Piše: Mag. Andrej Aplenc
Ko so bile v Sloveniji prve svobodne volite 8. aprila 1990, sem že skoraj 30 let živel v ZDA. Ob tej napovedi sem odpovedal službo, prodal vse, kar sem imel, in kupil letalsko karto za Slovenijo. Tako mi je uspelo, da sem se udeležil plebiscita za neodvisnost Slovenije 23. decembra 1990.
Pod Demosom sem bil imenovan za generalnega direktorja Slovenskih železarn in po padcu Peterletove vlade so me odstavili, ker sem nasprotoval prodaji železarn finančni družbi TW Investments z Bermudov, kar je zagovarjal takratni podpredsednik Vlade RS za gospodarstvo Herman Rigelnik. Uspelo mi je nastopati na TVS in objaviti članke v časopisu Delo, kot odstavljeni direktor sem imel novinarsko konferenco, kar je povzročilo manjši škandal in takratna LDS se je ustrašila javnega mnenja in svojih Bermudov. Železarne niso bile prodane. Dne 4. avgusta 1993 sem na temeljno javno tožilstvo vložil ovadbo zaradi nezakonitega poskusa prodaje železarn. Do danes, to je po preteku 27 let, še nisem prejel nobenega odgovora tožilstva o statusu svoje ovadbe, kar bi tožilstvo po zakonu že zdavnaj moralo narediti. To je prav gotovo Guinnessov rekord naše sodne oblasti.
Železarne z Bermudi so bili prvi neuspešen poskus tajkunske privatizacije, vsi drugi pa so bili uspešni. Postkomunistična elita, ki je bila na oblasti večino časa po osamosvojitvi, je vedela, kako si utrditi finančno oblast v gospodarstvu in kupiti večino medijev. Uspelo se nam je pridružiti Evropski uniji in Natu, postkomunistična elita, to je globoka država, temu ni hudo nasprotovala, ker je to bilo tudi v njeno korist.
Članek si lahko v celoti preberete v posebni izdaji revije Demokracija, ki jo lahko kupite na več kot 1.000 prodajnih mestih ali jo naročite na: [email protected], telefon: 01/24 47 200.
