Piše: Gašper Blažič
Je Golobova vlada, ki jo je pred kratkim zapustil še en član, prišla na konec svoje poti in ali se bliža trenutek velikega upora proti vladavini stare nomenklature? Zadnji dogodki kažejo, da skuša propagandni aparat na silo vzdrževati zloščeno podobo premierja in njegove spremljevalke.
Ko je namreč prejšnji teden svet obkrožila novica, da bo na odprtju prenovljene katedrale Notre-Dame v Parizu, ki je bila pred petimi leti požgana, tudi novi ameriški predsednik Donald Trump, je kabinet predsednika Vlade RS pohitel z obvestilom, da se bo odprtja udeležil tudi premier Golob. To je še samo po sebi napovedovalo novo epizodo Golobovih zdrsov na mednarodnem parketu ob dejstvu, da je tik pred pariško prireditvijo padla francoska vlada.
Od francoske revolucije do katedrale
Odprtje najznamenitejše pariške cerkve je bila v soboto, 7. decembra, na god sv. Ambroža Milanskega, utemeljitelja zahodne pobožnosti, ter na predvečer praznika Marijinega brezmadežnega spočetja, ki se je letos ujel z drugo adventno nedeljo. Ne glede na to, da Francija velja za najbolj laično državo na Zahodu, je 850 let stara gotska katedrala Notre-Dame še vedno na neki način simbol države in (izginjajočega) krščanskega izročila. Je sicer nekoliko mlajša od katedrale sv. Dionizija (St. Denis) v istoimenskem severnem predmestju Pariza, kjer so tudi grobovi francoskih kraljev. Ker je šlo pri odprtju za izjemen dogodek za mednarodno javnost, je bilo pričakovati, da bo politična udeležba podobna kot pred 35 leti, ko je Francijo vodil socialistično usmerjeni predsednik François Mitterand.
Takrat je predsedniku predsedstva SFRJ Janezu Drnovšku uspelo v živo navezati številne mednarodne stike, tudi s tedanjim ameriškim predsednikom Georgeom Bushem, medtem ko je skušalo jugoslovansko zunanje ministrstvo (vodil ga je Budimir Lončar) stike Jugoslavije reducirati v glavnem na stike z »neuvrščenimi« ne glede na to, da je Zahod takrat polagal velike upe v Jugoslavijo zaradi tandema Drnovšek-/Ante/ Marković, ki je po propadli politiki prejšnjega predsednika jugoslovanske vlade, dogmatičnega titoista Branka Mikulića, spet dobila nekaj upanja za ohranitev enotne »Titolandije«. Toda to je bilo leta 1989, ko so komunistični režimi v Vzhodni Evropi padali kot domine, sovjetski voditelj Mihail Gorbačov pa je prav tako dajal Zahodu pozitivne signale z reformistično naravnano politiko. Nekaj mesecev zatem – ko je že padel berlinski zid – pa sta se Bush in Gorbačov srečala na Malti.
Ta dogodek, ki so ga mnogi označili kot prelomnico z znamenito frazo »od Jalte do Malte«, je sporočal, da nove Malte ne bo in da bodo narodi odslej sami odločali o svoji prihodnosti, kar je pomenilo večji poudarek na Wilsonovem načelu o samoodločbi narodov. No, kasnejše dogajanje v razpadajoči SFRJ je pokazalo, da Zahod še ni bil pripravljen v praksi uresničevati Wilsonove ideje iz časa prve pariške mirovne konference leta 1919.
Kako je Golobu »spodrsnilo«
Očitno pa je tudi vnovično odprtje katedrale Notre-Dame morda priprava za velike prelomne dogodke, ki sledijo, saj so se tam med drugim srečali Trump, francoski predsednik Emmanuel Macron in ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, medtem ko je manjkala stara nova predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen. No, po tistem slavnem debaklu, ko je letos jeseni Goloba v Washingtonu gostil (odhajajoči) predsednik ZDA John Biden in se je pokazalo, da v resnici Golobu takrat sploh ni bilo do srečanja s Trumpom (to je bilo namreč še pred ameriškimi volitvami), a so za potrebe javnosti prek družbenih omrežij sporočali, da se srečanja s Trumpom zaradi časovne stiske ni delo urediti.
No, zdaj, ko je Trump potrjen kot novi ameriški predsednik, pa sta vendarle imela srečanje, tako vsaj trdi Golobov kabinet, z njim pa tudi vsi mainstream mediji v Sloveniji. Toda sporočila so bila neprepričljiva: iz medijskih objav je bilo razvidno, da sta imela Trump in Golob dokaj dolg poglobljen pogovor (Trump naj bi Golobu izrazil navdušenje nad domovino svoje žene Melanie), edina fotografija, na kateri sta skupaj Trump in Golob, pa je bila narejena na hodniku, pa še za to niso prepričani, da je res pristna (vendarle se je izkazalo, da je, ker je bila narejena na podlagi videoposnetka). No, morda je do kratkega, ampak res kratkega srečanja prišlo, a ne v salonu, ampak kar na hodniku, pa še to po zaslugi Macrona. Na podoben način naj bi bil Golob tudi »ujel« košarkarja Luko Dončića v Dallasu, ko je šel, Golob namreč, uresničit svoje »otroške sanje«.
Dnevnikova lažna novica v zameno za denar?
Kakorkoli že, izkazalo se je, da je šlo v tem primeru za še en spodletel poskus Golobove operativne ekipe, da bi predsedniku vlade rešila javnomnenjski ugled. Iz tega razloga je pred kratkim v Golobov kabinet prišel ukaz (verjetno od botrov), da mora par »Robertina« omejiti svoje obiske v tujini na samo najnujnejše, kar seveda pomeni samo delovne obiske brez »podaljšanih nakupovalnih vikendov«. To je bil tudi razlog, da sta se Golob in Tina Gaber precej namrščeno držala. No, kakorkoli že, za zdaj so samo družbena omrežja (brez cenzure) razkrila resnico o »velikem vrhu« med Golobom in Trumpom, medtem ko so mainstream mediji ves čas ponavljali laž o tem, kako se je Golob prijateljsko pogovarjal s prihodnjim ameriškim vladarjem, ki ga je še pred nekaj meseci javno zaničeval kot nekakšnega totalitarno usmerjenega tolovaja.
Časopis Dnevnik je pri tem objavil celo fotografijo Trumpa (seveda samega) v salonu britanske rezidence v Parizu, pri čemer je »izrezal« britanskega princa Williama, ki se je v teh prostorih srečal s Trumpom, bralci pa naj bi mislili, da se je v teh prostorih Trump srečal z Golobom. To je, milo rečeno, zelo otročje, smrdi pa tudi po kruhoborstvu, saj se lastniki, ki izdajajo mainstream časopise, menda znova pogajajo z vlado za dodatne subvencije, ki bi pomagale preživeti ogroženim dnevnim časopisom. To po svoje tudi pojasnjuje logiko dejanj mainstream medijev.
Zgled »Heroda« iz Romunije
Vendar gre tu še za nekaj več. Če smemo verjeti našim virom iz zdravstvenih krogov, so Golobu na čelu vlade dejansko šteti dnevi že zaradi potrošnje »belega prahu«, kar seveda samo še povečuje bizaren način vladanja, ki postaja vedno bolj podobno slogu, ki ga je uporabljal romunski tiran Nicolae Ceauşescu (na kratko smo na padec njegovega režima spomnili že v prejšnji številki Demokracije). Velja namreč obnoviti nekaj zgodovinskih dejstev, ki so pripeljala do krvavega padca romunskega »Heroda Velikega«, pri čemer so se v zaroto vključili tudi nekateri njegovi nekdanji sodelavci, ki so imeli prav tako krvave roke. Po padcu berlinskega zidu in sestopu številnih komunističnih vlad z oblasti v Vzhodni Evropi je namreč Ceauşescu vztrajal, da ne bo podprl niti programov reforme v Sovjetski zvezi niti ne bo sestopil z oblasti.
Po dramatičnih dogodkih sredi decembra 1989 v Temišvaru, kjer je sprva upor madžarskih vernikov tamkajšnje reformirane cerkve pod vodstvom pastorja Lászla Tőkésa prerasel v resen protirežimski odpor (režim v Bukarešti je namreč želel tako rekoč izbrisati vasi v severnem Banatu), pri čemer je bil upor krvavo zadušen, je Ceauşescu 18. decembra odpotoval na tridnevni obisk v Iran, kjer ga je sprejel iranski predsednik Ali Akbar Hashemi Rafsanjani, romunski diktator pa se je poklonil ravno umrlemu ajatoli Homeiniju. Rafsanjani mu je pri tem obljubil tudi vojaško pomoč pri zatiranju nasprotnikov, saj je med obiskom trinoga v Iranu bes množic naraščal. Veliki shod v podporo Ceauşescuju 22. decembra 1989 pa naj bi prinesel veliko podporo diktatorju, a se je sprevrgel v svoje nasprotje kljub obljubam o dvigu minimalne plače. V nekem trenutku je Ceauşescu izgubil nadzor nad množico, sledil je pobeg, ki pa se je zanj in njegovo ženo Eleno slabo končal – pod strelskim vodom.
A tisto, kar je dejansko skupno romunski in slovenski zgodbi, je to, kako akterji nekega režima izgubljajo potrpljenje in delujejo vedno bolj nasilno, medtem ko izgubljajo nadzor. In čisto mogoče je, da bi lahko odpor proti zlorabi sodstva prerasel v splošni odpor proti vladi. Glede na to, naj bi bili našemu predsedniku vlade pred časom ukradli identiteto prav v Romuniji, se marsikdo sprašuje, kakšna zima nas čaka tokrat. Nekaj pa je jasno: čas cesarjevih novih oblačil se izteka.