Piše: Gašper Blažič
Govorica, da se je Janez Janša v času vojne za Slovenije kakor »skrival« v kleti Cankarjevega doma, se je v zadnjih desetih, morda petnajstih letih razširila kot nekakšen urbani mit, ob katerem bi se lahko samo grenko nasmehnili, če ne bi bil tako zelo razširjen in so ga mnogi vzeli za svojega. Celo mnogi vojaški veterani vojne za Slovenijo.
Jasno je, da vsaka vojaška operacija potrebuje svoj centralni štab, ki predstavlja vez med vrhom politike ter vojaškimi enotami na terenu. Tako je bilo tudi v Sloveniji leta 1991. T. i. operativna dvorana, v kateri sta bila ministra Janez Janša in Igor Bavčar že vsaj od maja 1991 skoraj dan in noč v njej, je svoje prostore še v času začetka vojne za Slovenijo imela še v pritličju zgradbe vlade oz. izvršnega sveta, v dvorani, kjer so bile nato tiskovne konference vlade. 27. junija 1991 v večernem času, ko je prišlo do sestrelitve helikopterja nad Ljubljano, je skoraj nastala panika, ker so bili glavni operativci še vedno nastanjeni v dvorani, ki je bila ranljiva za zračne napade. Šele nekoliko kasneje so se preselili v kletne prostore.
Kučanu sta šla zelo na živce
Oba ministra, ki sta vodila slovensko obrambo, torej Janša in Bavčar, sta že maja 1990 predstavljala največji kamen spotike ne samo za komunistično opozicijo, pač pa tudi za predsedstvo RS, natančneje njenega predsednika Milana Kučana. Slednji je celo zahteval, da v roke še pred potrditvijo vlade dobi celoten seznam ministrov. Predsednik vlade, tedaj še mandatar Lojze Peterle je to odklonil. Vse skupaj se je dogajalo v času, ko je že potekala akcija razorožitve TO. Kučan je bil z njo zagotovo seznanjen že prej, vendar se je predsedstvo zganilo šele, ko so informacije prišle do pravkar potrjene osamosvojitvene vlade, ter ustavilo razoroževanje. Torej v času, ko je bila velika večina orožja že pobranega. O tej veleizdaji smo sicer že večkrat pisali. Verjetno pa je ta zamera izhajala že iz časa procesa proti četverici, ko je bil Janša glavna tarča aretacije ter sojenja, Bavčar pa je vodil Odbor za varstvo človekovih pravic.
Očitno je bilo, da je imel Kučan tudi velike zadržke do izgradnje sistema slovenske vojaške obrambe, ki je predstavljala največjo ovira njegovi »intimni opciji«. Zato se denimo ni udeležil postroja TO v Kočevski Reki in celo prepovedal, da bi poveljujoči polkovnik Janez Slapar, v. d. poveljnika RŠ TO, predal poročilo Lojzetu Peterletu. Postroja bi se sicer udeležil član predsedstva Ivan Oman, ki pa je takrat zbolel. Le malo kasneje je prišlo do nastanka zloglasne »mirovniške« peticije, znane pod imenom Deklaracija za mir, ki so jo, razen Omana, podprli tudi vsi člani republiškega predsedstva. To je bilo že po plebiscitu, ko je njegov rezultat obvezoval slovenske oblasti, da odločitev za samostojnost uveljavijo in jo tudi vojaško zaščitijo. No, Kučan očitno ni bil ravno tega mnenja, čeprav je ob incidentu v Pekrah hotel biti »glavni rešitelj«. Njegova taktika je bila, da Janša in Bavčar »preveč zaostrujeta« in da je treba do rešitve priti po mirni poti. Spomnimo: v tem času je bilo aktualno tudi vprašanje slovenskih nabornikov v JLA, saj povsem zadnje generacije pred osamosvojitvijo Slovenija ni poslala v enote JLA, ampak v učne centre na Igu in v Pekrah.
V času osamosvajanja je Kučan deloval kot Juda Iškarjot
Še tik pred osamosvojitvijo so Kučanovi medijski prijatelji zlasti preko časopisa Dnevnik napadali osamosvojitvene procese (spomnimo se psevdonima »Veno Karbone« ter pisanj urednika Milana Medena, vojaškega »dopisnika« Mihajla Terzića in ostalih). V tem času je bila pripravljena tudi peticija, ki je bila sicer navidezno usmerjena proti novemu generalnemu državnemu tožilcu Antonu Drobniču, dejansko pa je bil to napad na enotnost znotraj Demosa v ključnem trenutku, saj so bili pri peticiji udeleženi tudi nekateri vidni člani Slovenske demokratične zveze. Predvsem tisti, ki so se pod vplivom botra vzporednega mehanizma Nika Kavčiča-Sultana nato združili v Demokratsko stranko, ta pa se je kasneje pridružila demoliberalcem pod vodstvom Janeza Drnovška. Očitno je bilo, da je tik pred osamosvojitvijo obstajal skrivni scenarij tako Kučana kot opozicijskega trojčka (LDS, ZKS-SDP in socialisti), da se »pogodijo« z zveznim premierjem Antejem Markovićem in da bi bila osamosvojitev zgolj operetna.
To je bil seveda glavni razlog, zakaj sta šla Janša in Bavčar že takrat na živce Kučanu. Vendar sta mu takrat kakor zaupala, kot pač predsedniku predsedstva ter vrhovnemu poveljniku oboroženih sil, ki je sicer, vsaj na videz, svojo vlogo v času agresije korektno odigral. Ne glede na to, da so v soboto, 29. junija 1991, v jutranjih urah, po nočnih pogajanjih z evropsko trojko v Zagrebu, mediji poročali, da sta Kučan in zunanji minister Dimitrij Rupel kapitulirala. Izkazalo se je sicer, da to ni bilo res, sta pa pristala na mirovniške pogoje trojke o trimesečni zamrznitvi izvrševanja samostojnosti. Se je pa odnos zaostril predvsem 2. julija 1991, ko je agresija dosegla vrh. Tisti dan se je dopoldne Kučan skupaj z Ruplom srečal z nemškim zunanjim ministrom (predsedujočim v KEVS, danes OVSE) Hansom Dietrichom Genscherjem v Beljaku. Kučana je v Ljubljani nadomeščal član predsedstva, »poveljujoči«, a neodločni Ciril Zlobec. V zraku je visela nevarnost, da načelnik beograjskega generalštaba JLA Blagoje Adžić povsem prevzame nadzor in tako izvede vojaški puč (tistega večera je imel zloglasen nagovor na beograjski televiziji!), hkrati pa so levičarji v Sloveniji govorili o puču v Sloveniji, češ da Bavčar in Janša ne ubogata predsedstva, se ne udeležujeta njegovih sej in ne privolita v prekinitev ognja. Kar nekajkrat se je zgodilo, da je do prekinitve ognja prišlo na pobudo nasprotne strani, seveda takrat, ko je to potrebovala in je bila slovenska stran »v naletu«.
Slivnik je razkril Kučanov odnos do t. i. operativne dvorane
Vendar pa je, vsaj doslej, najbolj točno verzijo dogodkov glede širjenja govorice o »Janševem skrivanju« posredoval sedaj že pokojni Danilo Slivnik v knjigi »Kučanov klan«. Na strani 104 navaja, kako se je (najverjetneje 29. junija 1991 ali pa 1. julija 1991, vsekakor po pogajanjih z evropsko trojko v Zagrebu) pogovarjal s Kučanom. Ki je na lepem stresel nekaj zelo pikrih na račun Janše, Bavčarja in njunega vojaškega štaba: »Ne vem, kaj se sploh gresta. Samo enkrat sem šel pogledat v tisti bunker v kleti Cankarjevega doma in sploh ne vem, kaj so tam delali. Na mizah so imeli pištole, v nekem kotu je visel star zemljevid, na mizi sta stala dva telefona in jedli so kremne rezine. Ne vem, kdo jim jih je prinesel. Še meni so eno ponudili, pa je nisem hotel …« Torej, vse skupaj je bilo po Kučanovi verziji namenjeno temu, da so tam »frajerje špilali«.
Kasneje je Kučan, kot se spominja Slivnik, še večkrat napadal Janšo in Bavčarja, da sta svojeglava in domišljava, »obnašala naj bi se otročje in lahkomiselno«. »Z njima bodo še težave!« je pribil na koncu. Ob tem Slivnik navaja, da na drugi strani Janša in Bavčar takrat nista imela slabega mnenja o Kučanu. Bavčar se je kasneje začasno priključil »klanu«, ko je postal član LDS, poslanec in kasneje minister (za evropske zadeve), nato pa je odšel v gospodarstvo (Istrabenz, kjer je nasledil »legendarnega« Janka Kosmino iz Kučanovega kroga), kjer pa se je njegovo zavezništvo s Kučanom končalo.
Z Janšo je bilo drugače – po njegovem zelo tehtnem opozorilu glede nenavadnih finančnih malverzacij, ki so privedle do afere Hit, je Janša kot obrambni minister kasneje ustavil mafijsko trgovino z orožjem. Maščevanje je sledilo zelo hitro z akcijo Ščuka ter delovanjem nekaterih operativcev globoke države, kar je nato privedlo do konstrukta Depala vas. Janši so takrat režimski mediji stalno podtikali poskus tako rekoč vojaškega puča, a se je izkazalo, da so bili leta 1994 z raketami oboroženi policijski oklepniki (in ne vojaški) – to je leta 2003 prostodušno priznal nekdanji poveljnik policijskih specialcev Vinko Beznik. Videti je, da so se podtikanja namere vojaškega udara takrat končali, saj za to ni bilo dokazov.
Na Janšo projecirajo to, kar so sami počeli
So pa zato začeli širiti govorico o »skrivanju Janše v kleti Cankarjevega doma«, kar je sicer značilen primer projekcije. Mnogi od levičarjev so se takrat res skrivali, nekateri tudi začasno zbežali v tujino in čakali na razplet. Posebej groteskno pa je bilo v tistem času nastopanje tedanjega prvaka LDS Jožefa Školča in nekaterih njegovih tovarišev. No, kakor je razvidno iz Slivnikovega pisanja, je očitno to govorico o famozni »kleti« razširil kar Kučan sam, ki je zelo zlonamerno ocenil vlogo operativne dvorane. Ki jo je sicer Janša v knjigi »Premiki« podrobno opisal, omenil je celo logistiko in kako so glavnim operativcem obrambe nosili hrano in pijačo, tudi vitamine, jih skoraj silili v to, da morajo jesti (za kar je Janša v knjigi izrazil hvaležnost). Ves čas so zvonili telefoni, na zemljevidu pa so ves čas izrisavali trenutni položaj. Janša se spominja, kako je le redkokdaj zapuščal to dvorano (v njeni bližini so bili celo prostori za spanje), ko pa je v noči na 30. junij 1991 prišel v dvorano slovenskega parlamenta, kjer je bila tajna nočna seja, je skoraj zaspal za mizo, saj tam ni bilo običajnega vrveža iz operativne dvorane. No, seveda velja spomniti, da je Kučan v mlajših letih deloval v posebni komisiji pri ZKS za psihološko-propagandno dejavnost. Očitno se je tam veliko naučil.
Jasno je, da ima ta govorica predvsem propagandni značaj – izničiti vlogo Janeza Janše v času osamosvajanja ter ga prikazati kot lažnega osamosvojitelja, češ medtem ko so se navadni pripadniki TO borili na terenu do zadnje kaplje krvi, so v operativnem štabu »žrli kremšnite«. Ob tem velja spomniti, da po skoraj 35 letih Kučan izraženo enotnost na plebiscitu dobesedno uničuje s svojimi sugestijami, da ne bi smelo priti do nobene velike koalicije in da lahko Sloveniji vladajo le »zdrave sile«. Čisto po receptu Kučanovega mentorja Staneta Dolanca!
