Piše: Metod Berlec
O mednarodnem dogajanju, ki ga v zadnjem času zaznamuje vojna v Ukrajini, smo se pogovarjali s prof. dr. Andrejem Finkom, ki je pravnik za področje teorije o državi, ustavnega in mednarodnega prava ter mednarodnih odnosov. Na zasebni Katoliški univerzi v Buenos Airesu je 35 let, tudi kot redni profesor, poučeval mednarodno javno pravo, mednarodne odnose in zgodovino mednarodnih odnosov, danes pa je predavatelj na Katoliškem inštitutu – Fakulteti za pravo in poslovne vede v Ljubljani.
DEMOKRACIJA: Gospod Fink, če greva k ruski oziroma Putinovi agresiji na neodvisno evropsko državo Ukrajino. Ta ima za seboj zelo pestro zgodovino, o čemer v svoji knjigi Vrata Evrope – Zgodovina Ukrajine dobro piše harvardski profesor Sergij Plohi. Njeno ozemlje je bilo v preteklih stoletjih pod oblastjo različnih političnih entitet. Že vse od razpada Sovjetske zveze leta 1991 pa je bilo pri tej državi pogosto poudarjeno, da leži na stičišču med Zahodom in Vzhodom. Ameriški politolog Samuel P. Huntington je, če se prav spomnim, ločnico med zahodno in pravoslavno civilizacijo določil na reki Dneper …
Fink: Za Ukrajino bi lahko rekli tako, kot pravijo v Mehiki: »Uboga Mehika, tako daleč od Boga in tako blizu ZDA.« Hudo je za neko državo, če ima ob sebi veliko in močno sosedo, s katero ima v zgodovini močne konflikte. Od Putinove agresije do danes je bilo napisanih že veliko zgodovinskih analiz o razmerju med Ukrajino in Rusijo. Najmanj od časa carja Petra I. Velikega pa lahko govorimo o zatiranju ukrajinskega naroda in jezika s strani Rusije. Tri stoletja se Ukrajinci bojujejo za svojo identiteto. V tem času se je zgodilo mnogokaj. Navsezadnje ukrajinski narod ni tako majhen (danes jih je okoli 45 milijonov). Glede na dele, ki so bili pod različnimi političnimi silami in tudi pod večstoletnimi religioznimi vplivi, so posledice te razdelitve različno vplivale na njegovo samozavedanje. A naj bo tako ali drugače, Putinova agresija je povzročila poenotenje naroda. Od zdaj naprej je iluzorno misliti o kakršni koli prostovoljni »bratski« priključitvi Ukrajine in Ukrajincev k Rusiji.
DEMOKRACIJA: Kot vemo, je Ukrajina že pred desetletjem izrazila željo po vstopu v Evropsko unijo in Nato, čemur pa je Ruska federacija pod vodstvom ruskega predsednika Vladimirja Putina nasprotovala. To je v letih 2013-2014 vodilo do protestov, ki so odnesli proruskega ukrajinskega predsednika Viktorja Janukoviča. Posledično je Rusija začela s hibridno vojno proti Ukrajini in z zavzetjem Krimskega polotoka ter pošiljanjem svojih enot v Donbas. Nedvomno je s tem prekršila mednarodno pravo, načelo nedotakljivosti meja in načelo oziroma pravico do samoodločbe.
Fink: Pošteno je prekršila mednarodno pravo, kakor tudi načela listine OZN. V katero koli poglavje pogledaš, povsod je kršitev. Posebej so eklatantne kršitve mednarodnega humanitarnega (tj. vojnega) prava.
DEMOKRACIJA: Kako gledate na Putinova ravnanja? Nekako se zdi, da skuša Putin doseči nekaj podobnega kot Slobodan Milošević, ki je želel, da bi po razpadu Jugoslavije Srbi še naprej živeli v eni državi; da bi po razpadu Sovjetske zveze vsi Rusi spet živeli v eni državi.
Fink: Pomemben pokazatelj Putinove zamisli je njegova izjava, da »je razpad Sovjetske zveze največja tragedija 20. stoletja«. Pred nekaj tedni naj bi menda ruski obrambni minister napovedoval restavriranje neke vrste nove in močne Sovjetske zveze. Že to se zdi nemogoče. Če pa tej »moči« dodamo še nekdanji vpliv na sosednje države, ki so bile ne samo članice ZSSR, temveč tudi članice nekdanjega Varšavskega pakta, je to absolutni »nonsense« (nesmisel). Vprašati je treba baltske države pa Poljsko, Madžarsko, Češko, Slovaško, Moldavijo, Romunijo in Bolgarijo, kaj si želijo. S članstvom v EU in Natu je sicer že vse povedano.
DEMOKRACIJA: Ob ruskem napadu na Ukrajino konec februarja se je pogosto postavilo vprašanje, ali bi bilo vojno mogoče preprečiti. Ali je v tem primeru odpovedala diplomacija?
Fink: Razvoj dogodkov kaže, da je Putin že od vsega začetka nameraval narediti to, kar danes počne. Gotovo je računal, da bo vsa ta avantura zanj cenejša, morda celo brezplačna, če bi se Ukrajina takoj predala. A se ni. Vojno je moral predvidevati. Že zgodbe iz Gruzije in Osetije, ilegalno zavzetje Krimskega polotoka in kopičenje velikega števila čet na ukrajinski meji je kazalo, da je vojna v njegovih načrtih. Ni nesmiselna primerjava s Hitlerjem, med njima je mnogo podobnosti. V takih primerih je vojno možno preprečiti samo, če se ogrožena stran dobesedno in vnaprej brezpogojno ukloni vsem agresorskim zahtevam. Ob tem je vprašanje o diplomaciji skoraj irelevantno. Lahko se jo uporablja, a samo za »blefiranje«. Realnost bo taka, kot jo bo narekovala sila.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
