Piše: Franc Bešter
Moderna je med drugim proizvedla masovno levičarstvo, ki ogroža kulturo Zahoda – to sem opisoval v prejšnjem članku. Gre za racionalizem in materializem – negativne stranske učinke modernih znanosti in tehnike. To dvoje povzroča sekularizacijo in vodi v ateizem, iz tega sledi, da bo ateizem v svetu vedno in nujno prisoten . dokler bosta v njem delovala racionalizem in materializem. To dvoje bo začelo postopno izginjati šele, če se bo v svetu pojavilo neko dovolj močno družbeno gibanje, ki bo sposobno premagovati racionalizem in materializem. To oboje premagujemo na poteh hoje za Kristusom, kot sem opisal v zadnjem članku, in na ta način je mogoče presegati razsvetljensko paradigmo.
Nastopil pa je čas, ko je s tem nujno treba začeti, kajti moderna doba je mrtva, kot piše v RŽVB. Kako začeti? To odločilno zavisi od okoliščin, sredi kakršnih vsakodnevno delujemo, le-te pa je zadnja revolucija v razvoju orodij, ki jo je izpeljala moderna, dramatično spremenila: »Nered se je močno ukoreninil v tem svetu odpadništva«, piše v RŽVB.
Dano nam je torej živeti sredi kaosa – zapleteno življenje s tehniko. Posledica razvoja. Te okoliščine pa vidim kot ugodne za to, da razsvetljensko paradigmo začnemo presegati: razsvetljenstvo je namreč poskušalo razsvetliti svet z lučjo Razuma. Z neko vero v »božanski Razum«, ki je sposoben spoznati resnico in s to resnico potem razsvetliti temo sveta.
Ali naj bi potem šlo za zavračanje rabe razuma? Nikakor ne, razum je velik božji dar, a zavesti se bo treba njegove omejenosti – kaj zmore in česa ne. Predvsem (samo) z razumom ni mogoče spoznavati resnice o dogajanju sveta. Ki pa nam na nek način mora biti dostopna.
Bistvo nove (po-razsvetljenske) paradigme: nova pot do resnice
Staro razsvetljenstvo je poskušalo priti do nje zgolj z razumom, z odpiranjem pameti (njeno omejenost se ni hotelo videti ali priznati), pri »novem razsvetljenstvu« pa si bomo (poleg razuma) skušali pomagati še z nečim mnogo močnejšim – z Lučjo Besede oz. Duha – ker Beseda deluje v Duhu, k človeku vedno prihaja po Duhu. Ali Beseda prinaša resnico? Vsekakor, ker je Beseda Resnica sama. In tu je govor o resnici o dogajanju sveta, in tu se bom omejil na problematiko videnj, kajti konkretne dogodke lahko vidimo edino skoznje, vsaj jaz osebno druge poti ne vidim. Videnja pa so način prihoda Besede k človeku. Resnico o konkretnih dogodkih pa potrebujemo: pri vsakodnevnem odločanju, v svetu, kakršen je (nered, zapleteno življenje) pa po mojem druge poti do nje razen preko (nočnih) videnj ni, ne more biti.
Videnje – nekaj, kar prihaja od Duha: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. Ni pa spanja brez sanj, zato so tudi nočna videnja pogosta, toda ali jih večina sodobnih ljudi tako dojema: kot nekaj od Duha? Nikakor, v RŽVB je to potrjeno: »Vašo dobo označuje tudi ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha«. Posledica tega, da našo dobo označuje tudi racionalizem, ta filozofija pa VSE hoče podrediti razumu, tako tudi to (čeprav to razum visoko presega!) – s tem, da si ta fenomen (videnj) razlaga z raznimi, predvsem psihološkimi teorijami, ki niso nič drugega kot konstrukti (razsvetljenega, a žal močno omejenega) razuma. In s tem je pomen videnj močno degradiran. Vendar pa je vzrok za to ravnodušnost še nekje drugje, a tudi tu gre za problem racionalizma. In tu bi rad osvetlil predvsem ta problem.
Pravokotni sistem – glavno miselno orodje racionalizma
Orožje racionalizma je empirična znanost, pravokotni sistem pa je njeno glavno orodje. In kaj ima to opraviti z videnji?
Videnja ustvarja Duh, ki je ne-snov in ki je tudi živa Voda, je torej nekaj ne-togega in skrajno gibkega. Problem pa je, da pravokotni sistem, ki močno pogojuje način mišljenja sodobnega človeka, izhaja iz snovnega sveta, od togih in trdih materialnih stvari in predmetov, on je abstrakcija ravnih robov, drogov, palic… .
Človek ga začne uvajati v renesansi (3. dimenzija, perspektiva), dokončno ga v 18. stoletju razvije racionalist Descartes. Ni slučaj, da se to zgodi z nastopom moderne, kajti v tej dobi se zgodi tudi nek revolucionarno nov pristop k svetu – z merjenjem. Merjenje je postopek (proces), s katerim povečamo natančnost opazovanja – velikosti, količin (dolžine, časi…), in rezultate meritev (in medsebojno odvisnost količin) potem nazorno prikažemo ravno s pomočjo pravokotnega sistema (abscisa, ordinata).
Ta sistem je zelo uporaben: v fiziki vse enačbe, ki so abstrahirani zapisi rezultatov eksperimentov, lahko v tem sistemu nazorno prikažemo s premicami, grafi in krivuljami vseh vrst. A ta način se je pokazal se je pokazal za zelo uporabnega tudi v drugih naravoslovnih znanosti in prav tako v družboslovnih: v ekonomiji, statistiki in sociologiji.
Toda fizika je tu šla še naprej. Ker so se dimenzije pokazale za zelo uporabne (in fiziki z njimi močno miselno pogojeni), se je fizika tudi v svojem nadaljnjem razvoju poslužila tudi (in predvsem) tega miselnega orodja: Einstein je skušal pojasniti gravitacijo z uvedbo nove, četrte dimenzije (čas) – pri gravitaciji naj bi šlo za ukrivljenost prostor-časa. In fiziki so v iskanju enotne teorije polja prignali zgodbo z dimenzijami do viška in do absurda: izmislili so si enodimenzionalne delce (strune), delujoče znotraj kar 22. dimenzij!
A kljub vsemu temu: zdaleč največ ljudi uporablja tri dimenzije – dolžino, širino, višino, v vsakdanjem življenju, na strokovnem področju pa koordinatni sistem z dvema, največ tremi dimenzijami. Pravi kot in tri dimenzije: to se je močno zagrizlo v naše možgane. Zelo uporabno miselno orodje, ki pa lahko začne marsikaj oteževati.
Konec moderne in nova renesansa
Potrebna je renesansa št. 2 kot prehod iz moderne v novo dobo, v njej bo potrebno izvesti neko transformacijo v načinu mišljenja. Miselne šablone v glavah imajo namreč veliko vztrajnost, in tu bo morda najtežji izstop iz pravokotnega sistema – s tem orodjem racionalizma smo miselno najbolj pogojeni!
Upam si trditi, da je za današnjo ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha, odgovorna tudi naša miselna vkalupljenost v ta sistem. Ta sistem, kot opisano, namreč temelji v snovnem svetu togih teles, medtem ko gre pri »objektih« videnjskega sveta, ki ga ustvarja Duh kot živa Voda, za ne-toge, skrajno gibke stvari, ki jih moderni človek, ujet v kartezijanski sistem, dojema kot nekaj iracionalnega in lažnega, nestvarnega, skratka: kot en sam nesmisel, ki mu ne gre posvečati pozornosti.
Pri pravokotnem sistemu gre za merjenje in za merljivo in za relativno: v materialnem svetu je nekaj »nad« le relativno zgoraj, v duhovnem svetu pa gre za absolutno zgoraj, Duh je absolutno »nad«. Vendar, za novo dobo bo nujno treba izpeljati izstop iz pravokotnega sistema in vstop v duhovni svet. Zgodba z dimenzijami se je začela z renesanso 16. stoletja, z odpiranjem pogleda v tretjo dimenzijo. Ker bo v novi dobi nujna neka nova pot do resnice, s pomočjo videnj, kjer gre za svet Duha, bo nova renesansa začela odpirati oči duše v absolutno višje.
Zgodovinska obdobje glede tega primerjam z razvojem v človeškem življenju: srednji vek (ploskovita vizija prostora) imam za otroško dobo človeštva, moderno (kateri se čas izteka) imam za pubertetno (v puberteti se začne odpiranje v tretjo dimenzijo!), a pubertete je prehod iz otroštva v zrelost, in mislim, da smo zdaj prispeli do točke, ko bo potrebno narediti korak k zrelosti. In sestopanje v svet Duha, spoznavanje resnice s pomočjo Duha, odločanje s pomočjo Duha res zahteva zrelost!
