4.8 C
Ljubljana
sobota, 20 aprila, 2024

Andrej Lokar: Ministrica Vrečko, odstopite!

Piše: Andrej Lokar (Kud-kdo.si)

Tako zaostrovanje ukrepov kakor nezaslišane besede hujskaško gromovniške, samooklicane kulturnice in s »stroko« podprte »sistematizatorke« slovenske kulture, Aste Vrečko, so z imenovanjem klikice Kombinatk (med njimi je tudi zloglasna cenzorka na Javni agenciji za knjigo Renata Zamida) v vodstvo novonastalega zmazka, ki naj bi s tipično stalinističnim posegom (kar potencialno vsebuje režimu nevarno energijo – v tem primeru slovenska osamosvojitev – institucionaliziramo, ukrotimo in nazadnje mu prilepimo svoj ideološki predznak – kar je med drugim tipična strategija slovenske Osvobodilne fronte) dosegla enega izmed ministričinih treh sprevrženih ciljev: izobčenje slovenske osamosvojitve kot neizpodbitne diskontinuitete z zločinskim jugoslovanskim komunizmom in izgradnjo kontinuitetniškega vzorca, ki naj ponovno vzpostavi progresisitično linearnost slovenske zgodovine.

V zvezi z vsem omenjenim je ravnanje ministrice Vrečkove nemoralno, zahrbtno in hinavsko, njeno ministrovanje in njen lik pa nista v skladu z uveljavljenimi in kanoniziranimi standardi zahodne civilizacije, saj vse skupaj prej spominja na najbolj zavrženo tipologijo azijatskih praks. Ministrica Vrečkova je v svojem preteklem in v svojem sedanjem delovanju večkrat kršila zakon  in ravnala protiustavno. Z nezaslišanim nasiljem, brutalnostjo in neetičnostjo je mimo vsakršnega zakona in mimo vseh pravil primorala k odstopu nekatere izmed najuglednejših slovenskih kulturnikov, nesramno pobalinsko blatila častitljive ustanove, kakršna je Prešernov sklad, s svojimi izjavami napovedala likvidacijo kulturnic in kulturnikov, z ustrahovanjem in grožnjami svojega nečastnega štaba na MZK (kjer mesto sekretarja zavzema razvpiti ideološki nestrpnež Marko Rusjan), si z vodeno destabilizacijo kolektiva podredila RTV Slovenija, z mehkototalitarnim pučem na Javni agenciji za knjigo si zase in za svoje pajdaše prilastila frankfurtsko okno v svet, s kadrovanjem svojih somišljenikov s cekajevsko direktivo opravila revizijo slovenske zgodovine, z nezaslišanim barbarstvom ukinjala kvalitetne in uveljavljene kulturnoumetniške projekte in privilegirala konvencionalno in zdolgočaseno kulturo svojih somišljenikov, z neprestanim ščuvanjem k obračunavanju poglabljala razkol v slovenskem narodu.

Vse delovanje ministrice Vrečkove govori o že izvedenem dražavnoudarnem prevzemu oblasti v slovenski kulturi (ki mu bodo v najkrajšem času sledili prevzemi oblasti na drugih področjih vladne koalicije Roberta Goloba).

Zaradi vsega navedenega kot predsednik Kulturno umetniškega društva KUD KDO in urednik spletne revije KDO? menim, da ministrica Vrečkova intelektualno, moralno, politično, pa tudi na ravni osebnostne zrelosti ni sposobna opravljati svoje funkcije. Povsem na dlani je namreč, da skozi intelektualni vakuum reže, ki jo odpira pristransko in protipluralistično ministrovanje Aste Vrečko, v slovensko kulturo prodirajo najmračnejše sile iz slovenskega kolektivnega nezavednega, naši skupni demoni, ti pa so Slovence že enkrat pahnili v bratomorno vojno, ki se je zaključila z genocidom, na katerem slonijo temelji stranke, kateri pripada ministrica Vrečkova.

Iz vsega navedenega neovrgljivo izhaja, da mora ministrica Vrečkova nemudoma odstopiti, preden se njeno osvobojenoozemeljsko mitingaštvo razplazi po vsej slovenski kulturi in jo poniža v neobvladljivi kaos medsebojnega obračunavanja, ki ne more voditi drugam kakor v novo bratomorno vojno. Prepričan sem, da bi se morali vsi intelektualci, ki niso ničvredni plačanci ministrice Vrečkove (kakršni sta denimo patetični organizaciji DSP in SLO PEN), skratka vsi ljudje peresa, ki »v srcu dobro mislijo«, tudi militantno in organizirano postaviti po robu totalitarnim sanjam ministrice Vrečkove in s tem preprečiti njihovo uresničitev. Vzdušje, ki ga v slovenski kulturi ustvarja ministrica Vrečkova, namreč vse bolj diši po krvoprelitju, ki so ga njeni predniki in vzorniki sprožili leta 1941. Historia magistra vitae. Žal Slovenci z novo vlado neposrečenega manekena Roberta Goloba izstopamo iz časa socialnega dialoga in transdružbenega konsenza, vstopamo pa v čas eskstremizacije nesoglasij in destabilizacijske konfliktnosti, v katerem bo marsikdo za ceno svoje osebne svobode ali družbenega položaja primoran ubraniti svoja prepričanja in svojo vest. Pred nami je čas usodnih odločitev in osebnega čiščenja, ki nam bo navrgel neupogljivost trdnih, brezkompromisnih moških karakterjev, ki bodo edini lahko kos tragiki, ki se pripravlja.

Opomba uredništva: prispevek je bil prvotno objavljen na spletni strani Kud-kdo.si

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine