0.7 C
Ljubljana
nedelja, 22 decembra, 2024

(DAN SUVERENOSTI) Na današnji dan pred 33 leti je Slovenijo zapustil še zadnji kontingent JLA

Piše: Gašper Blažič

Za Slovenijo je bil 25. oktober 1991 pomemben dan. Kake tri tedne prej se je iztekel moratorij na izvajanje osamosvojitve, ki ga je določala sporazum z Brionov, s katerim se je ustavila agresija JLA. Tri mesece prej je predstavnik predsedujoče Nizozemske v Evropski skupnosti, zunanji minister Hans van den Broek ob koncu napornih, 16 ur trajajočih pogajanj na Brionih, že v noči na ponedeljek, 8. junija 1991, oznanil, da se bodo morala pogajanja glede skupne prihodnosti in statusa Jugoslavije morala začeti najkasneje do prvega avgusta tistega leta. Kar je pomenilo tudi pogajanja o prihodnjem statusu JLA v Sloveniji. 

Za Slovenijo je bila Brionska deklaracija vsaj na prvi pogled zelo neugodna. Zdelo se je, kot da stopamo korak nazaj. Bilo je veliko negotovosti. Zveze med Ljubljano in Brioni so bile tisto nedeljo, 7. julija 1991, praktično pretrgane, tudi tam navzoči novinarji niso vedeli, kaj se dogaja. Pogajanja so potekala za tesno zaprtimi vrati. Slovenijo je zastopala petčlanska delegacija, ki so jo sestavljali predsednik predsedstva RS Milan Kučan, slovenski član predsedstva SFRJ Janez Drnovšek, zunanji minister Dimitrij Rupel, predsednik skupščine France Bučar in predsednik vlade Lojze Peterle. Videti so bili precej poklapani. Evropsko delegacijo sta poleg Nizozemca sestavljala še njegov luksemburški kolega Jacques Poos ter portugalski zunanji minister Joao de Deus Pinheiro, ki je v evropski trojki zamenjal Italijana Giannija de Michelisa.

Zaskrbljena slovenska delegacija (od leve proti desni: Dimitrij Rupel, France Bučar, Lojze Peterle, Milan Kučan in Janez Drnovšek) na Brionih, kjer pa so vendarle dolgoročno gledano dosegli dober izid za Slovenijo. (Foto: Joco Žnidaršič)

Na meji nove agresije

Ministra Igor Bavčar in Janez Janša sta iz varnostnih razlogov ostala doma, saj so bile razmere, čeprav ta dan ni bilo kakšnih akcij, vseeno zelo napete. Na vojaških letališčih so že kurili letalske motorje, jugoslovanski obrambni minister Veljko Kadijević je bil čisto divji, na Brione je poslal svojega namestnika admirala Staneta Broveta, v večernih urah sta imela celo vroče telefonske pogovore, šlo je za izmenjavo ujetnikov, predsedstvo RS pa je s hitro sejo to uredil in ni prišlo do najhujšega. Kasneje je Kadijević Kučanu tudi priznal, da bi tudi takrat lahko prišlo do izvajanja načrta, ki so ga imeli pripravljenega sprva za 30. junij.

Res pa je, da se je v delovni ponedeljek, 8. julija, Slovenija že tretjič v kratkem času zbudila v veliki negotovosti, ker se ni vedelo, kaj so predstavniki Slovenije podpisali. Nekoliko bolj jasno je to postalo čez dva dni, ko je slovenski parlament uradno potrdil dokument z Brionov. Ne glede na to, da je Vitomir Gros – tisti slavni poslanec, ki je nekaj mesecev kasneje v parlament prinesel banane – glasno robantil, češ da so pogajalci na Brionih dokončno zapravili osamosvojitev. Kučan se je prvi v izjavi za TV Slovenija po prihodu v Ljubljano z Brionov precej izmotaval, ko ga je Ljerka Bizilj spraševala, ali je Slovenija dosegla samostojnost ali je morala dokončno popustiti na Brionih. Češ, vse je v rokah slovenske skupščine …

V nedeljo, 7. julija 1991, se je na Brionih odvil sestanek slovenskega vodstva z evropsko trojko (Hans van den Broek, Jacques Poos in João de Deus Pinheiro) in s predstavniki SFRJ, ki je pripeljal do brionske deklaracije. (Foto: Joco Žnidaršič)

Trmasti Marković in Jovićev teater

Če se je evropska trojka na Brionih pošteno mučila z nadležnim predsednikom jugoslovanske vlade Antejem Markovićem, je Drnovšek še ravno pravi čas “pocukal za rokav” srbskega člana predsedstva SFRJ Borisava Jovića in mu nekaj prišepnil, Jović pa je prikimaval. Nihče v okolici ni vedel, o čem se pogovarjata. V resnici je šlo za prve začetke pogovorov glede umika JLA iz Slovenije ter izpustitev slovenskih vojakov iz nje. Če je še nekaj tednov prej Marković v slovenskem parlamentu grozil, da bo treba hitro rešiti vprašanja služenja vojaškega roka in ostala vojaška vprašanja (ker je Slovenija blokirala pošiljanje svojih nabornikov v JLA), “sicer bo namesto demokratizacije potrebno poseči po nekih drugih sredstvih”, pa je vmes slovenska stran že previdno “merila temperaturo” v brlogu srbskega “vožda” Slobodana Miloševića, zagotovo najbolj vplivnega akterja dogajanja v razpadajoči Jugoslaviji, ki je še v teku vojne za Slovenijo sam dal izjavo o dogajanju pri nas. In med vrsticami privolil v slovensko osamosvojitev, ker se je že odločil za plan B – to je Veliko Srbijo namesto poprejšnje “Srboslavije”, kot je ta projekt imenoval Kučan. Drnovšek je kajpak vedel za to stališče in je poizkusil srečo pri Joviću, ki je, kljub temu, da je veljal za trdega sogovornika, v to privolil. In takoj zatem pred ostalimi pogajalci zaigral teater, češ o čem se tu sploh pogovarjamo, kaj si ti Evropejci domišljajo, da na Titovem otoku razbijamo Jugoslavijo – ter protestno odbrzel z Brionov. Naravnost k Miloševiću.

Drnovšek in Jović sta se na Brionih tiho dogovorila za glasovanje predsedstva o umiku JLA. (foto: Tanjug)

Kako si je Milošević premislil

Slednji pa je sicer še tik pred slovensko osamosvojitvijo razmišljal o tem, da je potrebno edino jugoslovansko republiko, s katero Srbija ni imela kopenske meje, pošteno “naklestiti”. No, ko pa je spopad v Sloveniji 2. julija 1991 dosegel vrh, se je v srbski skupščini zgodilo nekaj, kar je povsem obrnilo nadaljnji potek dogodkov – v skupščinsko dvorano so vdrli starši sinov, ki so služili vojaški rok v JLA v Sloveniji in ogorčeno zahtevali njihovo vrnitev domov. Očitno so iz Rdečega križa dolgi seznami ujetnikov, ranjenih, tudi mrtvih prišli tudi do srbske javnosti, kar je prineslo strahotno streznitev. Ena od mater, ki je imela dva sinova na služenju v vrhniški vojašnici (in sta verjetno tudi sodelovala v pohodu na ljubljansko letališče!), je glasno brala levite predsedniku srbske vlade Dragutinu Zelenoviću, češ da je sprenevedavo iskal krivce v tujih elementih in tudi v Markoviću. “Mene Ante Marković ne zanima!” je vpila z govorniškega odra.

Mesić je bil proti

Ena od obvez iz Brionske deklaracije je bila tako že izpolnjena, še preden je bila deklaracija sploh podpisana. Srbsko politično vodstvo je sedaj imelo tudi s strani Slovenije zagotovljeno soglasje, da se upre prvotnim planom generalštaba JLA, da celotno zunanjo mejo (razpadajoče) države zavaruje z vsemi vojaškimi silami, ki jih ima na razpolago. Kdo je nato v tistih desetih dneh od konca brionskih pogajanj do seje predsedstva pregovoril divjake v generalskih uniformah, kot so denimo Kadijević, Brovet, pa Blagoje Adžić, Marko Negovanović, itd., še danes ni povsem jasno. Dejstvo pa je, da je na samem glasovanju, ko je bilo veliko negotovosti, kaj se bo zgodilo, predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić glasoval proti. Kadijeviću pa tudi ni ostalo drugega, kot da privoli – navsezadnje se je opekel z načrtom sinhronega vojaškega puča v Beogradu in Moskvi.

Odhod JLA iz Kopra (foto: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Revija Obramba)

Štiri mesece po osamosvojitvi brez tuje vojske

Umik armade se je sicer zavlekel, saj je 18. oktobra potekel trimesečni rok, ki ga je določilo jugoslovansko predsedstvo. Bilo je tudi nekaj zapletov, saj so najprej načrtovali, da se bodo zadnje enote JLA umaknile z ladjo iz Trsta, kar pa se ni zgodilo. Pri umiku so sodelovali tudi slovenski policisti, ki so zagotavljali red in mir, pa tudi spremstvo vojaških kolon. Kar precej vojaške opreme je morala JLA pustiti slovenski strani, kar je s spretnimi pogajanji dosegel tedanji namestnik obrambnega ministra Miran Bogataj. V marsikaterem vojaškem objektu pa je jugoarmada za seboj pustila pravo razdejanje in uničila vse, česar se ni dalo odnesti. Denimo v nekdanji zgradbi Zavoda sv. Stanislava, ki ga je ministrstvo za obrambo že naslednje leto (1992) dalo v uporabo prvotnemu lastniku (ljubljanski nadškofiji), še preden je bil denacionalizacijski postopek uradno zaključen.

Dosegli smo polno suverenost

Zadnji kontingent JLA se je tako vkrcal na malteški trajekt Venus 25. oktobra 1991 pozno zvečer v Kopru. Malo po polnoči je trajekt zapustil koprsko pristanišče, nato pa je isti dan v Kopru sledila proslava, na kateri je poveljnik glavnega štaba TO Janez Slapar poročal, da na slovenskem ozemlju ni več tuje vojske. Slovenija se je namreč s tem dejanjem tako še približala mednarodnemu priznanju. No, edino tedanji koprski župan (formalno: predsednik skupščine občine Koper) Aurelio Juri se je nekam kislo držal …

Štiri mesece po osamosvojitvi je Slovenija tako prevzela polno suverenost na svojem ozemlju. Tri tedne pred tem pa se je tudi iztekel moratorij, ki ga je predvidevala Brionska deklaracija, v tem času je Slovenija tudi pripravila svojo lastno valuto – tolar. Ko je arbitražna komisija razglasila razpad Jugoslavije, je bila pot do mednarodnega priznanja povsem odprta. Vatikan je Slovenijo simbolno priznal že pred Evropsko skupnostjo, neformalno tudi Nemčija.

Kako so se oficirji brez uniform kasneje spet vrnili v Slovenijo, pa je spet druga zgodba …

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine