Piše: Gašper Blažič
Če ste se morda kdaj spraševali, v čem je smisel interpelacij, naj povem, da so bile pred Golobovo vlado – vsaj glede na seznam (TUKAJ) – interpelirane le tri vlade. Seveda nobena od teh ni bila izglasovana. Nasploh pa sta bili v zgodovini slovenskega parlamentarizma doslej uspešni le dve interpelaciji, medtem ko je v nekaterih drugih primerih prišlo do odstopov interpeliranih ministrov še pred samim glasovanjem.
Iz tega bi lahko sklepali, da so interpelacije same po sebi nekoristne, saj predlagatelji z njimi praviloma ne uspejo. To drži. Uspejo lahko edino, če bi denimo zaradi enega ministra prišlo do razdora znotraj vladne koalicije. Tokrat pa se je interpelacija o delu vlade končala celo brez sklepov (kar je v slabo voljo spravilo NSi), ki bi jih moral sicer vložiti predlagatelj interpelacije (tj. SDS). Povedano drugače: po 14-urni razpravi se je seja včeraj malo po 23. uri končala – brez glasovanja.
Je torej parlament zapravljal svoj čas? Morda. Vendar je na zadevo potrebno pogledati s širšega zornega kota. Vladajoča koalicija ima s 53 glasovi (brez vštetih dveh poslancev narodnosti) krepko večino in samo glasovanje ne bi spremenilo ničesar. Interpelacija – v tem primeru kar nezaupnica vladi – je izglasovana, če zanjo glasuje vsaj 46 poslancev. Teoretično bi se moralo vsaj nekaj poslancev koalicijskih strank »zmotiti« pri glasovanju, da bi interpelacija proti vladi uspela.
Toda opozoriti velja na še nekaj drugega. Ker sam že dovolj dolgo spremljam slovensko politično dogajanje, tudi velikokrat zasledim opozicijske zahteve za sklic nujnih sej tega in onega parlamentarnega delovnega telesa. Seveda s predlaganimi sklepi, ki pa so zelo redko izglasovani. V veliki večini jih povozi glasovalni stroj koalicije. In to brez kakšnega velikega zanimanja medijev. In seveda, mar se ni celo vrh slovenskih komunistov pred 33 leti dosledno upiral Miloševićevemu projektu uvajanja centralizirane Jugoslavije, kjer bi veljal sistem »en človek – en glas«? No, leta 1988 so socialistični delegati v slovenski skupščini najprej celo večinsko dvignili roke za ustavne spremembe, ki bi Jugoslavijo bistveno bolj centralizirano – dokler ni slovenska komunistična vrhuška začutila, da bi ji takšen hlapčevski odnos na domačem terenu (ob tem, da je tako kot slovenski nacionalni program z gnojnico polivala tudi t. i. pisateljsko ustavo) lahko zelo škodil. In je septembra 1989 sama zrežirala ustavne spremembe – tedanje ustave SR Slovenije.
Tokrat pa je bilo drugače. Razpravljalo se je o delu Golobove vlade že manj kot leto dni po izvolitvi in le nekaj dni pred obletnico lanskih volitev. Razprava v parlamentu je trajala dovolj dolgo, da smo lahko iz njenih povzetkov zaznali razkorak med obljubami iz lanskega predvolilnega obdobja ter sadovi vladanja. Predstavniki vlade z Robertom Golobom na čelu so postregli s kar nekaj »cvetkami«, ki bodo odmevale še dolgo, denimo o tem, kako in koliko smo državljanke in državljani Slovenije z novo vlado pridobili v primerjavi s prejšnjo. V razpravi je bilo mogoče čutiti veliko nervozo med vladajočimi. Ne samo zaradi javnomnenjskih anket, ki kažejo na usihanje podpore, pač pa tudi zaradi nedavne javne izpovedi Pavla Ruparja, da na protestne shode upokojencev v glavnem prihajajo tisti, ki so lani na volitvah obkrožili kandidate Gibanja Svoboda. Zato so bile izjave, ki so prihajale iz vladnega tabora, še toliko bolj bizarne.
Verjetno ni naključje, da je prav v času razprave o interpelaciji prišlo do zborovanja, ki ga je organiziralo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve zaradi ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve (vem, rekli boste, da muzej ni ukinjen, ampak le združen, toda naziva »osamosvojitev« ne boste našli nikjer!). Med udeleženci sem sicer naletel na kritična mnenja, češ da bi nas moralo biti več, a sporočilo je bilo vendarle zelo jasno: Golobova vlada nas tako simbolno kot dejansko vrača v najbolj mračne čase propadle komunistične Jugoslavije. Ne samo zaradi ukinjanja muzeja, ampak tudi zaradi »opičjih« potovanj v slogu »neuvrščenih«, češčenja teroristične organizacije (KPS) na Čebinah, finančnega »futranja« političnih izbrancev (tako nevladnih organizacij kot tudi posameznikov), drsenja v padec standarda, itd. Inflacija resda ne znaša megalomanskih tisoč odstotkov, tako kot leta 1989, vendar velik porast življenjskih stroškov še kako občutimo na svoji koži. Prav tako tudi bohotenje davkov in birokracije. Če smo se leta 1990 na plebiscitu z osamosvojitvijo Slovenije odločili tudi za diskontinuiteto dotedanjega političnega eksperimentiranja s »socializmom po meri ljudi«, nas Golobova vlada s prazno populistično formulo »odprave« dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja dobesedno nasilno utaplja v smrdeči greznici »socializma z živalskim obrazom«. Smo se res za to borili?
Skratka, interpelacija o delu vlade, kot smo jo videli in slišali včeraj, je bila veliko bolj koristna, kot se vidi na prvi pogled. Cesar v podobi Roberta Goloba, ki bi moral že zdavnaj priznati svojo nagoto, namreč še vedno verjame v svoja »nova oblačila«. Ali pa se vsaj dela, da verjame. Je pa mogoče opaziti, da ima nebrzdana aroganca vladajočih vendarle svoje meje. Zavedajo se, da se težišče civilnega upora oblikuje zunaj parlamentarne dvorane. Premier Golob je sicer prav v teh dneh Pavlu Ruparju obljubil, da bo iniciativa Glas upokojencev lahko sooblikovala zakonodajo, ki se tiče upokojencev – a to je za zdaj šele obljuba. Za Goloba je to pravzaprav zadnja priložnost. Tu velja spomniti na pomembno razliko: če je parlament (državni zbor) prostor delitev, je nov center odpora dejansko točka združevanja, kot njen glavni predstavnik pa nastopa nekdo, ki se je v življenju spustil na samo dno in ve, kaj pomeni biti nekdo na robu družbe. In je lahko nagovoril tudi tiste, ki so doslej lagali sami sebi o cesarjevih novih oblačil. Kajti cesar je nag. A ni problem toliko njegova nagota, pač pa tisto, kar ovira naše oči, da bi spregledale.
