-0.2 C
Ljubljana
torek, 30 novembra, 2021

[30 LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE] Vstali in obstali

Piše: Janez Janša

Evropa in še posebej Evropska unija je danes v veliki meri prostor miru in vsaj relativnega napredka, pa si nekateri narodi, ki brez lastne države živijo v njenem osrčju, kljub temu prizadevajo, da bi postali nacija in samostojen subjekt v mednarodni skupnosti.

Katalonci bi radi na referendumu odločali, ali naj se odcepijo od demokratične Španije, Škoti pa o tem, ali še naprej ostanejo del Združenega kraljestva ali ne. Tudi širše na planetu Zemlja danes obstaja veliko narodov, ki so veliko večji od slovenskega, pa nimajo lastne države, čeprav si jo z nekaj izjemami praviloma vsi želijo. Slovenci smo si pravico do lastne države izbojevali pred kratkim.

Vrednotno središče naroda

V zgodovini vsakega državotvornega naroda obstaja točno določen čas, ki je omogočil, da je narod postal suveren, sam svoj gospodar. Takšen čas, običajno vezan na dogodke, ki so omogočili osamosvojitev in postavitev na svetovni zemljevid oziroma mednarodno priznanje, narodi častijo kot nekaj »svetega«, mu posvečajo državne praznike, po njem in dogodkih iz njega poimenujejo mesta, trge, ulice ali odlikovanja. Takšen čas veže nase pozitiven odnos večine državljanov oziroma pripadnikov naroda. Takšen čas predstavlja vrednotno središče naroda. Za nas, Slovence, je to čas osamosvojitve. Znotraj tega časa, ki se v svoji zgodovinski končnici razteza od leta 1987 do leta 1992,  posebej izstopajo dnevi vojne za Slovenijo. To so bili tedni, dnevi in ure v juniju in juliju 1991, ko je bilo vse na kocki. Samostojna in evropska prihodnost Slovencev,  demokratična ureditev, naša vera in postave, blaginja in naša življenja. To so bili dnevi, ko se je − maja 1990 razoroženi − narod znova postavil za svoje pravice, razglasil samostojno Slovenijo in se uprl agresiji JLA.

V tistih dneh je nekaj odstotkov Slovencev, ki je ob množični podpori naroda prijelo za vsako razpoložljivo orožje in se skupaj s civilno obrambo zoperstavilo tehnično 5. najmočnejši vojski v Evropi, s svojim pogumom doseglo nemogoče in izpisalo končno dejanje prehoda slovenskega naroda v nacijo. Pogum Slovencev je takrat občudoval ves svet. Predstavniki najmočnejših držav na svetu, ki so še nekaj dni pred vojno trdili, da nas ne bodo nikoli priznali, so zaradi našega poguma spremenili svoje stališče. Svetovni tisk je v nekaj dneh spremenil odnos do Slovenije in prestopil na našo stran. Ameriška visoko nakladna revija People je svojemu zapisu o vojni za Slovenijo dala naslov: »Miš, ki je zarjovela«. Slovenci po svetu so kot eden stopili na ulice metropol, zasuli vlade s pismi in pozivi ter podprli boj svoje domovine proti Goljatu. Kljub nasprotovanjem osamosvojitvi v delu leve politike je bil narod enoten. Enoten kot še nikoli prej in zelo pogumen. To so bile »the finest hours«, svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Svoje povedo tudi številke

Tega neizpodbitnega zgodovinskega dejstva ni mogoče ne spremeniti ne popačiti. Tudi pozabiti in prekriti ne, čeprav se to praktično od leta 1991 dalje nenehoma poskuša. »Ali smo v Sloveniji sploh imeli vojno?« so  nekateri posmehljivo spraševali, a seveda šele ko je zadnji agresorski vojak oktobra 1991 zapustil Slovenijo. Medtem ko so trditve nasprotnikov slovenske osamosvojitve, češ da v Sloveniji sploh ni bilo prave vojne, postajale s časovnim odmikom agresije JLA na Slovenijo vse glasnejše in medijsko podprte, pa, paradoksalno,  pri zgodovinarjih v Srbiji o tem ni nobenega dvoma. Knjiga dveh srbskih zgodovinarjev (Kosta Nikolić, Vladimir Petrović: Rat u Sloveniji (junij–julij 1991, Dokumenti Predsedstva SFRJ, Institut za suvremenu istoriju, Beograd 2012) nosi nedvoumen naslov: Vojna v Sloveniji.

Generali JLA in politiki SFRJ, ki so poslali tanke in vojaštvo nad nas, sicer trdijo, da so branili Jugoslavijo in njene mednarodno priznane meje, vendar vojne ne zanikajo. Ne zanikajo niti tega, da so bili v Sloveniji poraženi. Častniki JLA 5. vojaškega območja, ki so operativno vodili agresijo na Slovenijo, v svojih spominih natančno opisujejo, kako so doživljali tiste junijske in julijske dni leta 1991 in kako je nanje »težko padla grenkoba poraza v Sloveniji«.  Poveljnika 5. vojaškega območja generala Konrada Kolška so zaradi poraza prvega vala agresije zamenjali z do takratnim poveljnikom 3. vojaškega območja generalom Žiko Avramovićem. Vendar je Avramović  že dva dni po prihodu ponovil Kolškovo usodo in doživel še hujši poraz.

Svoje povedo tudi številke. JLA je agresijo na Slovenijo 26. 6. 1991 začela z enotami, ki so skupaj štele 22.000 vojakov, častnikov in podčastnikov. V knjigi Vojna za Slovenijo objavljene analize kažejo, da je imela JLA v vojni za Slovenijo 48 mrtvih in 116 ranjenih, enote TO so v spopadih zajele 2.663 njenih pripadnikov, medtem ko jih je prostovoljno na slovensko stran prebegnilo 3.090.

Od 22.000 pripadnikov jih je JLA v dobrih 7 dneh spopadov izgubila najmanj 5.917 ali več kot četrtino, med njimi nesorazmerno velik del − najmanj 534 − aktivnih častnikov in podčastnikov.

Za prvo primerjavo: TO RS je (ob upoštevanju izgub zaradi nesreč) imela 9 mrtvih in 44 ranjenih, slovenska policija pa 4 mrtve. JLA je zajela samo enega častnika TO. Iz TO v JLA ni prestopil nihče.

Za drugo primerjavo (ker omalovažujoče in pikre besede o ne-vojni leta 1991 prihajajo predvsem od članov ZZB): Med 6. aprilom 1941 in 9. majem 1945 so slovenske partizanske enote ob lastnih velikih izgubah nevtralizirale bistveno manj pripadnikov okupatorskih italijanskih in nemških sil, kot jih je TO in policiji uspelo v desetih dneh vojne za Slovenijo, in to kljub dejstvu, da sta oba omenjena okupatorja med drugo svetovno vojno v Slovenijo napotila predvsem drugorazredne vojaške formacije s prav takšno oborožitvijo.

Ker so bile okrepitve, ki sta jih generala Kolšek in Avramović pošiljala v Slovenijo, večinoma ustavljene že pri vstopu, so bili preostanki enot JLA v Sloveniji v času pred brionskim sporazumom strateško v vseh pogledih v popolnoma podrejenem položaju. JLA je 26. junija začela vojno ne samo tehnično, ampak tudi številčno neprimerno močnejša. Slovenija ni bila sposobna vpoklicati pod orožje niti toliko pripadnikov TO, kolikor jih je JLA imela neposredno na našem ozemlju. Razlog je bil seveda pomanjkanje oborožitve.  Slabih 10 dni kasneje se je položaj dodobra spremenil v našo korist. Ne samo da je Slovenija zaradi zaplenjenega orožja in opreme lahko že 5. julija oborožila 35.300 svojih vojakov (brez pripadnikov policije), ampak je s pomočjo pridobljene težke oborožitve, predvsem protioklepnih in protiletalskih sredstev, lahko računala na uspešno zoperstavljanje katerikoli sili, ki bi jo bila JLA sposobna poslati nad mlado slovensko državo.

To dejstvo je odločilno vplivalo na spremembo Miloševićeve strategije. Njegov prvotni načrt, načrt A, s pomočjo JLA in administracije SFRJ oblikovati centralizirano Jugoslavijo v dotedanjih mejah in pod neposredno srbsko nadvlado, je s porazom JLA v Sloveniji propadel. Okrog 10. julija 1991 se je srbsko vodstvo dokončno odločilo, da preidejo na načrt B, na oblikovanje velike Srbije.

Članek si lahko  v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.

Naslovnica posebne izdaje revije Demokracija. (Slika: arhiv Demokracije)

Zadnje novice

Sorodne vsebine