Piše: Prof. dr. Françoise Thom
V nepopustljivosti, s katero je Putin odločen uničiti Ukrajino, je nekaj skrivnostnega. Nobena od hipotez, s katerimi bi lahko pojasnili njegovo ravnanje, se ne zdi povsem zadovoljiva. Putin Ukrajini zagotovo zameri zmago oranžne revolucije leta 2004. Prav tako je jasno, da želi pospešiti razpad mednarodnega reda, tako da mu zadaja uničujoče udarce. Nedvomno želi ponižati Zahod s tem, da bi porazil državo, ki je postala njegova zaveznica. Brez dvoma Ukrajini ni odpustil, da si je prizadevala prestopiti na stran Evrope in se ji pridružiti. Dejansko se boji obstoja oporišča svobode in blaginje na ruskem pragu. Vsi ti dejavniki so odigrali svojo vlogo, a če pomislimo na obseg uničenja, ki ga je Putin pripravljen sprejeti za Rusijo, da bi preprečil obstoj Ukrajine, ne moremo mimo sklepa, da morajo obstajati še drugi vzroki.
V zadnjih mesecih nam je namig ponudil kar ruski predsednik sam. Starost in vse življenje, preživeto v tiraniji, sta pri njem povzročila izgubo zavor in nam omogočila vpogled v njegov lastni, zastrašujoči miselni svet. Decembra 2024 je pojasnil, zakaj je vojna dobra stvar: »Ko je vse mirno, urejeno in stabilno, nam je dolgčas. Takrat si vsi želijo akcije. Ko se akcija začne, vse žvižga okoli naših senc – sekunde in krogle, žal … in nas je strah.« Vse to je izrekel z izrazom veselja na obrazu. Julija 2026 se je zavzel za podaljšanje vojne: »Kaj bomo počeli po posebni vojaški operaciji? Vidimo, da so ljudje navdušeni; povsem so predani zadevi in čutijo, da sodelujejo pri nečem velikem, nečem, kar je za Rusijo življenjskega pomena.« In 26. decembra 2026 je Putin v pogovoru s skupino učiteljev razkril svojo globljo filozofijo ter pravi vzrok vojne proti Ukrajini.
Ko je neki učitelj omenil, da je preživel nekaj časa na skrajnem severu, ga je Putin vprašal, ali je videl kakšnega polarnega medveda. Ko je učitelj pritrdilno odgovoril, je predsednik začel takole razlagati: »Povsem blizu te medvede lovijo orke in jih požrejo, kot da ne bi bili nič posebnega. Napadejo v krdelih – in potem, bum, jih (medvede) raztrgajo. Takšna je prehranjevalna veriga. Otroke bi morali o tem poučiti, da bi razumeli, v kakšnem svetu živimo in zakaj izvajamo posebno vojaško operacijo.« Med izgovarjanjem teh besed je imel ruski predsednik na obrazu svoj značilni posmehljivi izraz – tistega, ki ga pokaže, ko se prepusti sadističnemu užitku. Vse te pripombe ne puščajo nobenega dvoma: Putina navdušuje prav vojno stanje, še bolj kot obet zmage. Zdaj moramo razumeti, zakaj.
Po padcu komunizma je na Poljskem krožila šala: iz akvarija je mogoče narediti ribjo juho, a iz ribje juhe je težko narediti akvarij. Vendar pa se je ta težaven prehod v Srednji Evropi in Rusiji dejansko zgodil, in sicer z začetkom Gorbačovovih reform. Bil je čas, ko so Rusi čutili, da je politika odvisna od njih in da se o pomembnih vprašanjih odloča na volitvah. Neopazno so se preoblikovali iz podanikov v državljane. Prav takšno Rusijo je podedoval Putin. Takoj ko je prišel na oblast, si je zadal cilj, da akvarij znova spremeni v ribjo juho in Ruse vrne v stanje podanikov. Prvo sredstvo, ki ga je uporabil, je bil denar. Ruse je spodbudil, naj se prodajo. Prepričal jih je, da bodo obogateli, če se odpovedo vsakršni želji po vključevanju v politiko. Takrat je sam – zaslepljen z lastnim uspehom – razmišljal le o povečanju svojega premoženja; domišljal si je, da mu bo denar prinesel vsemogočnost. Lotil se je podkupovanja tujih voditeljev in prevzel klasično imperialno politiko korumpiranja ter pridobivanja elit sosednjih držav na svojo stran. Ta politika je bila izjemno uspešna: kot je ugotovil že Montesquieu, se ljudje v vsaki despotski ureditvi prelahko prodajo. To je veljalo tako za Ruse kot za tujce. V teh zgodnjih letih Putinove vladavine so pridobljeni tujci znatno prispevali k razvoju Rusije, prav tako kot v času carjev.
Toda Putin je postopoma začel dvomiti o vsemogočnosti denarja. Leta 2004 je v Ukrajini zapravil ogromne vsote, a mu kljub temu ni uspelo doseči izvolitve svojega kandidata Viktorja Janukoviča niti preprečiti oranžne revolucije. Do pomladi 2008 je bilo jasno, da je gospodarska blokada Gruzije spodletela. Še huje: zaradi protestov v Moskvi pozimi 2011–2012 je spoznal, da se premožni ruski srednji razred ni pripravljen odreči svojim političnim pravicam. Najbolj zaskrbljujoče pa je bilo, da so Rusi, ki so vlagali premoženje v tujini, postajali vse bolj neodvisni od vlade – kar je Putin dojemal kot nevarnost.
Od leta 2012 dalje si je Putin prizadeval Ruse spremeniti v prave sužnje. Izbral je vojno. Sprva mu je uspelo obuditi podobo oblegane ruske države, značilno za Stalinovo dobo: trdnjavo, obdano s sovražniki, ki jo lahko skupaj drži le železna pest despota. Tako so se Rusi znašli v zaprtem svetu, obdanem z bodečo žico, ki mu vladajo pazniki, na katere nimajo nikakršnega vpliva. V tem omejenem vesolju niso nič bolj državljani, kot so bili zaporniki v gulagu. Vračanje pomanjkanja in sistema racioniranja prispeva k izbrisu še samega spomina na svobodo. Zdaj ruski moški prodajajo svoja življenja – resda za bogastvo –, a Putinu je to povsem vseeno: vojska je stroj za proizvodnjo trupel in sužnjev. Ker čutijo, da se njihov prostor avtonomije krči, in vidijo, kako se svet okoli njih zapira, se Rusi zatekajo v pasivnost in brezbrižnost. Poročila, ki prihajajo s Krima, so zgovorna: pod točo dronov in obkroženi s požari Rusi mirno stojijo in strmijo v svoje pametne telefone. Nešteti videoposnetki ukrajinskih napadov z droni, ki jih snemajo, razkrivajo enako odmaknjenost: ne čutijo se prizadete in opazujejo ognjenike, kot da bi šlo za bolj ali manj uspešen ognjemet. To jim ne preprečuje, da bi v sebi sprejeli ekspanzionistične cilje režima. Vsak zapornik sanja o tem, da bi povečal svojo kletko.
Zanka se zateguje tudi okoli tako imenovanih »elit«: vojno gospodarstvo v vsakem trenutku opravičuje plenjenje in zaplembe; bogastvo ni več vir varnosti, temveč dejavnik tveganja. Putin se po drugi strani zaveda, da vojna poraja občutek vsemogočnosti, ki je veliko bolj opojen od posedovanja milijard. Ta ekstaza se jasno kaže v izjavah, ki smo jih navedli zgoraj. Zahodnjaki si domišljajo, da mora obet gospodarskega propada nujno voditi v konec vojne in sklenitev kompromisnega miru z Ukrajino. To je bila logika za obiskom direktorja Cie Johna Ratcliffa v Moskvi, kjer je želel Putinu pojasniti, kako slabo mu gre. Toda Putin je imun na racionalnost 21. stoletja. Njegov pogled na svet sodi v 14. in 15. stoletje. Videli smo ga, kako se je sklanjal nad krsto kneza Dimitrija Donskega kot grof Drakula v starih filmih o vampirjih. Po Putinovem vzgledu se moramo poglobiti v tista davna stoletja in poskusiti razumeti, kaj ruskemu predsedniku vliva samozavest, da lahko doseže svoje cilje glede oblasti celo v razmerah propadajočega gospodarstva. Bizantinski zgodovinarji, pretreseni zaradi turškega zavzetja Konstantinopla (29. maja 1453), so razmišljali o vzrokih za neustavljiv prodor Osmanskega cesarstva na krščanska ozemlja in prišli do zanimive ugotovitve, ki nam še danes daje misliti. Po besedah kronista Dukasa je bilo suženjstvo vir dinamične širitve Osmanskega cesarstva. Turki so med svojimi krščanskimi ujetniki izbirali mlade moške skromnega porekla, ki so bili krepki in zdravi; sultani so jih spremenili v janičarje. Zaradi tega izjemnega družbenega vzpona – od »pastirjev in kmetov« – so bili fanatično vdani sultanu: »v bitki so sposobni prenašati nečloveško trpljenje« in tako zagotoviti zmago. Tako je rasla turška moč: »Sužnji pridobivajo druge sužnje, sužnji sužnjev pridobivajo nove in vsi se imenujejo sužnji vladarja.« Vsi so kristjani, ki so se odrekli svoji veri: »In zdaj, ko so se odrekli svoji veri in se valjajo v posvetnih užitkih kakor svinje na paši, gojijo do svojih rojakov smrtno in neusmiljeno sovraštvo, kakršno imajo stekli psi,« ugotavlja Dukas. Tudi drug bizantinski zgodovinar, Halkokondil, ki je napisal natančno kroniko vzpona Osmanskega cesarstva, vidi suženjstvo – tako kot Dukas – kot konkurenčno prednost, ki pojasnjuje uspeh Turkov, medtem ko »večina kristjanov, vsaj tisti, ki se bojijo Boga ter izkazujejo usmiljenje in sočutje do bližnjih […], takšna ravnanja obsoja …« Te zgodovinarje je zanimal predvsem pojav janičarjev, v katerem so videli ključ do turških zmag nad kristjani, niso pa v celoti dojeli obsega sistema, katerega vojaški vidik so opisali. Turško cesarstvo je namreč za najvišje državne uradnike novačilo tudi mlade krščanske sužnje, ki so prestopili v islam. Usposabljali so se v palačni šoli, ki jo je ustanovil sultan Mehmed II., osvajalec Konstantinopla. Ta ustanova jim je vcepila občutek tovarištva in fanatično vdanost vladarju. »Rojeni« Osmani so bili izključeni iz lastne vlade.
Ta mehanizem podjarmljanja v zaporednih valovih, ki so ga opisali bizantinski zgodovinarji, je mogoče opaziti v carski Rusiji. Potem ko je leta 1775 poslala srbskega generala Tekelija, da odpravi avtonomijo zaporoških kozakov, je Katarina II. kozake preselila na Kuban; tam so jih uporabili za pokoritev Čerkezov, kavkaškega ljudstva, ki je naseljevalo severozahodno obalo Črnega morja. Ta mehanizem je bil še bolj očiten v sovjetskem obdobju. Sredi obdobja velikega terorja in ob grožnji z usmrtitvijo so sovjetski agenti, razkropljeni po vsem svetu, kazali izjemen zagon pri spodkopavanju svobodnih narodov. Med drugo svetovno vojno so šole Kominterne, ki jih je ustanovil Stalin, izvajale indoktrinacijo vojnih ujetnikov iz evropskih držav, nato pa izbirale tiste, ki so sprejeli novo ideologijo, da bi postali bodoči voditelji »osvobojene« Evrope.
Putin je to metodo preizkusil že na samem začetku svoje vladavine. Po zadušitvi čečenskega upora se je obrnil na dva čečenska odpadnika – očeta in sina Kadirova – ter Čečene spremenil v janičarje, ki so bili osebno vdani njemu. Te Čečene so napotili na zasedena ozemlja v Ukrajini, da bi tam širili teror. Enak pristop je Putina vodil k desetkanju moškega prebivalstva na zasedenih ukrajinskih ozemljih; poslal jih je v »krvave napade« proti nekdanjim rojakom, pri čemer so ti delovali z neusmiljeno odločnostjo izdajalcev, ki so prestopili v sovražnikov tabor. Ne smemo pozabiti niti na Severnokorejce, ki so bili zasužnjeni v Stalinovem času in jih zdaj vozijo v Rusijo, da bi z njimi strli Ukrajino. Prav tako je bilo podjarmljenje državljanov NDR pod Stalinom tako globoko, da so potomci teh sovjetiziranih Nemcev danes eno od ruskih orodij za uveljavljanje vpliva v Evropi. Putinov načrt je v Kijevu nastaviti marionetnega vladarja in v prihodnje vojne proti Evropi vključiti preživele, prevzgojene Ukrajince. Ukrajinski vojni ujetniki poročajo, da jim Rusi ponujajo možnost prestopa na njihovo stran in pridružitve ruskim silam, da bi nato »skupaj zasedli Evropo«. Enaka strategija – zanašanje na izdajalce po demonstracijah vojaške moči ali sabotažnih akcijah, ki sejejo strah, ter ustanavljanje proruskih strank, fanatično vdanih Moskvi, v vseh evropskih državah – je zdaj glavni steber Putinove politike in tisto, kar mu omogoča upanje na hitro obnovitev ruske moči po njegovi domnevni zmagi v Ukrajini. Evropske prebežnike, spreobrnjene v kult »ruskega sveta«, bodo vključili tako v obnovo ruskega gospodarstva in posodobitev vojaško-industrijskega kompleksa kot v vzpostavitev režimov v Evropi, ki bodo podrejeni Kremlju. Po mnenju ruskega predsednika je proces postopnega podjarmljanja Evrope – pri katerem potrpežljivo dela že leta – še v začetni fazi. Morda ima razloge za silen optimizem. Kdo ve, ali ni morda prav na Zahodu prisotno zgolj želeno razmišljanje.
Prof. dr. Françoise Thom je diplomirala iz klasične književnosti in med letoma 1973 in 1978 štiri leta preživela v ZSSR. Je nosilka naziva *agrégée* za ruščino in na pariški Sorboni poučuje sovjetsko zgodovino ter mednarodne odnose.
