12.7 C
Ljubljana
sobota, 25 septembra, 2021

[30 LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE] O vojni in peti koloni na Delu

Piše: Vinko Vasle

Leto 1991 ni bilo samo politično izjemno razgibano in napeto, to je bil čas, ko se je t. i. Slivnikova četica na Delu že začela soočati z notranjo razdiralno »opozicijo«, ki je seveda tudi špekulirala o tem, kaj se bo ob napovedih slovenske osamosvojitve lahko dogajalo.

Na tej drugi strani so bili v resnici vsi, ki niso sodili v Slivnikovo četico – eni zavestno organizirano pod vodstvom Marjana Sedmaka, Vesne Drčar Murko, Janka Lorencija in Mije Repovž, drugi, večina, pa kot ponižne tihe ovčke.

»Slivnikova četica« in »družbenopolitični delavci« 

Tista Slivnikova četica seveda ni bila ona (razširjena), ki je kasneje ustanovila Mag, na Delu smo vanjo sodili  poleg Danila Slivnika samo še Jože Biščak, Vesna R. Marinčič, Igor Guzelj in jaz. V resnici smo bili to posamezniki, na katere se je vrh Dela – Tit Dobršek in Danilo Slivnik − lahko popolnoma zanesel. Vsi drugi so igrali dvojne in trojne igre, nekateri so v najhujši preizkušnji desetdnevne vojne odigirali tudi vlogo kolaborantov, še posebej ko so se zavzemali, da bi morali novinarji Dela kolektivno pristopiti k podpisu Deklaracije za mir, ki je seveda normalnim ljudem povedala, da gre za veleizdajo. Prvi jo je podpisal takratni predsednik predsedstva Milan Kučan, potem pa vsi člani predsedstva z izjemo Ivana Omana. Na Delu se seveda to ni moglo zgoditi, čeprav me je vsaj dvakrat Jože Školč skušal prepričati, da se podpišem, ker potem bi se še kdo drug, in je tudi Slivnik prejemal telefone iz predsedstva, naj podpišemo. Kitajski zid Slivnikove četice je bil premogočen tisti čas. Kasneje je nekdanji dopisnik v Moskvi Marjan Sedmak postal nekakšna gonilna sila razdora pluralnega Dela, ki je imelo izjemno prodano naklado. Postal je tudi predsednik Društva novinarjev Slovenije in ker mu pisanje Slivnikove četice ni bilo všeč, je celo javno kričal na posameznike, da jih je treba zapreti, ker je premalo, da se vržejo iz novinarstva. Zaradi teh njegovih izpadov smo iz društva novinarjev izstopili Vesna R. Marinčič, Igor Guzelj, Jože Biščak, Danilo Slivnik, glavni in odgovorni urednik Dela Tit Dobršek in jaz. Včasih je šlo celo tako daleč, da je na primer takratni urednik komentarjev Boris Jež v »posebnem stanju« prihajal med nas v notranjepolitično redakcijo in robantil, da nam je treba prepovedati pisanje, in to z argumentom, da on lahko, ker je na pravi strani, mi pa te pravice nimamo. No, takšnih in podobnih tudi nasilnih anekdot je bilo še veliko.

Že takrat se je vsaj šušljalo, kdo vse na Delu sodeluje z Udbo in kdo z vojaško obveščevalno, dokazov pa ni bilo. Posredni so bili v ravnanju posameznikov. O Mitji Meršolu in še nekaterih mi je že takrat veliko povedal Viktor Blažič, novinar, ki so ga z delovnega mesta v uredništvu odpeljali udbovci in je bil kasneje zaradi verbalnega delikta po 133. členu obsojen na dve leti zapora. Pri njem doma so namreč v nekem predalu našli zasebne zapiske o komunističnem režimu. Dokazi o Meršolu so prišli veliko kasneje. Nekajkrat je na kasnejše Delovo vodstvo prišla pobuda, da bi se Delo Blažiču posmrtno opravičilo, a se to ni zgodilo.  Udba ne oprošča.

Članek si lahko  v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.

Naslovnica posebne izdaje revije Demokracija. (Slika: arhiv Demokracije)

Zadnje novice

O ludistih 21. stoletja

Sorodne vsebine