Piše: Franc Bešter
Shizofreno stanje, a to pravzaprav ni značilnost le našega naroda (države), to je prisotno pri vseh evropskih narodih, pri našem pa (seveda iz znanih razlogov) seveda še najbolj.
Razcep v družbi – na levico in desnico, gre za idejno razdeljenost, za razcepljeno zavest. To se potem artikulira tudi na politični ravni kot nasprotje med levimi in desnimi strankami, in še kako očitno potem v verbalnih spopadih v parlamentu. To gledam in poslušam že desetletja, in moram reči, da mi je žal za ogromno časa in energije, ki se izgubljajo v teh konfliktih, mnogokrat nekam v prazno, a kljub vsemu temu se v mnogih stvareh ne zmoremo poenotiti, in tako Slovenija na številnih področjih stagnira. Seveda se že dolgo sprašujem glede vzrokov za takšno stanje, ki pomeni nekakšen civilizacijski začarani krog.
Levica – desnica
Ali gre za nasprotje med materialisti in idealisti oz. med teisti in ateisti? Vsekakor tudi zato, a gotovo je takšna ocena preveč poenostavljena. Pri slovenski (a tudi evropski) desnici gre tudi za odnos do naroda in države: zasidranost pri »koreninah« (vera, tradicija, narodova kultura in zgodovina), a tudi za odnos do dela in lastnine (spoštovanje dela in podjetnosti, privatna lastnina).
Levica: ima se za »progresivni« del družbe, je bolj »internacionalna« (svetovljanska), stvari, ki so desnici drage in svete, so zanjo »preteklost«, ki je bolj ovira »napredku«, v ekonomiji so za solidarnost in za družbeno lastnino. Če izhajamo iz politične filozofije Ch. Delsol (Francozinja, delo »Sovraštvo do sveta«), gre pri desnici za ukoreninjenost, pri levici za emancipacijo oz. za nasprotje med »vrtnarji« in »demiurgi«. Slednji bi, v imenu svobode in enakosti (to so gesla francoske revolucije) vso »prekleto preteklost« z njenimi neenakostmi in hierarhijami najraje črtali, odmislili.
Našo slovensko razdeljenost dodatno in močno obtežuje nedavna zgodovina, krvava komunistična revolucija, in iz nje je dokaj jasno razvidno, da je vsekakor šlo za spopad med teisti in ateisti, saj sta bili v ozadju tako Cerkev kot Partija. A šlo je tudi za spopad med demokrati in načrtovalci totalitarne države. In ta se pravzaprav dogaja še danes, saj se naša levica nikoli ni zares iskreno odrekla svoji Oblasti, ob navideznem sestopu se zdaj vedno bolj očitno vrača nazaj in ne more preboleti nedavnega poraza na volitvah.
Slovenski narod je danes vsekakor razdeljen – na dva tabora, a tudi znotraj njiju so razlike, in nikakor ne drži, da so vsi eni napram drugim nastrojeni sovražno, a kot vedno se povsod najdejo tudi ekstremisti. A ker vsi živimo v isti državi in na istem teritoriju, kjer se za vse ustvarja ista politika in postavljajo isti zakoni, ki pogojujejo življenje državljanov, prihaja do konfliktov na politični ravni: en tabor hoče živeti drugače kot drugi, in zakoni nikoli ne morejo ustrezati vsem. Kje so globinski vzroki za to stanje, ki ga vidim kot neko slepo ulico civilizacije? To bom skušal osvetliti z metafizičnega vidika.
Nasprotje med zemeljskim in nebeškim mestom
To nasprotje ima zelo globoke korenine, zato je politični konflikt med obema poloma (levica-desnica) tako neizprosen in trdovraten. Dogaja se povsod in skozi vso človeško zgodovino, opisuje ga Prešeren v Krstu pri Savici (spopad med poganskimi in pokristjanjenimi Slovenci), o tem v srednjem veku piše Tomaž Akvinski. Srednji vek: bil je večinsko krščanski, a to je presekalo razsvetljenstvo, v 19. stoletju začne naraščati moč »zemeljskega mesta«, v narodu se spet začnejo notranji spori, tudi o tem piše Prešeren: »Da bi potihnil ves prepir…, edinost, sreča, SPRAVA naj k nam nazaj se vrnejo…«. Sploh takrat že prihaja do politične delitve na liberalce in klerikalce. Posledica rastočega vpliva liberalizma je bil tudi pojav komunizma, in komunisti izvedejo velik pokol nad kristjani. In izvršijo prehod od pretežno krščanske v pretežno pogansko družbo. Prevladalo je zemeljsko mesto.
To nasprotje je res globinsko, sicer ne bi prišlo celo do medsebojnega klanja – med dvema taboroma. Zato ga bom skušal osvetliti s pomočjo resnic evangelija.
Levičarji: večinoma se deklarirajo za ateiste, gre torej za pogane in materialiste – za ljudi, privržene materialnemu svetu. In odtod nasprotje: »Zato vas svet sovraži, ker niste od sveta. Če bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil«.
Svet: ljudje, privrženi temu (materialnemu) svetu. Kristjani (teisti) pa niso (naj ne bi bili) od (tega) sveta. »Svet svoje ljubi«: te besede povedo, da med tistimi »od sveta« obstaja simpatija, kar tudi zares lahko opazimo – v odnosu med levičarji. In svet (tisti od sveta) sovraži tiste, ki niso od sveta, ravno zato, ker niso! Torej, v tem je vzrok neke antipatije ali celo sovraštva v odnosu levičarjev do desničarjev. Tu je vzrok nasprotja med zemeljskim in nebeškim mestom, sploh nastanka dveh taborov in delitve na »naše« in »vaše«.
Ta problematika z vidika človeške duše
Nasprotje se poraja ravno zaradi obstoja človeške duše, gre torej za metafizični vzrok in zato je to nasprotje tako globoko in trdovratno. Kot telesna bitja namreč vsi, tako levi kot desni, pripadamo materialnemu svetu, materialnemu svetu ne pripada človekov duh. Ravno obstoj duha pa lahko vodi k nekemu načinu življenja in neki drugačnosti, iz tega pa se poraja nasprotje in tudi sovraštvo: ker »tisti od sveta«, soočeni s to drugačnostjo, morajo sebe in svoj življenjski slog postaviti pod vprašaj, to pa človek navadno dela nerad, vsak ima sebe za »naj«: najbolj naprednega, popolnega, superiornega… .
Ključ tega konflikta je torej v duši in v tistem, kar se dogaja v njej in z njo. A v moderni dobi, ko je prevladala telesna koncepcija življenja, smo dušo povsem zanemarili, nevednost o njej je popolna, zato je logično, da je v knjigah RŽVB precej napisanega tudi o zakonitostih, ki se nanašajo nanjo, in tu zato nameravam navesti nekaj resnic v zvezi s tem.
»Vi ne pripadate temu svetu«. Temu (materialnemu) svetu ne pripada duša, ker ima izvor v Bogu in je zato »božji dih« (duh). A takšno je stanje v sodobnem svetu: »Ljudje se danes oklepajo tega minljivega sveta«, piše v RŽVB. To je torej značilnost današnjega odnosa do življenja: privrženost materialnemu svetu.
Da bi razumeli globinske vzroke za današnjo močno sekularizirano družbo in za masovno brezboštvo (levičarstvo), je treba vedeti, da našo dobo označujeta racionalizem in materializem, kot piše v RŽVB. A v teh knjigah je opisano tudi, kakšne posledice ima oboje za dušo: racionalizem je sploh zanjo smrtonosen. In nameravam napisati še par besedo o materializmu, tudi zato, ker si danes večina ljudi predstavlja, da je materialist človek, ki mu vse pomenijo nižji čutni užitki (hrana, spolnost). Vendar, za Boga, ki pozna vso resnico, je materializem nekaj mnogo širšega in globljega, rojeva se v duši in ima posledice za dušo: »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej in zato človek trpi pomanjkanje duhovnosti.«
Materializem: oprijemanje vsega, kar človeku ponuja materialni svet, gre torej tudi za miselno oprijemanje, za želje, hotenja, poželenja, ki se nanašajo na to. Vendar, to vodi k nekemu stanju duše – brez Duha, kajti Duh (ki želi prebivati v njej!), se v njej ne sme srečati z nobenim tekmecem, glede tega je racionalizem podoben: »Naj vaš duh (razum) ne bo tekmec Duhu«.
Kakšne so posledice odsotnosti Duha v duši? Napolni jo tema, ker v njej ni Luči Duha, da bi osvetljeval njene globine. Tu gre za nadnaravno Luč, brez katere duša celo umre. Sploh človek trpi pomanjkanje duhovnosti. Sestradanost duha.
A pojavi se še en problem: »Brez Duha ni mogoče razumeti duhovnih darov (milosti) in Svetega pisma«. Ker ljudje brez Duha tega ne morejo razumeti, se jim vse skupaj zdi en sam nesmisel: »Za tiste, ki pripadajo svetu, je vse, kar prihaja od Duha, nesmisel, ker se to presoja duhovno«. Presojati duhovno: s pomočjo Duha, tisti, ki pripadajo svetu (materialisti, racionalisti), ker so brez Duha, tega niso sposobni, in zato ne razumejo tistih, ki »niso od sveta«. S tem smo prišli do globinskega vzroka za nasprotje med zemeljskim in nebeškim mestom oz. med levico in desnico.
