Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Zadeva je postala nevzdržna. Sosed je stopil na mojo zemljo. Brez dovoljenja in, kar je v današnji Evropi skoraj barbarsko, brez predhodnega soglasja Evropske komisije, Sveta EU, Evropskega parlamenta in verjetno še OZN. Preprosto je stopil gor. S čevljem. Na mojo zemljo.
Zato bom zahteval skupno izjavo vseh 27 držav članic. Če bo treba, tudi 28., ker pri tako pomembni zadevi nikoli ne veš, koliko držav mora sodelovati, da en sosedov čevelj dobi status evropske krize.
Danes en korak, jutri dva, pojutrišnjem morda še samozavesten pogled čez mejo. NATO bo moral aktivirati člen 5, Evropska komisija ustanoviti delovno skupino za čezmejno premikanje stopal, ECB sklicati tiskovno konferenco, Bruselj pa bo šest mesecev usklajeval, ali je bil korak nedopusten ali samo zelo nedopusten.
Svetovni mediji bodo razumeli razsežnost tragedije. BBC bo spraševal, ali lahko en sam korak sproži evropsko krizo, New York Times bo pisal o zgodovinskem čeveljskem incidentu, nekje v Kremlju pa bodo zadovoljno rekli: »Zanimivo.«
Slovenski mediji? Nič. Celo Demokracija molči.
Človek se zato upravičeno vpraša, ali sploh še živimo v demokraciji, če lahko nekdo stopi na tujo zemljo, ne da bi o tem tri dni razpravljalo pet televizijskih studiev in šest strokovnjakov za strateško posledico levega podplata.
Še pomembneje pa je, kam gre sosed?
Danes moja zemlja, jutri dvorišče, pojutrišnjem pa bo morda celo pozvonil.
Še dobro, da imamo pomembnejše probleme. Recimo Leno Grgurevič in Tamaro Vonta, katerih politično rogoviljenje je očitno tako pomembno, da bi ga bilo treba čim prej internacionalizirati. Če bi Vladimirja Putina kdaj popadla podobna strast do prepiranja, bi Evropa verjetno že zdavnaj sklicala krizni vrh o kriznem vrhu.
Zato sem se odločil, soseda bom še naprej trpel. Tudi Leno. Tudi Tamaro.
Samo prosim, ne izvažajmo jih.
Kajti če damski krožek iz slovenskega golobnjaka pride še v Bruselj, bomo dobili skupne izjave, resolucije, protiresolucije, pojasnila in pojasnila k pojasnilom, dokler vseh 27 držav članic ne bo po šestnajstih urah pogajanj soglasno ugotovilo:
»Glede tega se strinjamo, da se ne strinjamo.«
In nihče nas ne bo nič vprašal.
Ker bo že vse zmenjeno.
Zato raje potrpimo. sosed naj hodi, Lena in Tamara naj govorita, Evropa pa naj ostane pri življenju.
Kajti zadnja stvar, ki jo ta celina potrebuje, je skupna evropska izjava o sosedovem čevlju.
