Piše: France Cukjati, teolog, filozof, dr. med., politik in publicist
Živimo v času laži in nenavadnih, neosnovanih »modrosti«. Ena od njih se je rodila v Darwinovem pojmovanju evolucije, ki temelji na tekmovalnosti in boju za zmago nad šibkejšim.
Nevzdržnost te ideologije, na kateri je temeljila tudi komunistična revolucija, postaja vse jasnejša. Lynn Margulis (1938–2011), ugledna znanstvenica pri Nasi, je na primer že leta 1998 zapisala: »Življenje na Zemlji je obstalo le zato, ker je soobstajalo v simbiotskih odnosih. Če bi obstajala le boj in tekmovalnost, življenje ne bi bilo mogoče.«
Pomanjkanje zdrave kmečke pameti
Življenje je namreč vzcvetelo s sodelovanjem, ne pa z uničenjem tekmeca. Človek lahko plodno in zadovoljno živi le v sožitju z naravo ter človeško skupnostjo, ne pa v nenehnem spopadu z njima. Celo biomedicinske znanosti vse bolj spoštujejo to načelo. In čeprav je sodobno kmetijstvo v veliki meri še vedno ujeto v uporabo pesticidov, umetnih gnojil in gensko spremenjenih semen, je potreba po sonaravnem kmetovanju vse bolj prisotna. Medicina pa že dolgo ve, da 50 milijard celic človeškega telesa živi v sožitju s 500 milijardami bakterij, brez katerih življenje sploh ne bi bilo mogoče.
Druga zabloda, ki je zaznamovala sodobno družbo, pa je popolna dehumanizacija spolnosti. Spolni odnosi so postali »osvobojeni« intimne ljubezenske navezanosti. Uveljavlja se celo modrost sodobnih »prosvetljencev«, da sta moški in ženski spol »enaka« – ne »enakopravna« ali »enakovredna«, ampak »enaka« – in da si človek spol izbira sam. Feminizem je podlegel želji, da bi se ženske spremenile v moške oziroma da bi se moški spremenili v ženske.
Največji zločin pa se dogaja z indoktrinacijo otrok o »prosti izbiri spola«. Namesto da bi otroka spoštljivo spremljali skozi čas prebujanja pristne erotičnosti, ga takoj zasujemo s celo paleto grobih, deviantnih spolnih praks. Če se mu v takšnem patološkem okolju pojavi želja po spremembi spola, ga nemudoma podvržemo blokatorjem pubertete – obdobja, v katerem bi deček sicer dozorel v moškega, deklica pa v žensko.
A narave se ne da pretentati – v spopadu z njo bo človek vedno potegnil krajši konec. S tem ko feministke razvrednotijo žensko naravo, razvrednotijo same sebe. Samo zrele ženske pa so dovzetne za sporočilo ljubezni in bogastvo ženske narave, vključno z materinstvom kot najvišjo vrednoto in najglobljo skrivnostjo človeške narave.
Znanost in religija
Nevroznanstveniki so se že pred nekaj desetletji dokopali do razumevanja, kako človek s svojimi možgani obdeluje in ureja informacije. Pri tem so ugotovili značilno razliko v delovanju med levo in desno možgansko polovico. Leva polovica je bolj ko ne enodimenzionalna, analitična in tehnicistična; stvari razčleni na sestavne dele ter jih obravnava enosmerno in zaporedno. Desna možganska polovica pa deluje v smeri vključevanja in združevanja, saj ima stvari za obvladljive šele takrat, ko jih vidi kot celoto. Šele delovanje obeh možganskih polovic ustvarja celovitost človeške intelektualne narave.
Tudi antična Grčija in Izrael ponujata navidezno nasprotje med »levomožgansko« in »desnomožgansko« kulturo. Grki so častili človeški razum, Judje pa razodetje. Prvi so Zahodu dali svojo filozofsko logiko in znanost, drugi pa svoje preroke in vero. Tako se tudi v odnosu do sveta srečujemo s temeljno dvojnostjo, ki je zakoreninjena v biologiji, in sicer v nesimetričnem delovanju leve in desne možganske polovice.
Zibelka zahodne civilizacije je torej sinteza med Atenami (prevladujočo »levomožgansko« kulturo) in Jeruzalemom (prevladujočo »desnomožgansko« kulturo). Krščanstvo je tako zlilo levomožgansko racionalnost in desnomožgansko duhovnost v enotno, uspešno ter vseobsegajočo zgradbo. »Čisto mogoče je, da česa podobnega ne bomo videli nikoli več,« v svoji knjigi Veliko partnerstvo ugotavlja Jonathan Sacks.
Če je Darwinova evolucija boj za preživetje, če je življenje zgolj tekmovanje za pičle vire in če zmaguje močnejši, šibkejši pa umre, potem bi morala povsod prevladovati krutost. Vendar ni tako. Vse družbe cenijo altruizem in ljudje čislajo tiste, ki se žrtvujejo za druge. Darwin nas je s tem privedel do osrednje drame civilizacije: biološka evolucija podpira posameznika, kulturna evolucija pa podpira skupnost. Tako v slehernem od nas poteka spopad za to, kaj bo prevladalo – ukvarjanje s samim seboj ali skrb za druge, egoizem ali altruizem. Sebičnost koristi posamezniku, vendar je katastrofalna za skupnost, obenem pa lahko posameznik sploh preživi le kot član skupnosti.
Rešitev je v vzgoji posameznikov tako, da uvidijo, da je blaginja drugih prav tako pomembna kot njihova lastna. Noben sistem tega ni storil učinkoviteje od religije, ki nas uči, da smo del celote. Vera je sposobnost videti, da nas z drugimi povezuje Božja ljubezen. V Homo sapiensu se čudež narave srečuje s čudežem kulture – to je z religijo, ki sebične gene spreminja v nesebične ljudi.
Znanost stvari razstavlja, da bi videla, kako delujejo, religija pa jih sestavlja, da bi videla, kaj pomenijo. Gre za dve različni razumski dejavnosti, ki potekata v različnih možganskih polovicah. Ponovimo: znanost – premočrtna, drobeča, analitična – je tipično levomožganska dejavnost. Religija – vključevalna, vseobsegajoča in odnosnostna – pa je v največji možni meri delo desne možganske polovice.
Negativističen odnos znanosti do religije je še vedno eno od prekletstev našega časa in je v enaki meri škodljiv tako za religijo kot za znanost. Sveto pismo v prvi vrsti ni znanost, prav tako ni lažna znanost ali mit, ki se pretvarja, da je znanost. Zanimajo ga povsem drugačna vprašanja: Kdo smo? Zakaj smo tukaj? Kako moramo potemtakem živeti? Znanost, ki se pretvarja, da je religija, je prav tako nespodobna kot religija, ki se pretvarja, da je znanost. Sta pa znanost in vera med seboj povezani, kar lepo ponazarja prispodoba Alberta Einsteina: »Znanost brez religije je hroma, religija brez znanosti pa slepa.«
Modrost velike reke
Če je nekoč spolna revolucija pri uveljavljanju svobode spolnih odnosov videla v krščanstvu največjega nasprotnika, pa danes prav krščanstvo postaja zadnji varuh spolnosti. Je zadnji zagovornik, ki v moškem in ženskem spolu vidi globoko naravno usklajenost, vredno visokega spoštovanja, ter zadnji, ki moškega in žensko vabi na skupno življenjsko pot.
Ne bi bilo slabo, če bi moderni prosvetljenci pri iskanju modrosti stopili nekaj tisoč let v preteklost in se pustili nagovoriti – če že ne svetopisemski modrosti, pa vsaj mitu o Prometeju iz 8. stoletja pred Kristusom: »Prometeja, ki je zastavil svoje življenje za dobrobit ljudi, je hudo bolelo srce. Obrnil je svoj otožni pogled v motno valovanje velike reke in v duhovni stiski spregovoril: Kako naj ljudje najdejo duhovni mir in prepoznajo ljubezen, kako naj bodo radostni in srečni, če jim je odvzeto upanje? Danes v svetu vladajo naslade, jeza, pohlep, navezanost in nečimrnost. Vse te negativne strasti pa počasi uničijo vsako žrtev, ki konča v temi in obupu. Ali naj vsi ljudje končajo za zidovi ječe, ki so si jo sami zgradili, in ob steni, kamor so se priklenili?«
Velika reka ga je potolažila, spodbudila in rekla: »Povej jim, naj prisluhnejo vetru, spoštujejo vode in morja, varujejo plodnost zemlje in sprejmejo vse vesoljne darove sonca. Toda pomni, Prometej, in ne pozabi povedati ljudem, da morajo prepoznati in spoštovati svetost življenja – svojega in vseh bitij tega stvarstva. Življenje je sveto, Prometej! Svet je svet.«
Tudi človeška narava je sveti dar – največji in za človeka najpomembnejši. To velja tudi in predvsem za spolnost. Lahko jo sicer ponižamo in pohabimo, ne moremo pa je spremeniti ali uničiti. Lahko jo le odkrivamo, spoštujemo in varujemo ter se veselimo njenega bogastva in poezije.
