Piše: Sara Bertoncelj (Nova24tv)
Britanski diplomat, ki je deloval v Jugoslaviji, je v svoji oceni stanja v Jugoslaviji med drugim zapisal, da so Osvobodilno fronto (OF) od samega začetka vodili komunisti, in ogromno dokazov je kazalo, da je bil glavni cilj komunistov ustvariti pogoje, v katerih bodo lahko po vojni prevzeli oblast in vzpostavili diktaturo. Izpostavil je, da je v politiki komunistov morda oportunizem igral večjo vlogo kot idealizem in domoljubje – kar se je kazalo tudi v določeni meri kolaboracije z okupatorjem. Mnogi Slovenci se partizanom niso pridružili ravno zaradi nečloveških zahtev komunistov – kar jih je vodilo v domoljubje, ki je bilo kasneje označeno za kolaboracijo, pa čeprav v mnogih primerih po krivici. Zagotovo je mogoče reči, je ugotovil avtor poročila, da je osebam, ki vladajo Jugoslaviji, domače uporabljati določene metode za pridobivanje ter ohranjanje moči. In možno je, da bodo te metode, kot so laganje, ubijanje, izdaja in krutost, uporabljali tudi v bodoče, če bo to doprineslo k doseganju njihovih ciljev, je še pravilno napovedal.
V večni polemiki o tem, kaj se dogaja v Jugoslaviji, se zdi, da obstajajo vsaj tri različna vprašanja, ki lahko, če jih postavimo skupaj, povzročijo nekaj zmede, je leta 1946 zapisal v svojem opisu stanja v Jugoslaviji Frank Waddams, ki je bil v Jugoslaviji kot Britanski diplomat. Po njegovih besedah prvo vprašanje govori o tem, kaj se je zgodilo med vojno; ali so bili partizani voditelji odpora in ali so se četniki in druge uporniške skupine uprle Nemcem, oziroma ali so sodelovale z okupatorskimi oblastmi. Drugo je vprašanje je bilo o tem, kaj bo sledilo vojni, ali bodo obljube Titove vlade zaveznikom o vzpostavitvi demokratične države v Jugoslaviji izpolnjene in ali Jugoslovani uživajo temeljne človekove pravice, ki so utelešene v Atlantski listini. Tretje vprašanje pa je bilo tesno povezano z odnosom Titove vlade do Waddamsove države, torej ali so prijateljski odnosi med Jugoslavijo in Veliko Britanijo sploh možni ali ne. “Ta vprašanja ločujem, ker ni nujno da imajo vsa enak odgovor, čeprav so med seboj povezana; in poskusil bom da bi se lotili vsakega po vrsti, čeprav bom povedal največ o razmerah po vojni, s tem imam namreč največ izkušenj,” je zapisal, dotaknil pa se je predvsem težav, ki so prizadele Slovenijo, kjer je bila OF partizanska politična organizacija.
Res je, da se je lahko OF ob koncu vojne prilaščala največ zaslug pri odporu do sovražnika kot katera koli druga skupina; ob koncu vojne je bila to edina odporniška skupina, ki je ostala. To je bilo iz več razlogov, ne le zaradi dejstva, da je bila edina slovenska organizacija, ki je bila opremljena z britanskim orožjem in s pomočjo zaveznikov. Res je, da so OF od samega začetka vodili komunisti, in ogromno dokazov kaže, da je bil glavni cilj komunistov ustvariti pogoje, v katerih bodo lahko po vojni prevzeli oblast in vzpostavili diktaturo.
Tudi britanski diplomat ugotovil, da so bili komunisti oportunisti in sprva nemški zavezniki
Prvič, 27. marca 1941 se je po podpisu protokola o pristopu Jugoslavije k Trojnemu paktu zgodil državni udar kralja Petra, ki je strmoglavil Dragišo Cvetkovića in njegovo vlado. Čeprav so vedeli, da to pomeni vojno z Nemčijo, je celotno prebivalstvo Slovenije pozdravilo ta državni udar, s katerim je bila podrejenost Nemčiji zavrnjena. Udar so podprle tudi vse politične stranke, razen komunistov, ki so zavzeli stališče da gre za imperialistično vojno, za katero bi slovenski delavci morali preliti svojo kri. Šele po tem, ko so Nemci okupirali Slovenijo, so se komunisti premislili in odločili, da so Nemci morda vseeno sovražniki. To dejstvo je treba omeniti ne zato, ker je pomembno samo po sebi, ampak ker nakazuje, da je morda oportunizem igral večjo vlogo kot idealizem in domoljubje, v politiki komunistov.
Waddams zapiše, da je bilo prvih dneh okupacije v Ljubljani veliko odporniških skupin in ena od njih je bila Osvobodilna fronta (OF), v kateri je bilo več političnih skupin, vendar pa so v glavnem prevladovali komunisti. Prisotna je bila tudi levo usmerjena skupina krščanskih socialistov. Odločili so se za drastične korake, da bi ohranili monopol pri odporniški propagandi. Še ena odporniška skupina je bila bolj liberalna Mlada Jugoslavija in bilo je za pričakovati, da bo tudi ta skupina sodelovala z ostalimi. A ker je bilo OF v interesu, da ohrani monopol nad propagando, je v ta namen poslala tolpo, ki je uničila stroje, s katerimi so tiskali časopise. Zanimivo je, da niso toliko truda vložili v uničenje tistih, ki so kolaborirali z Nemci, je zapisano v poročilu. Ko je Dušan Simović, ki je bil vodja vlade kralja Petra, v Londonu oznanil, da je Dragoljub (Draža) Mihailović vodja upora v Jugoslaviji, in da morajo vse odporniške skupine sprejeti njegove svoje ukaze, je bil odziv OF izredno silovit. Takoj so napadli Mihailovićevo organizacijo in vse, ki so mu obljubili zvestobo. Leta 1941 so se imeli za dovolj močne za razglasitev, da Mihailovićeva organizacija nima monopola nad odporom do sovražnika, ampak da so oni, OF, edina legalna odporniška skupina, medtem ko so vsi v drugih uporniških skupinah izdajalci, ki se jih kot take lahko tudi kaznuje. Na tej točki jih je zapustila tudi druga levičarska skupina z imenom Pravda, ki je z OF pred tem sodelovala. Takšna nelojalnost do uradne vlade, se jim je zdela nedopustna. Jasno je, da je tudi vse to med drugim postavilo temelje državljanske vojne, ki je kasneje zdesetkala slovenski narod, iz nje pa je bila edina, ki je kaj pridobila, prav komunistična partija, ostali politični nasprotniki pa so bili odstranjeni.
Tudi med vojno so bili komunisti pripravljeni paktirati z nacisti
Waddams še piše, da je bilo za mnoge Slovence, lojalne svoji ustavni vladi, povsem nesprejemljivo, da se pridružijo partizanom, ker bi to pomenilo, da so se odpovedali prisegi zvestobe. Partizani so poskušali doseči, da se jim ne bi smele pridružiti nobene druge politične skupine, ampak samo posamezniki drugih političnih skupin – sicer so bili obsojeni kot izdajalci. Pridružiti se njim, je pomenilo podrediti se vsem gnusnim strojem sistema političnih komisarjev in podrejanje najhujšim surovostim marksističnega nauka, ki je bilo na splošno edino poučevanje, bodisi politično ali vojaško, ki so ga bili deležni partizanski vojaki. Veliko je dokazov, ki kažejo na to, da so bili komunisti pri doseganju svojih ciljev pripravljeni sodelovati z okupatorji, torej z Nemci in Italijani. V letu 1934 so se recimo spajdašili z Italijani, da bi se znebili 200 trupel plave oziroma modre garde. To je bila skupina Slovencev, zvestih kralju in Londonski oblasti. Nekaj časa je očitno obstajal tudi dogovor z Nemci, glede železniške proge Ljubljana-Trst, ki je bila glavna povezava med Avstrijo in Italijo – pa je partizani niso napadli – v zameno, da Nemci niso napadali partizanskih utrdb. Partizani pod vladavino komunistov so bili torej pripravljeni uporabiti vse komunistične metode, od umorov, do ovadb, pa tudi kolaboriranja – če je bilo to potrebno pri dosegu ciljev. “Kar pa seveda ne pomeni, da je to veljalo za večino partizanov – mnogi med njimi so bili zavedni in dostojni Jugoslovani,” je izpostavil Waddams. Patriotska fasada poveljujočih komunistov je zagotavljala tako Britansko kot tudi Jugoslovansko podporo – brez katere bi bili obsojeni na propad. Mnogim Jugoslovanom se je upiralo, da bi sprejeli pogoje, ki so jih od njih zahtevali komunisti, da bi se pridružili partizanom. Mnogi so raje pobegnili pred njihovimi napadi in mnogi so bili nato po vojni obtoženi kolaboracije z Nemci. Nekateri, ki so v tistem času živeli v Sloveniji, so pričali o tem, da ni šlo za osvobodilni boj, pač pa za boj med komunisti in nasprotniki komunistov. In tako, kot je prva skupina padla v roke ekstremistov, se je zgodilo tudi z drugo. V želji, da bi se znebila svojih sovražnikov, je – če je bilo treba, paktirala tudi z okupatorji.
Svoboščine, ki so bistvenega pomena za demokracijo, v Jugoslaviji nikoli niso bile zares uveljavljene
Britanski tisk je bil dolgo časa po vojni skoraj soglasno navdušen nad državo Jugoslavijo; Zakoni, ki jih je sprejel začasni zakonodajni organ, AVNOJ jeseni 1945, so bili dober razlog za to navdušenje, ker so zagotovili vse običajne svoboščine, ki so bistvenega pomena za demokracijo – na primer svobodo tiska, svobodo od neupravičene aretacije, svobodo govora, svobodo zbiranja in tako naprej; v resnici pa ti zakoni niso bili nikoli uveljavljeni. “In če hočemo govoriti o povojni Jugoslaviji, je tu treba omeniti tajno oziroma politično policijo, ki se imenuje OZNA,” je poudaril Britanski diplomat in pojasnil, da je bil celoten sistem centraliziran okoli OZNE, tako da je pravzaprav težko govoriti o nekem pravem federalističnem sistemu – ki ga je v Jugoslaviji in tudi izven nje, marsikdo opeval. V resnici je bilo tako, da nihče o ničemer ni mogel odločati, brez da bi dobil privoljenje iz Beograda. Nekateri so bili celo mnenja, da je federalistična ureditev prinesla zgolj to, da je bilo treba plačevati 178 ministrov, namesto 21. Kar se tiče organizacije OZNE je bilo tako, da je imel vsak blok, vsaka vojaška baraka, vsaka soba, vsaka ulica tako imenovanega izvidnika oziroma člana OF – lahko bi mu rekli tudi ovaduh, čigar naloge so bile poročanje o vedenju ali politični zanesljivosti ljudi, ki so spadali pod njegovo “okrožje”. Informacije, iz na primer stanovanjskega bloka, so se potem prenesle na nekoliko višjo, okrajno inštanco, nato na mestno, od koder so podatki romali v Beograd. Obstajajo dokazi, da so so v Beograd dobivali povelja z Vzhoda. Tako v OZNI kot tudi v vojski in policiji je bilo veliko Rusov. OZNA je imela moč odločanja med življenjem in smrtjo vseh ljudi in nihče ni smel podvomiti v upravičenost aretacij ali izginotja ljudi. Za vsakega prebivalca se je vodila evidenca njegovih karakteristik, ki so jih po potrebi tudi priredili. Če je imel na primer kdo kakršno koli povezavo s katero od političnih strank pred vojno, je bila to osrednja tema njegovega profila. Tisti, ki niso bili člani komunistične partije, so jim bile večinoma odvzete oziroma preprečene pomembnejše pozicije, kar je bilo razvidno tudi na primerih dveh ministrov, Franca Snoja in Lada Vavpetiča – slednji je bil v ta namen celo aretiran. Waddams se v poročilu sprašuje tudi o novembrskih volitvah – ali so bile svobodne ali ne, to je bilo seveda pod velikim vprašajem. Se mu je zdelo pa vsekakor sumljivo, da so komunisti zmagali s tako veliko prednostjo – v Avstriji, kjer je bila struktura prebivalstva precej podobna kot v Sloveniji, je bil namreč rezultat povsem drugačen.
Vrnitev domobrancev – ena največjih napak Britancev
Sprva so bili to Slovenci, ki so se pridružili mreži, namenjeni branjenju vasi pred vdori in plenjenjem partizanov, kar je bil za vaščane pereč problem. Sčasoma pa so domobranci prišli pod oblast okupatorjev. Čeprav so bili na nek način upravičeno obtoženi kolaborantstva, je šlo večinoma za kmečke ljudi, ki v kontekstu prav ali narobe niso razmišljali dosti dlje, od branjenja lastnih življenj ter svoje lastine. Večina izmed njih je bila na strani zavezništva, pogosto so pomagali zaveznikom, ki so s padali pristali na slovenskih tleh, jih skrivali in skrbeli, da so se lahko varno vrnili domov oziroma, da jih niso zajeli Nemci. Mnogo domobrancev je odšlo v Avstrijo in se predalo Britancem, veliko pa jih je tudi ostalo doma in so nato poročali partizanom, ko so ti prevzeli nadzor. Konec maja so Britanci iz Avstrije na tisoče domobrancev poslali nazaj na domača tla in njihova usoda je bila pogubna. Velika večina je bila umorjena na okrutne načine v množičnih pobojih, za kar prav tako obstaja mnogo dokazov – za katere pa Jugoslavija seveda ni kazala nobenega navdušenja, da bi prišli na dan. Bili so umorjeni na več krajih, na primer v Kočevskem rogu, pa tudi v Hrastniku ter v bližini Maribora in Celja, je naštel Waddams in nadaljeval, da so potem tu še koncentracijska taborišča, v Sloveniji jih ve za vsaj deset, v njih pa je bilo zaprtih med 30 in 40 tisoč ljudi, kar je ob dejstvu, da je bilo Slovencev nekaj čez milijon, ogromno število. Neka ženska, katere mož naj bi bil nekako povezan z domobranci, je pripovedovala, da je bila v majhni sobi zaprta s še 92 drugimi ženskami in 20 otroki – med njimi je bil najmlajši star šele osem mesecev. Najstarejša ženska je bila stara 82 let. Tam so ostali zaprti dva meseca in pol, dan in noč, vsak dan so dobili le krožnik fižolove juhe. V vsem tem času, je niti niso vprašali po imenu – kar je kazalo na to, da se niti niso zanimali, koga imajo zaprtega. Tudi v teh taboriščih so se posluževali mučenj, tako kot v nemških ali ruskih delovnih taboriščih.
Monopoli nad vsemi vejami oblasti ter mediji
V vsaki demokratični državi, mora biti zakonodajni sistem neodvisen, v Jugoslaviji je bilo sodstvo vse prej kot to. Tudi zakon je bil le orodje komunistov, tako kot vse ostalo. Če si je kdo drznil kritizirati odločitev sodišč, je vse vpletene lahko doletela kruta usoda. V določenem primeru so se odkrižali sodnika, obsojenec pa je dobil, namesto deset let zaporne kazni, kar smrtno obsodbo. To je bil opozorilo vnaprej, da je zadeve bolje pustiti pri miru, četudi se zdijo krivične. Tudi sodni procesi pravzaprav sploh niso bili procesi, ampak je bilo vse že vnaprej odločeno, ostalo pa je bila predstava za javnost. Na procesu, kjer je bilo 34 oseb obtoženih kolaborantstva, je tako kar 17 med njih doletela smrtna kazen. Mnogo je bilo seveda tudi primerov, ko so bili posamezniki povsem po krivem obsojeni na smrt zaradi kolaboracije. Med njimi je bil, po navedbah diplomata, na primer tudi nekdo, ki je bil v Dachauvu zaprt zaradi protinemške aktivnosti, pa so ga nato po vojni vseeno ubili. V poročilu glede stanja v Jugoslaviji je opisana tudi situacija na takratni medijski sceni. Časopisi niso bili polni novic, pač pa so bili napolnjeni s politično indoktrinacijo, izkrivljeno resnico ter antiameriško in antibritansko literaturo. Nekdo na ameriški ambasadi v Beogradu je šest mesecev analiziral časopise in ugotovil, da je bilo 10 odstotkov novic o Sovjetski zvezi – vse te novice so bile seveda v pozitivnem tonu, 2 odstotka novic pa je bilo o zahodnih zaveznicah – večino tega je bilo kritike ali pa vsaj zavajanja. Podobno razmerje je bilo tudi v slovenskih časopisih. Kratek čas je izhajalo tudi Oznanilo, ki je bilo bolj versko obarvano in popolnoma nič politično, vendar pa se je to kmalu nehalo – češ, da ni dovolj papirja. Toliko o svobodi tiska. Položaj cerkve v tistem času je dobro opisan v pismu jugoslovanskega škofa, a na kratko naj se omeni vsaj to, da so bile vse cerkvene šole zasežene in predane v roke Osvobodilne fronte. Vse sestre usmiljenke so odstranili iz bolnišnic, te so zamenjale partizanke. Na vzgojnem področju je Tito uvedel pionirje, ki so bili jugoslovanska različica Hitlerjeve mladine. Pionirčki so paradirali po mestnih ulicah in vzklikali politične parole – kar bi bilo precej komično, če ne bi bilo v resnici tragično. Indoktrinacija je bila jasno razvidna tudi iz učbenikov, ki so zamenjali predvojne.
Osebam, ki vladajo Jugoslaviji, je domače uporabljati določene metode za pridobivanje moči – tudi laganje in ubijanje
Jugoslovanska oblast se je rada zagovarjala, češ da je trenutno stanje zgolj prehodno, dokler se po vojni ne najde poti, ki bo za Jugoslovanski narod prava in bolj ugodna. A videti je bilo, da so vsi koraki prej retrogradni, torej koraki nazaj, namesto naprej. In noben korak ni bil narejen v dobro naroda, pač pa v korist komunistične partije in jačanja njene moči. Prav tako ni bilo v zameno žrtvovanja politične svobode nobene gospodarske oziroma ekonomske rasti, kot se je rado zatrjevalo. Prej kot to, je bilo marsikaj uničeno, ljudje na podeželju pa so se vrnili za kakšni dve desetletji nazaj ter bili precej bolj revni kot pred vojno. Edino Ljubljana se je uspela obdržati. Waddams je še pojasnil, da je protibritanski odnos komunistov izviral že iz let pred koncem vojne. Takrat so bili sicer pripravljeni sprejeti njihovo pomoč, ne pa tudi prijateljstva; tudi takrat so minimizirali Britanske napore in pomoč pripisali najrazličnejšim motivom. Celoten državni propagandni stroj se je uporabljal za vsiljevanje sovraštva do Britanije in vsega, za kar se je zavzemala. Prebivalci Slovenije, so bili po naravi sicer vedno zelo prijazni do Britancev, a o odnosu je odločala komunistična politika. Tržaško vprašanje je bilo zelo dobro gradivo za grajenje nadaljnje politike.
Zagotovo je mogoče reči, je ugotovil avtor poročila, da je osebam, ki vladajo Jugoslaviji, domače uporabljati določene metode za pridobivanje ter ohranjanje moči. In možno je, da bodo te metode, kot so laganje, ubijanje, izdaja in krutost, uporabljali tudi v bodoče, če bo to doprineslo k doseganju njihovih ciljev. Očitno je imel kar prav, nekaj teh potez je namreč opaziti še danes, pri potomcih oziroma ponosnih naslednikih komunistov.
