Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Živeti pomeni odločati se, delovati, in ljudje smo gledalci in igralci v drami življenja. Na odru sveta.
Da, svet je vsekakor oder za to dramo življenja. Svet je »svet«: ta beseda zagotovo pride od »svetosti«, in naši predniki gotovo niso slučajno izbrali te besede: čutili so svetost sveta. Intuitivno so se je zavedali. In če moramo igrati svojo vlogo na tem odru sveta, je jasno, da moramo ta oder čim bolje poznati. Ali je resnica o tem odru človeku sploh dostopna? Kako do znanja o njem?
Nečesa ne moremo zanikati: da je človeško življenje tukaj na Zemlji potovanje, romanje skozi čas in skozi dogodke sveta. In vsakodnevno delovanje znotraj nekega dogajanja. Zato se pri vsakodnevnem odločanju (po kateri poti bomo krenili) srečujemo tudi s problemom etike, in na tej poti naj bi se bližali nekemu cilju (Bogu), iz tega sledi, da naj bi se znanje (znanost) za pravilno odločanje skrivalo v verski spoznavni stavbi. In srednjeveški človek je odgovora na ta in podobna vprašanja res iskal tu. Srednji vek je čas vere, in temeljna knjiga te paradigme je Sveto pismo. Tu bom skušal nakazati, zakaj človek moderne dobe v veri (v krščanstvu) ne išče in ne najde več resnic in znanja za odločanje, usmerjanje v življenju, a da bo glede tega nujno potrebno marsikaj radikalno spremeniti. Naloga za dobo, ki bo sledila moderni – tej pa se čas izteka!
Srednjeveška podoba sveta
Človek potrebuje neko podobo sveta, kajti v tem svetu mora delovati, zato potrebuje neko znanje in resnice o njem. Toda postavlja se vprašanje, koliko resnic o svetu je človeku sploh dostopnih. V srednjem veku je človek gradil na resnicah Svetega pisma. Tu se postavlja vprašanje, koliko teh resnic ta »knjiga vseh knjig« vsebuje, in tudi, kako si je človek tistega časa Sveto pismo razlagal. Vsekakor ni prvi namen te knjige, podajati znanje o svetu, ampak kako naj bi se človek na svojem življenjskem potovanju bližal Bogu. Vendar, pri tem mora igrati svojo vlogo na odru sveta (spolnjevati voljo Boga, opraviti svoje tuzemeljsko poslanstvo), in pri tem izgrajenost tega odra nikakor ni nepomembna. Zato je razumljivo, da Sveto pismo vsebuje tudi to, prva Mojzesova knjiga opisuje stvarjenje sveta in človeka. Glede slednjega piše, da je Bog naredil človeka »iz ila Zemlje in mu v obličje vdihnil oživljajočega duha«. Iz te resnice izhaja samoumevna vera srednjeveškega človeka v obstoj neumrljive duše, bistveno drugačne od »prahu Zemlje«.
Začetek Svetega pisma opisuje sam nastanek sveta, stvarjenje v šestih dneh. Mnogi so si to (in si še) razlagajo preveč dobesedno, mnogi so zaradi tega, ko se je pojavila evolucijska teorija, ki opisuje razvoj vrst s samorazvojem materije, brez Boga in v milijonih, milijardah let, celo izgubili vero. A zame je to opisovanje stvarjenja v več etapah potrditev evolucije (postopnega razvoja): povedati hoče, da svet ni bil ustvarjen v trenutku in naenkrat, ampak v več »fazah«.
A kljub takšni ali drugačni razlagi: svet za srednjeveškega človeka ni bil sad igra slučajev, ampak »stvarstvo« – ustvarjen od Boga, po njegovem načrtu in delovanju in že zato »svet«. Resno je jemal resnico, da »se vse na svetu dogaja po volji Boga«, in ker so gore, hribi, doline, jezera itd. nastali po nekem dogajanju, so nastali po načrtu in delovanju Boga in je do vsega čutil neko (straho)spoštovanje, zato si tega ni upal nasilno spreminjati. Res: srednjeveška naselja (mesta, vasi) se podrejajo reliefu, oblikam gora in hribov ter dolinam, ne kot danes, ko v korist stavb hribe razrijemo in doline zasujemo.
V predstavi srednjeveškega človeka je Zemlja plošča, plavajoča na morju, čeznjo je poveznjen nebesni svod, nanj sta pripeta Luna kot »nočna luč« in Sonce kot »dnevna luč«, ki potujeta po Nebu, se pravi krožita okrog te plošče, ki je središče sveta. Se pravi, nad materialnim sveto so nebesa z zvezdami, Bogom, angeli in svetniki. Vendar, angeli pa tudi hudiči so prisotni tudi na Zemlji. Angeli, da bi varovali človeka, vragi, da bi ga zapeljevali. Človek naj bi se v življenju boril s satanovimi zankami in pastmi, s tem in z dobrimi deli naj bi si rešil dušo, ki naj bi ob smrti zapustila ta svet in odšla k Bogu.
Takšna je torej (na kratko) struktura odra sveta, na kakršnem je srednjeveški človek živel svoje življenje. Tu je treba pripomniti še, da je v tej dobi pripadnost veri in Cerkvi samoumevna!
Začetki moderne dobe
Velika kuga, ki je v 15. stoletju pokosila pol Evrope, je bila eden od vzrokov za izgubljanje zaupanja v vero in Cerkev in za nastop renesanse (preporoda). Duh novega časa: humanistično gibanje v Italiji je srednjeveški teocentrizem začelo zamenjevati z antropocentrizmom. Renesansa se zgleduje pri antiki, zato tudi pri grški filozofiji, posledica je prodor razuma v renesansi (Grki so bili zelo ponosni na svoj »logos«!), zato se začne uveljavljati tudi razumski odnos do sveta, to botruje rojstvu nove spoznavne metode (eksperiment, merjenje), kjer odigra glavno vlogo Galileo. In v tem je bil v resnici njegov »greh«, ta njegov revolucionarno nov pristop k svetu. Njegova trditev, da Zemlja kroži okrog Sonca, je bila samo povod (saj je sto let prej to trdil že Kopernik). Cerkev je zaslutila, da se je s tem začela podirati neka podoba sveta, zgrajena na osnovi Svetega pisma. Ni šlo samo za to, da sta s heliocentričnim sistemom Zemlja in človek vržena iz središča sveta. Z objektivnim opazovanjem in merjenjem narave se bo začela izgrajevati neka podoba sveta brez nebes, brez onostranstva, brez Boga.
Razsvetljenstvo in deizem
Ta bojazen se je pokazala za upravičeno, kajti danes, v pozni moderni, ko to dogajanje v civilizaciji opazujemo za nazaj, s časovne distance nekaj stoletij, mnogi ugotavljajo, da razsvetljenstvo (18. stol.) pomeni začetek konca krščanske civilizacije.
Razsvetljenstvo poveličuje Razum, zato seveda tudi njegove dosežke (znanost), in nadaljuje tisto, kar je začela renesansa, se pravi znanstveno revolucijo. Res se začne izgrajevati znanstvena podoba sveta, zelo resna alternativa veri in Cerkvi, ki se je pojavila v kulturi Zahoda. Gre za vzpon racionalizma: postavljanje Razuma na prvo mesto (s tem tudi Človeka, njegovega nosilca – antropocentrizem!), a s tem tudi Znanosti kot najodličnejšega dosežka razsvetljenega uma. Empirične znanosti so miselno orožje človeka – racionalista. Dosledni racionalizem priznava samo tisto, kar priznava Znanost, kar je »znanstveno dokazano«, to pa je svet brez Boga in človek brez duše. A ker je sam nastanek sveta samo z znanostjo težko razložljiv, se je pojavil nazor, imenovan deizem, po katerem Bog sicer obstaja in je ustvaril svet, pognal ga je v gibanje, podobno kot mi navijemo uro, a po tistem ne posega več v dogajanje sveta, ki se odvija po samogibanju materije in po zakonih, položenih vanj ob stvarjenju.
Ta znanost, ki jo je ustvarilo razsvetljenstvo, je res začela razširjati ateizem v kulturi, kar je potrjeno tudi v knjigah RŽVB: »Racionalizem vodi v ateizem. Lažna modrost (znanost moderne dobe) je moja jagnjeta spremenila v brezbožneže«.
Vendar, danes je pravih ateistov bolj malo, priznati pa si moramo, da v mnogih še vedno živi deizem: svet je sicer od Boga, a je ob tem brez Boga. Bog ne posega vanj, ne deluje v svetu, ne vpliva na dogajanje v zgodovini.
Kje je več resnice, v znanosti ali Svetem pismu?
V znanosti je ni, če izhajamo iz RŽVB, saj Jezus (Bog, ki pozna vso resnico), znanost naše dobe imenuje »lažna modrost«. Se pravi, da je prava modrost (znanost) v Svetem pismu.
A človek naše dobe verjame vanjo, ima jo za »pravilno«, predvsem zato, ker je »dokazana« in ker je ustvarila tehniko, s katero vsakodnevno deluje. Tako živi v podobi sveta, ki so jo v nekaj stoletjih zgradile empirične znanosti, ne, zanj takšen svet tudi je: iz atomov in molekul (pozna vrste atomov in njihovo zgradbo!), pozna elementarne delce in njihove lastnosti, vse skupaj premikajo in gibljejo sile in energije, pozna formule in enačbe, ki vse skupaj opisujejo. Ve celo za način nastanka vesolja in pozna njegov ustroj (planetni sistemi, zvezde, galaksije…). Človek racionalistične, tehnične civilizacije. To znanje potrebuje pri izdelavi tehnike in rokovanju z njo, zelo pomembne so tu meritve, instrumenti vseh vrst, ob tem pa uporaba pravokotnega sistema, miselno deluje znotraj njega.
Iz vsega sledi, da je človek moderne ves prežet z nekim načinom mišljenja, ki ga ni mogoče menjati kot srajco, ne moreš čez noč iz svoje kože: takšna sprememba zahteva veliko časa in zavesten napor. Toda ali se on zaveda te svoje globoke pogojenosti in morda tudi negativnosti, celo nevarnosti, ki lahko sledijo iz tega?
To znanje in opremljenost z nekim načinom mišljenja: to seveda marsikaj omogoča, vendar, dosledni racionalizem (kuga naše dobe!), ki priznava samo tisto, kar priznava moderna znanost, vodi v neko zelo enostransko in zato zmotno predstavo o svetu. To znanje vodi npr. v zanikanje Boga (torej v ateizem), nadalje v zanikanje obstoja duše v človeškem telesu. Ne-verjetje v ne-umrljivo dušo povsem spremeni človekov odnos do življenja: vodi v hlastanje za užitki in doživetji, veča strah pred smrtjo itd.. Ateizem povzroča bivanjsko praznino in maje etične temelje, in če človek ne verjame v dušo (in se ob tem še manj zaveda njenih lastnosti in potreb), ne bo deloval zanjo, kar vodi v duhovno smrt (tudi zato je racionalizem smrtonosen!).
Po zaslugi modernih znanosti sicer vemo marsikaj več o našem svetu kot so vedeli naši predniki. Vendar, od tega (racionalističnega) znanja je prišla še ena nevarnost: človek si domišlja, da povsem razume svet in dogajanje v njem, zato se je s pomočjo tega znanja sposoben v življenju tudi pravilno usmerjati, se odločati. Zmota, ker je dogajanje za kaj takega preveč kompleksno, materialna narava ne deluje kot stroj, kot Orodje, ono bolj spominja na živ organizem.
Moderni človek je zavrgel srednjeveško podobo sveta, zgrajeno na osnovi Svetega pisma, kot otročjo in naivno, vsekakor pa povsem zmotno, in se prijel novoveške, in to »znanstvene«. Danes mnogi že ugotavljajo njeno enostranost, pa tudi, da je srednjeveška vsebovala velike resnice o svetu in človeku, s katerimi bi znanstveno podobo sveta kazalo dopolniti. Da namreč poleg nižje stvarnosti (Zemlja, materialni svet) obstaja tudi Nebo, neka višja, duhovna resničnost. V moderni so postale pomembne dimenzije, v po-moderni pa bo pomemben pojem tega »absolutnega zgoraj«. In obstajajo tudi Bog in duhovna bitja, in da ima človek dušo. Iz knjig RŽVB pa sledi, da deizem ni imel prav, Bog je namreč v svetu navzoč in v njem deluje: »Vse se dogaja po moji volji. Jaz sem Beseda in Živi. Jaz delujem. Jaz sem Beseda in delujem v Duhu. Moj Duh resnično napolnjuje ves svet! Jaz sem Navzoč, vendar je moja Navzočnost skrivnost. Moje oči niso človeške in nič Mi ne uide.«
Za celovit pogled
Naloga za »novo renesanso«: preseči enostranost današnjega pogleda na ta oder sveta, na katerem vsak od nas mora igrati svojo vlogo. Človek Orodja se mora izobraziti in strenirati tudi v smeri »človeka Odra«, kar nujno pomeni: opremiti se (razen z znanjem naše dobe) tudi z znanjem za spoznavanje resnice o dogajanju sveta.
Tu pa bodo pomembno vlogo igrala videnja – tisto, kar prihaja od Duha in do česar je naša doba ravnodušna. Edino skoznje namreč lahko vidimo konkretne dogodke, takšno znanje pa bo v sodobnem svetu nereda, zapletenega življenja s tehniko in moralne krize, vedno bolj potrebno. Premalo računamo s posledicami zadnje revolucije v razvoju orodij in z dejstvom, da je Zemlja postala gospostvo satana.
Danes je že daleč srednji vek s svojo teokratsko državo strahu božjega, s hierarhično družbeno ureditvijo, kjer je vsakemu stanu pripadalo njegovo mesto. Ko je bilo znanih le nekaj poklicev, medtem ko je ta revolucija, ne le, da je za sabo pustila stanje divjine in opustošenja (v dušah), tudi je ustvarila nešteto novih poklicev, posledica pa je, da danes ljudje hodijo skozi življenje po zelo različnih poteh in si pri odločanju z nekaj pravili iz Svetega pisma mnogokrat ne morejo kaj dosti pomagati. Tu potrebujemo resnico o povsem konkretnih dogodkih sveta, do nje pa je mogoče samo s pomočjo videnj, zato predvidevam, da bodo ljudje nove dobe začeli spreminjati svoj današnji odnos do tega, kar prihaja od Duha. In to je tudi napovedano v knjigi RŽVB: »Prihaja čas, ko bo vsako videnje proglašeno za resnično. V moji Cerkvi ne bo praznih videnj in lažnih prerokb«.
V moderni dobi so zelo pomembne dimenzije, pravokotni sistem, s pomočjo tega miselnega orodja je bilo mogoče ustvarjati tehniko, z njegovo pomočjo jo je mogoče uporabljati v svetu. V »novi dobi« pa bo, v namen spoznavanja dogajanja na odru sveta, vedno bolj pomembno vstopati v svet Duha, se pravi v absolutno zgoraj. Ne bo šlo za neko novo dimenzijo, ker gre pri Duhu za ne-merljivo.
