Piše: dr. Metod Berlec
Prvih sto dni četrte Janševe vlade je minilo v znamenju ugotavljanja zatečenega stanja države, ki ga je podedovala po Golobovi vladi in njenih predhodnicah. Ne le pregledovanja proračunskih postavk, temveč predvsem razgaljanja sistemskih anomalij, ki so se v treh desetletjih nabrale v javnem sektorju.
Če je bila osamosvojitev zgodba o političnem pogumu, je današnji trenutek zgodba o upravljavski treznosti: država mora znati razporediti svoje ljudi, svoje naloge in svoje predpise. Janša je ob predstavitvi rebalansa izpostavil prav to – neracionalno razporeditev kadrov kot osrednji razvojni problem Slovenije. Številke so zgovorne: od leta 1991 se je število zaposlenih v javnem sektorju povečalo za več kot polovico (v javnem sektorju je danes zaposlenih 196.123 ljudi), medtem ko gospodarstvo danes išče 150.000 delavcev. Paradoks je očiten: v državi z rekordno nizko brezposelnostjo imamo hkrati eksponentno rast socialnih izdatkov. Toda bistvo ni v številkah samih. Bistvo je v učinku, ki ga te številke ne prinašajo. Primer osnovnega šolstva je poučen, kljub krepko povečanemu deležu učiteljskega kadra po letu 2002, so rezultati slabši, o čemer pišemo v posebnem članku. Podobno je v zdravstvu, kjer rast zaposlenih ni prinesla pričakovane razbremenitve sistema. Masa bruto plač je tako v javnem sektorju med letoma 2015 in 2025 narasla s 4 na 7,72 milijarde evrov (92,8 %), ob nespremenjenih trendih pa naj bi do leta 2028 dosegla skoraj 10 milijard. To po Janši zahteva strateške ukrepe, ki jih predvideva razvojno naravnana koalicijska pogodba. Zato je Slovenija po njegovem pred nujnimi strukturnimi spremembami.
Eden izmed najostrejših poudarkov predsednika vlade Janše je bil namenjen birokraciji. Slovenija ima več kot 22.000 predpisov – nepregleden gozd, v katerem se izgubljajo celo pravne službe. To ni več vprašanje politične volje, temveč vprašanje sistemske vzdržnosti. Država, ki se utaplja v lastnih pravilnikih, ne more biti po njegovem dober servis državljanom. Janševa napoved prestrukturiranja in decentralizacije javnega sektorja je zato povsem na mestu. Je poskus vrnitve k osnovnemu načelu: država mora delati tisto, kar je nujno, in to mora delati dobro. Podvajanje nalog, razpršenost pristojnosti in administrativna hipertrofija so postali strošek, ki ga Republika Slovenija ne more več nositi. Poseben poudarek je po novem namenjen obrambi. Slovenija je z rebalansom proračuna prvič zagotovila resničnih 2 % BDP za obrambo, kar je zaveza, ki je bila doslej večkrat napovedana, nikoli pa izpolnjena.
Sto dni ni dovolj za strukturne reforme, je pa dovolj za diagnozo stanja države. In ta diagnoza je jasna: Slovenija potrebuje učinkovit javni sektor, ki bo resničen servis državljanom, ter močno gospodarstvo, ki bo ustvarjalo pogoje za razvoj. Vlada pod vodstvom Janeza Janše napoveduje racionalizacijo, odpravo podvajanj, večjo preglednost in boljšo organizacijo dela. Razprava o učinkovitosti javnega sektorja je tako postavljena v središče političnega prostora. In to je – ne glede na politične preference – korak, ki ga naša država potrebuje.
