visokem šolstvu. Minister iz vrst Socialnih demokratov je celo vztrajno ponavljal neresnico, da gre za polnjenje zasebnih žepov, četudi smo koncesionarji dejansko predvsem del javne mreže. Na neki način smo več kot desetletje živeli in delali v strahu za prihodnost. Ko sem postal dekan, smo se s sodelavci odločili, da bomo temu naredil konec. Z izjemnim delom tako akademske kot administrativne ekipe nam je uspelo, postali smo neke vrste gazela. Danes koncesija pomeni le manjši delež naših prihodkov in nismo več odvisni od nje, še vedno pa se nam zdi zelo pomembno, da lahko izobraževanje ponujamo tudi ljudem, ki si ga sami ne bi mogli privoščiti.
DEMOKRACIJA: In kako uspešni ste na mednarodni ravni?
RONČEVIĆ: Zelo. Letos več kot petina naših študentov prihaja iz tujine, iz 18 držav s štirih celin. Še nikoli nismo imeli toliko tujih študentov kot letos. In to je šele začetek. Je pa bil njihov delež v študentski populaciji v preteklosti še nekoliko višji, vendar pa so nam letos omejitve, povezane s COVID-19, povzročile kar nekaj preglavic. Že tradicionalno pa smo v mednarodno okolje vpeti prek znanstveno-raziskovalnih projektov. Samo v zadnjih nekaj mesecih smo prejeli šest mednarodnih projektov, med njimi tudi nekaj večjih in prestižnih.
DEMOKRACIJA: V zadnjih dneh smo priča napetemu povolilnemu dogajanju v ZDA. Če se ne motim, ste predlanskim predavali na eni od ameriških univerz, mislim, da v Kaliforniji. Že takrat ste začutili precej napeto vzdušje, ki je vladalo v tamkajšnji akademski sferi …
RONČEVIĆ: Najprej moram povedati, da sem se tam dobro imel. Kalifornija ima vrsto odličnih univerz, z zelo dobro infrastrukturo, vključno s pogoji za življenje in delo akademskega osebja. Zato ne preseneča, da lahko pritegnejo najboljše talente z vsega sveta. Je pa dejstvo, ki so ga potrdile tudi objektivne raziskave, da je večdesetletna svetovnonazorska selekcija še posebej v družboslovju in humanistiki povzročila, da ni zelo veliko prostora za konservativne poglede. Pravzaprav zelo podobno kot v Sloveniji. V času mojega bivanja so bile strasti še nekoliko bolj razgrete in ljudje občutljivi zaradi kulturnobojniškega nasprotovanja predsedniku Trumpu. To nasprotovanje je občasno segalo v polje radikalnega. Domnevam, da se bodo z zamenjavo v Beli hiši stvari vrnile v ustaljene silnice, kar pa seveda na pomeni svetovnonazorskega uravnoteženja.
DEMOKRACIJA: V preteklih mesecih smo bili po ameriških mestih priča protestom Black Lives Matters (Črna življenja štejejo) in levičarske Antife. Pri tem se je veliko govorilo o domnevnem sistemskem rasizmu, ki naj bi bil še danes navzoč v ZDA. No, po drugi strani pa sem pred dnevi zasledil podatek, da je ameriško vrhovno sodišče že leta 1978 v primeru »Regents of the University of California v. Bakke« podprlo načelo »obrnjene« diskriminacije pri sprejemu v izobraževanje, s čimer je temnopoltim študentom omogočilo sprejem na ameriške univerze z nižjimi kvalifikacijami kot belcem. Se pravi, da zadeva niti približno ni tako črno-bela!?
RONČEVIĆ: Moja izkušnja je bila nekoliko specifična. Bival sem na University of California, Irvine, vrhunski in zelo internacionalizirani univerzi, kjer je večina študentov azijskega izvora, znatna je tudi latinskoameriška študentska populacija. Osebno sem sicer mnenja, da je pozitivna diskriminacija pomemen instrument razvojne politike in enakopravnosti in prav je, da ga države uporabljajo, kjer je to smotrno. Kar se tiče obstoja in razširjenosti sistemskega oziroma institucionalnega rasizma, pa gre za očitek, ki ga sistematičen pregled znanstvene literature ne potrdi. Ko sem pregledoval znanstveno literaturo, ki naj bi to dokazovala, je v velikanski večini šlo za študije, ki so sicer dokazovale nesporne razlike v socioekonomskem statusu različnih manjšin in to je neizpodbitno dejstvo, vendar niso dokazovale sistemskega rasizma. Evidenca o tem je pičla oziroma praktično ne obstaja.
DEMOKRACIJA: Kako si razlagate dejstvo, da so pred predsedniškimi volitvami številne ameriške javnomnenjske ankete, ki so jih objavljali ameriški mediji, kazale za približno pet- do desetodstotno prednost demokratskega predsedniškega kandidata Joea Bidna pred dosedanjim predsednikom ZDA in republikanskim kandidatom Donaldom Trumpom? No, rezultati volitev pa kažejo, da sta veliko bolj izenačena …
RONČEVIĆ: Moj odgovor bo krajši, kot je vaše vprašanje. So kakovostni in nekakovostni mediji. Ni pa neodvisnih medijev. Mediji so že dolgo del politične mašinerije in njihovo vsebino je treba interpretirati v tem kontekstu. Jaz to za lastne potrebe že zelo dolgo počnem.
DEMOKRACIJA: V posameznih ameriških zveznih državah so izidi zelo tesni. Predvsem v taboru Donalda Trumpa opozarjajo na številne zlorabe in goljufije pri glasovanju po pošti. Očitno je, da je še najbolj zanesljivo fizično glasovanje na samem volišču …
RONČEVIĆ: Zanimivo bo opazovati, kaj se bo zgodilo s tožbami Trumpovega volilnega štaba. Nisem strokovnjak, a osebno ne pričakujem, da bo Vrhovno sodišče ZDA spremenilo rezultat volitev. Za kaj takega bi morali imeti zelo oprijemljive dokaze in močne pravne argumente. Kljub konservativni večini gre na vrhovnem sodišču za vrhunske pravne strokovnjake z izjemno osebno integriteto.
Naj k temu dodam, da se mi zdi zelo pomembno, da je imel Joe Biden zelo spraven zmagovalni nagovor. To je vsekakor pozitivno. V Huntington Beachu sem lahko opazoval prerivanje med Tumpovimi podporniki z rdečimi kapami MAGA in njihovimi nasprotniki. Žalostno. Verjamem, da bodo zmerni republikanci sprejeli ponujeno roko. Glede na to, da bodo, kot kaže, ohranili večino v senatu, to pomirjenje razdeljenih ZDA, če do njega pride, ne bo le po meri demokratov.
DEMOKRACIJA: No, kako pa komentirate dejstvo, da ves svet toliko pozornosti namenja izvolitvi ameriškega predsednika in ne recimo izvolitvi kitajskega predsednika ali recimo vodilnih predstavnikov Evropske unije?
RONČEVIĆ: Moj odgovor mora biti nekoliko banalen. Predsednik ZDA je izvoljen in ameriška demokracija je robustna. Kitajski predsednik je hkrati tudi generalni sekretar koministične partije in ni »izvoljen« na način, kot ga mi razumemo. Izvolitev vodilnih predstavnikov Evropske unije pa je v bistvu imenovanje in je posledica političnih pogajanj sicer demokratično izvoljenih politikov.
DEMOKRACIJA: Evrope v zadnjih tednih na zaposluje samo epidemija koronavirusa, ampak tudi teroristični napadi islamskih skrajnežev. Pred dnevi je na Dunaju izvedel teroristični napad simpatizer oziroma pripadnik Islamske države albanskega rodu. Se pravi, da smo vsaj delno priča spopadu civilizacij, na kar je že v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se pravi po koncu hladne vojne, opozarjal Samuel P. Huntington.
RONČEVIĆ: Situacija, v kateri smo se znašli, je kar zagatna. Hladna vojna je trajala desetletja in kljub popolnemu geopolitičnemu porazu komunizma nekatera rivalstva obstajajo še danes. Jasno je, da se bomo z izzivi spora z islamskim svetom, ki ni od včeraj, ukvarjali še zelo dolgo časa in to je že postala nova normalnost. Vojaška, gospodarska in znanstvena dominacija zahodne civilizacije je v tem konfliktu zavoljo njegove asimetrične narave razmeroma nepomembna. Poleg tega je ključna težava radikalizacija v Evropi rojenih potomcev islamskih priseljencev. Pri iskanju rešitev bo treba biti odločen in tudi kreativen.
DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na pojav koronavirusa, ki pesti tudi Slovenijo? Sedanja vlada se že vse od svoje prisege marca letos spopada s to krizno situacijo. Kako uspešna je pri tem?
RONČEVIĆ: Naj tu uberem nekoliko osebno noto. Dimenzija te pandemije me je nekoliko presenetila. Kot mnogi drugi sem bil sprva mnenja, da bomo s to nadlogo razmeroma kmalu opravili, toda naša življenja so se vsaj začasno močno spremenila. Zadnjih nekaj let sem zaradi službenih in osebnih obveznosti v tujini preživel vsaj dve tretjini časa. Še v prvih dveh mesecih tega leta sem dvakrat potoval v Azijo in v Sloveniji preživel manj kot dva tedna. Sedaj sem vesel že, če lahko skočim čez mejo na Hrvaško.
Upam, da se bo življenje znova vrnilo vsaj približno v normalne tirnice. Zato vladne ukrepe podpiram v mislih, besedah in dejanjih. Na fakulteti smo se še pred vladnimi odloki organizirali tako, da v čim večji meri delamo od doma. Tudi sam Novega mesta praktično ne zapuščam.
DEMOKRACIJA: Kako pa ocenjujete kritike opozicije, da vlada vse preveč kadruje?
RONČEVIĆ: To je pa ena bolj za lase privlečenih kritik. Nikjer nisem zasledil, da bi bila tretja vlada Janeza Janše tehnična vlada, katere edina naloga je ukvarjanje z epidemijo. Ne nazadnje imamo v vladi le enega zdravstvenega ministra, najbrž je treba tudi druge ministre malce zaposliti. V tej državi moramo početi še kaj drugega. Sicer pa čedalje bolj opažamo, da vlada ne kadruje, ampak samo skuša kadrovati, sodišča pa vlado pri tem omejujejo zelo arbitrarno in s spreminjanjem sodne prakse. Zelo čudna situacija.
DEMOKRACIJA: V zadnjih mesecih gledamo sodno farso, povezano z nadzornim svetom RTV Slovenije. Vlada je aprila predčasno razrešila tri člane nadzornega sveta Radiotelevizije Slovenija in imenovala tri nove, med katerimi ste tudi vi. A že julija se je zapletlo, saj je upravno sodišče zadržalo vladni sklep o vašem imenovanju.
RONČEVIĆ: Julija in kasneje še enkrat. Pri tem je posebej zanimivo, da gre za tožbo istega človeka, ki ga je že leta 2012 razrešila druga Janševa vlada. Takrat pri istem sodišču s tožbo ni bil uspešen, sedaj pa se je sodišče odločilo spremeniti svojo lastno sodno prakso. Jaz se svojega položaja nadzornika ne oklepam, je pa dejstvo, da je predvidljivost sodnih postopkov, upoštevanje zakonodaje in dosedanje sodne prakse torej, eden izmed pomembnih pogojev demokracije, vladavine prava in ne nazadnje tudi razvoja. Zato je odločitev sodišča kar močan razlog za skrb. Posebej pa je zaskrbljivo, da je bila odločitev upravnega sodišča v obeh primerih tako izjemno ažurna in tempirana, da je očitno, da je šlo obakrat za namen preprečiti sejo nadzornega sveta RTV. Glede na lastne predhodne slabe izkušnje sem obakrat vnaprej dokumentirano pravilno napovedal, da bo do tega prišlo.
DEMOKRACIJA: Programski svet RTVS je na ponedeljkovi seji (pogovarjali smo se v soboto, op. a.) zavrnil pobudo skupine svetnikov za predčasno razrešitev generalnega direktorja Igorja Kadunca. Med glasovanjem se je za razrešitev izreklo 14 svetnikov, proti jih je bilo devet, vzdržanih pa šest. Pobudniki bi morali za Kadunčevo razrešitev v 29-članskem svetu zbrati vsaj 15 glasov podpore. A po drugi strani je glasovanje pokazalo, da Kadunc niti približno ne uživa zaupanja programskega sveta. Kako si razlagate to, da se tako močno oklepa direktorskega položaja?
RONČEVIĆ: Gospoda Kadunca v resnici osebno ne poznam, srečal sem ga le na nekaj sejah nadzornega sveta in pa v eni oddaji na RTV, zato lahko o njegovih motivih za oklepanje direktorskega položaja le ugibamo. Prvi in popolnoma legitimen motiv je vsekakor lahko materialne narave, iz mesta generalnega direktorja pač izhajajo različne ugodnosti. Drug motiv je lahko tudi skrb za ohranjanje imidža. Četudi gre za gospoda, ki se bo čez nekaj mesecev upokojil, si zagotovo ne želi razrešitve iz razlogov nesposobnosti in krivde za stanje, ki je, milo rečeno, izjemno slabo. Tretji razlog pa je zagotovo tudi v tem, da g. Kadunc ne sodi med ljudi, ki podpirajo aktualnega predsednika vlade. Najbrž gre kar za vse te razloge po malem, pa še kakšen bi se nemara našel.
Pomembnješi so motivi tistih, ki so se potrudili, da generalni direktor kljub napovedim ostane na svojem mestu. Očitno pač je, da RTV ni javna infrastruktura, ampak javno financirana infrastruktura določene politične opcije in da gre za infrastrukturo, ki jo je treba braniti za vsako ceno.
DEMOKRACIJA: Opozicija skuša s pomočjo protestnikov, medijev in t. i. globoke države zrušiti aktualno vlado. Kako pri tem gledate na t. i. koalicijo ustavnega loka, ki so si jo izmislili levičarski intelektualci, povezani s Forumom 21? In na Jožeta P. Damijana kot nekakšnega tehničnega mandatarja …
RONČEVIĆ: Najprej bi želel poudariti, da teh podpisnikov, ki se pojavljajo v praktično vseh tovrstnih peticijah in pobudah, v tem kontekstu ne bi smeli poimenovati za intelektualce. Gre za politične aktiviste, ozaljšane z akademskimi titulami, ki svoje nazive uporabljajo za to, da svoj aktivizem legitimirajo in mu dajo večjo težo. Kar zadeva štiri stranke, ki so se povezale v tej pobudil in so bile še v začetku tega leta na oblasti, ne gre za nič drugega kot za staro in že nekoliko skisano vino, ki ga želijo servirati v novih steklenicah.
Tudi radikalizacije levice, ki jo vodi ta »kul« koalicija s svojimi podporniki iz intelektualne sfere, ne smemo jemati popolnoma resno. Seveda obstajajo uboge pare, ki verjamejo v te zgodbe. Toda z vidika vodstva teh strank je radikalizacija samo mimikrija v funkciji boja za neupravičene rente.
Malce zlobno bi lahko pripomnil, da še najbolj razumem Jožeta Damijana, nekega profesorja ekonomije, ki bi se mu zdelo »kul« biti predsednik slovenske vlade, če že ne more biti slovenski Yanis Varufakis.
DEMOKRACIJA: In še za konec. Mislim, da ste lani v začetku leta za Demokracijo dejali, da Slovenija potrebuje novo razvojno paradigmo. Domnevam, da še vedno menite tako, a verjetno je vprašanje kakšno?
RONČEVIĆ: Pred leti sem spisal kolumno z naslovom Politična tehnologija za drugo republiko. Kolumna je z manjšim zamikom zbudila kar nekaj pozornosti v političnem prostoru, in sicer predvsem zato, ker sem opisal politično tehnologijo, ki bo Slovenijo pripeljala do tega cilja. Priznam, da sem nekoliko pobalinsko uporabil konceptualni okvir kulturne politične ekonomije, ki izhaja iz Gramscija in sodi v neomarksistično sociologijo. Tega slovenski levičarji seveda niso opazili, morda tudi zato, ker v resnici niso zelo izobraženi in ne poznajo niti novejše marksistične literature in so se zataknili nekje v šestdesetih ali sedemdesetih letih 20. stoletja. Vsi pa so prezrli, kaj naj bi bila ta druga republika, četudi sem to jasno zapisal. Druga republika je družba, ki spodbuja znanje, kreativnost, podjetnost in svobodno iniciativo. Ali je res lahko normalen človek proti temu?
Biografija
Dr. Borut Rončević se je rodil leta 1975 v Novem mestu. Je dekan Fakultete za uporabne družbene študije v Novi Gorici, redni profesor za področje sociologije, nosilec prestižnega naziva Jean Monnet Chair in vodja Centra odličnosti Strateški observatorij za Evropo 2030 Jean Monnet. Raziskovalno se ukvarja s področjem inovacij in regionalnega razvoja ter z razvojem v postsocialistični Evropi. Je avtor ali soavtor devetih knjig, številnih znanstvenih člankov in samostojnih poglavij v različnih zbornikih. Kot gostujoči profesor ali raziskovalec je gostoval na univerzah v ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji, Rusiji, na Irskem, Danskem, v Libanonu in na Hrvaškem. V času druge vlade Janeza Janše je bil generalni direktor za področje visokega šolstva in znanosti na Ministrstvu RS za izobraževanje, znanost, kulturo in šport.
