Piše: dr. Matevž Tomšič
Ob letošnjem mednarodnem Blejskem forumu se je (znova) pokazalo, da so levičarski aktivisti najbolj privilegirana skupina v tej državi. Ta dogodek, ki je v času Golobove vlade zdrsnil v nerelevantnost, je znova dobil mednarodno težo – tako, kakršno je imel v času prejšnjih Janševih vlad. Udeležba tujih gostov je bila zopet številna, saj je bilo prisotnih več predsednikov vlad držav članic Evropske unije, pa evropskih komisarjev in tudi namestnica ameriškega državnega sekretarja (kot najvišje predstavnice ameriške zvezne administracije, kar jih je bilo do sedaj prisotnih na dogodku).
A kaj je bila ena izmed glavnih novic za osrednje slovenske medije, na čelu z nacionalno televizijo? To je bil protest skupinice propalestinskih aktivistov, ki se ga je glede na posnetke s kraja dogajanja udeležilo manj kot deset ljudi (sic!). Tam so se postavljali s slabo narejeno lutko izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja (če ne bi na njej pisalo njegovo ime, bi težko ugotovili, za koga gre) in se razburjali nad tem, da nova slovenska vlada vodi njemu naklonjeno politiko. Po njihovem namreč vsi – na čelu s predsednico države – ‘vemo’, da Izraelci izvajajo genocid v Gazi.
Očitno je, da slovenski levičarski aktivisti zlahka dobijo na voljo medijske zvočnike. Dovolj je, da se peščica njih zbere na nekem javnem mestu, da kateri od njihovih ‘glasnogovornikov’ natrese nekaj lepo zvenečih floskul, ki običajno nimajo nobene zveze z realnostjo, in oblati ‘napačno’ politično opcijo; pa takoj pritečejo predstavniki osrednjih medijev in začnejo propagirati njihova sporočila v javnosti. Vrata v televizijske in radijske oddaje so jim na stežaj odprta, v številnih intervjujih, opravljenih z njimi, se jim ni treba bati neprijetnih vprašanj. Takega privilegija nima nihče od politikov – ne samo tistih z desnega pola (ki so jim osrednji mediji tako ali tako nenaklonjeni), ampak tudi tistih z levega pola.
Pri promociji levičarskega aktivizma in na splošno agende levega pola ima v zadnjem času glavno vlogo nacionalna radiotelevizija. Tista ustanova torej, ki bi v skladu s svojim poslanstvom morala biti nepristranska in kot taka državljanom nuditi celovite in neizkrivljene informacije o dogajanju doma in po svetu. Vendar nikakor ni tako. V času prejšnje vlade, potem ko je bil sprejet novi področni zakon, se je situacija še močno poslabšala. Vse vodstvene in odločevalske pozicije so prevzeli privrženci tedanje vladajoče koalicije, običajno njenega najbolj radikalnega dela. Opravili so temeljito čistko med uredniškimi in novinarskimi kadri (tistimi, ki so bili v skladu s standardi Roberta Goloba označeni za ‘janšiste’). Posledica tega je program, ki je povsem enostranski; z interpretacijami dogodkov, ki so vselej na liniji l(L)evice; kjer v pogovornih oddajah sodelujejo skoraj izključno sogovorniki, ki podpirajo levo opcijo. Na ta način se je zreduciralo še tiste nekaj pluralizma, ki je obstajal pred tem. Na prste ene roke lahko preštejemo oddaje, v katerih naletimo na poglede, ki nasprotujejo levičarskemu mainstreamu.
Jeseni omo imeli posvetovalni referendum, na katerem se bo ljudi vprašalo, ali želijo še naprej plačevati RTV-prispevek. Zavrnitev plačevanja tega prispevka bi bil korak v pravo smer. A to nikakor ni dovolj. Sam prenos plačevanja dejavnosti te ustanove iz obveznega plačevanja s strani imetnikov električnih priključkov na državni proračun ne bo spremenil kaj dosti. Še vedno bo to v končni fazi breme davkoplačevalcev. Poslušamo lahko, da je tako financiranje te ustanove nujno, saj je njen obstoj v javnem interesu. Mar res? V informativnem smislu, vsaj v zadnjih letih, nikakor ne opravlja svojega deklariranega poslanstva. Zato bi jo bilo treba v temeljih reformirati. Zgolj kozmetične spremembe ne bodo dovolj. Takega programa, kot je sedaj, preprosto ne potrebujemo.
