Piše: Petra Janša
Miroslav Pačnik, znan po obglavljenju kipa Josipa Broza Tita v Velenju, je prejel obtožnico »zaradi poškodovanja stvari posebnega kulturnega pomena«. V pogovoru odkrito spregovori o grožnji z zaporom, finančnem pritisku, pomenu podpore številnih posameznikov in organizacij, simboliki dejanja, pivu Diktator, knjigi Obglavljeni diktator in o tem, zakaj po njegovem mnenju komunistična dediščina še vedno duši slovensko demokracijo.
DEMOKRACIJA: Gospod Pačnik, ste bili presenečeni, ko ste prejeli obtožnico »zaradi poškodovanja stvari posebnega kulturnega pomena«, v kateri tožilstvo za vas predlaga do pet let zapora?
Miroslav Pačnik: Spisana obtožnica ni nobeno presenečenje, saj je bilo kaznivo dejanje opredeljeno že v policijskem zapisniku. Presenečenje pa je, da je bilo potrebnega kar pol leta, da so se našli akterji, ki bodo obtožnico zdaj tudi zagovarjali pred širšo javnostjo. Obtožnica me bremeni poškodovanja stvari posebnega kulturnega pomena. Imeti moraš kar precej poguma in domišljije, da sploh upaš zagovarjati kip diktatorja Josipa Broza Tita kot spomenik posebnega kulturnega pomena. Človek, ki je z uvedbo komunističnega totalitarizma dobesedno zatiral slovensko kulturo in preganjal vse, ki so si upali sanjati o samostojni Sloveniji, pač ne more predstavljati posebnega slovenskega kulturnega pomena. Pravzaprav predstavlja antikulturni pomen, saj kulturniki pod njegovo vladavino niso smeli v polnosti izraziti svojega talenta. Vsa njihova dela so bila podvržena strogi cenzuri, na koncu pa so izvajali samocenzuro, da se ne bi zamerili oblastnikom. Če bi Cankar in Prešeren živela v času Titove vladavine, bi oba končala na Golem otoku. Bistvu tožbe sploh ni obsodba mene kot posameznika, ki naj bi zagrešil kaznivo dejanje, temveč se skuša s to tožbo razglasiti komunizem kot kulturno vrednoto Slovenije. Kip največjega zločinca, ki je kadar koli vladal slovenski deželi in je zakrivil genocid nad lastnim prebivalstvom, se želi razglasiti kot spomenik posebnega kulturnega pomena. Kdor ima vsaj malo morale v svojem srcu, se s tem ne bo mogel sprijazniti.
Poleg grožnje z zaporom vas tožilstvo bremeni tudi za več kot 11.000 evrov škode. Se vam zdi ta finančni pritisk nameren poskus, da vas materialno uničijo in s tem prestrašijo vse preostale, ki bi si upali dvigniti glas?
Finančni pritisk je pričakovan in verjetno bo končni znesek še precej višji, saj mi bodo nedvomno naložili še visoke sodne stroške. Takšen postopek in način discipliniranja sta povsem normalna v totalitarizmu. Čeprav si sodišče skuša umiti roke in se sklicuje na branjenje stvari posebnega kulturnega pomena, je njihovo delovanje povsem prozorno. Gre za klasično zastraševanje ljudskih množic s kaznovanjem posameznika. Nikoli nisem trdil, da ni prišlo do poškodovanja stvari, in sem to pripravljen tudi plačati. Veliko pomembnejše pa je vprašanje, kako je ta stvar klasificirana in na kakšen način je sploh bilo mogoče kip diktatorja, ki je v neposrednem nasprotju s slovensko ustavo, označiti za spomenik posebnega kulturnega pomena. Tukaj pa res govorimo o kaznivem dejanju ter spodkopavanju težko pridobljene in dragocene slovenske demokracije.
Ob prejemu obtožnice so vam javno stopili v bran številni posamezniki in organizacije, med njimi tudi Zbor za republiko. Kaj vam pomeni ta podpora?
Izjemno hvaležen sem za vsako podporo, pa naj bo to samo iskren pogled ali stisk roke preprostih ljudi. Pravzaprav mi prav njihova podpora pomeni največ. Slovenke in Slovenci smo preveč pretrpeli pod škornjem komunizma, da ne bi cenili vsakogar, ki si upa narediti vsaj malo za samostojno in demokratično Slovenijo. Podpora Zbora za republiko pa me je še posebej razveselila, saj v njem delujejo ljudje, ki se z vsem svojim srcem in razumom borijo za boljšo Slovenijo. Poleg moralne podpore, ki mi jo dajejo ljudje na ulici, zdaj čutim tudi formalno podporo institucije, ki pooseblja vrednote slovenske osamosvojitve in demokracije. Demokracija namreč ni nekaj, kar si enkrat izboriš in ostane za vedno. Za demokracijo se je treba zavzemati in boriti vsak dan. Slovenci nikoli več ne smemo priti pod oblast katerega koli totalitarizma, pa naj bo to nemški nacizem, italijanski fašizem ali pa jugoslovanski komunizem. Zbor za republiko se tega še kako dobro zaveda in resnično sem ponosen, da so prepoznali pomen mojega dejanja za ubranitev demokracije.
Kakšno sporočilo država pošilja žrtvam komunizma in njihovim potomcem, ko kipu množičnega morilca podeljuje status zaščitene kulturne dediščine?
Na srečo še ni tako daleč, saj kip še nima statusa kulturne dediščine. V zadnjem času se sicer pojavljajo pozivi, da bi se to zgodilo, vendar do tega ne bo prišlo. Razglasitev kipa ali česar koli drugega, povezanega z diktatorjem Titom, za kulturno dediščino, bi pomenila moralni konec demokracije v Sloveniji. Nobena država ne more funkcionirati v dveh sistemih. Ali bomo skupaj rasli v demokraciji ali pa skupaj propadli v komunizmu. Očitno sem imel še kako prav, da sem s svojim dejanjem obglavljenja opozoril na nevarno smer, v katero se gibljemo. Razglasitev diktatorja za kulturno dediščino je direkten pljunek v obraz vsem žrtvam komunizma – to je direkten pljunek v obraz demokratične Slovenije.
Velenje velja za eno zadnjih političnih utrdb nekdanjega režima v Sloveniji, kjer Titov trg in njegov kip še vedno dominirata nad mestom. Kakšen je bil odziv lokalnih prebivalcev, ko ste udarili ravno v osrčje te simbolike?
Ne delim splošnega mnenja Slovenije, da je Velenje komunistična utrdba. Res je, da je mestna oblast naravnana strogo komunistično in obvladuje praktično vse mestne podsisteme. Kljub temu pa med ljudmi ni zaznati toliko navdušenja nad komunizmom. Gre bolj za strah ljudi pred izgubo službe kot pa za resnično ideološko zaslepljenost. Čutim in vidim, da me vse več ljudi na lokalni ravni podpira, saj iz dneva v dan bolj razumejo razloge in pomen mojega dejanja. Le še vprašanje časa je, kdaj bo prišlo tudi do menjave oblasti. Velenje je polno dobrih, srčnih in pridnih ljudi. Verjamem, da tudi zanje prihajajo boljši časi.
Levosučni kritiki in mainstream mediji vaše dejanje označujejo za navaden vandalizem in uničevanje tuje lastnine. Kaj odgovarjate tistim, ki ne ločijo med navadnim huliganstvom in premišljenim političnim protestom?
Ljudje pogosto uporabljajo izraze, ki gredo lepo v uho, ne da bi povsem razumeli njihov pomen. Eden takšnih je tudi vandalizem, ki ga večina ljudi razume kot poškodovanje česar koli – ne glede na vzrok. Vandalizem je namreč opredeljen kot dejanje poškodovanja neke stvari, ki se zgodi hipoma in brez razloga. V mojem primeru nikakor ne moremo govoriti o vandalizmu, saj sem odstranjevanje bronaste glave diktatorja načrtoval več let, samo odstranjevanje pa je potekalo več mesecev. Poleg tega sem imel močne razloge, ki sem jih kasneje predstavil tudi v svoji knjigi. Sem seveda proti vsakemu vandalizmu in huliganstvu – moje dejanje nikakor ne more biti opredeljeno kot takšno.
Ustvarili ste pivo Diktator. V zgodovini so bili totalitarni režimi vedno izjemno občutljivi na humor in ironijo. Je to pivo vaš način, da z mero politične satire razbijate strah, ki ga sistem še vedno seje med ljudmi?
Tudi odzivi na moje pivo kažejo, kako globoko nazaj v smer totalitarizma smo zabredli. Pivo s takšnim imenom ne bi bilo nič posebnega leta 1991. Slovenci smo precej naivno mislili, da smo z osamosvojitvijo opravili tudi s komunizmom. Žal je ta preživel in se začel ponovno krepiti ter sejati strah med prebivalci. Namen piva Diktator ni samo politična satira, temveč tudi kulturno osvobajanje, zato nosi tudi podnaslov Svobodno pivo. Z vsako odprto steklenico namreč simbolično obglavimo diktatorja. Na tak način bomo tudi prek piva dojeli, da je zmaj ostal brez glave in je mrtev. Ni se nam ga treba več bati in ni mu več treba služiti. To pivo ni pomembno samo za desno opredeljene prebivalce, ampak je še veliko pomembnejše za levo usmerjene. Ti ljudje dosti bolj trpijo, saj jih ideologija komunizma drži v sovraštvu in jih dela nesrečne. Prav oni bodo občutili še večje olajšanje, ko bodo odprli pivo Diktator.
V svojih nastopih pogosto poudarjate, da se bitka za normalnost bije tudi v gospodarstvu. Kako sta totalitarna miselnost in elitizem povezana s korupcijo, ki duši slovenske podjetnike in mlade ustvarjalce?
Komunizem brez korupcije sploh ne obstaja. Komunizem je utelešenje korupcije. Seveda celotna komunistična teorija temu oporeka in slika neko idilično pravično družbo. V resničnem življenju pa se vedno potrdi ista zgodba. Komunistični vladarji s silo ali pa v najboljšem primeru z zakoni in visokimi davki pokradejo lastnino posameznikom in jo razglasijo za družbeno. Oni potem odločajo, kdo bo dobil katero vodstveno funkcijo, in sicer glede na pripadnost ideologiji in sorodstvene vezi. Vsa državna podjetja tako sčasoma postanejo leglo korupcije, saj je omogočeno preprosto plenjenje javnega premoženja. Tudi v nadzornih svetih so ljudje, ki služijo sistemu. Če Slovenija resno misli z bojem proti korupciji, potem ni druge rešitve, kot da se odproda čim več državnega premoženja. Tam, kjer je zasebna lastnina, ni korupcije, saj nihče ne bo kradel samemu sebi.
Knjiga Obglavljeni diktator je izšla razmeroma hitro po dogodku. Ali je bilo pisanje te knjige za vas osebna katarza po dejanju ali pa jo vidite predvsem kot priročnik za državljansko nepokorščino?
Ne eno ne drugo. Knjigo sem se odločil napisati, ker sem neprestano dobival vprašanja, kako sem to izvedel in zakaj sem se sploh lotil nečesa tako norega. Večina ljudi ni verjela in še danes ne verjame, da sem to izvedel sam. Želeli so hitro razlago v nekaj stavkih, predvsem pa potrditev lastnih teorij o načinu žaganja glave in razlogih za to. Ker pa je žaganje trajalo več mesecev in priprave nanj več let, jim tega nisem mogel razložiti v petih minutah. Čutil sem se dolžnega, da izvedbo in razloge natančno opišem v knjigi.
Nikoli prej nisem napisal nobene knjige in nisem vedel, kakšen bo končni izdelek. Želel sem napisati knjigo, ki bo bralca držala v napetosti. Knjigo, ki ne bo preveč temačna in bo primerna tudi za mlajše bralce – za tiste v zadnjih razredih osnovne šole in za srednješolce. Knjigo, ki bo na zabaven način predstavila resno tematiko in ponudila nekakšen uvod v demokratično razmišljanje. Knjigo, ko bo na trenutke komična, a bo obenem vsebovala močna sporočila. Predvsem pa knjigo, ki bo hvalnica najsvetlejšemu trenutku slovenske zgodovine – slovenski osamosvojitvi.
Ne gre torej za osebno katarzo, čeprav knjiga opisuje tudi dele mojega življenja. Tudi ne gre za priročnik za državljansko nepokorščino, saj vseskozi spodbuja k dobremu in k boljši družbi. Vzemite knjigo v roke in presenečeni boste nad njeno vsebino.
Glede na to, da javno izpostavljate imena tožilcev in politikov – ali vas je kaj strah, da bo vaše sojenje postalo to, čemur smo v prejšnjem sistemu pravili »montirani politični proces«?
Same sodbe me ni strah. Verjamem celo, da je sodba že spisana. Kot sem že večkrat dejal, sem za Slovenijo pripravljen iti v zapor. Želim samo vedeti, ali smo resnično že v demokraciji ali pa smo še vedno globoko v komunizmu. Včasih se mi zdi, da smo podobni možu, ki se je ponovno poročil, v spalnici na steni pa ima še vedno sliko bivše žene. Skrajni čas je, da kot družba priznamo svoje zgodovinske zmote, odstranimo z javnih površin tisto, kar nas deli, in tja postavimo tisto, kar nas povezuje.
Biografija
Miroslav Pačnik je rojen 3. junija 1976 v Slovenj Gradcu. Odraščal je v idilični okolici Velenja, kjer je oče trdo delal kot rudar, mati pa je skrbela za majhno kmetijo in družino. Je tretji izmed petih otrok – pred njim sta se rodila brat in sestra, za njim pa prav tako brat in sestra. Obiskoval je Osnovno šolo Gustava Šiliha v Velenju. Srednjo šolo je obiskoval med letoma 1991 in 1995, prav tako v Velenju, kjer se je izučil za elektrotehnika elektronika. Študij je nadaljeval na Univerzi v Mariboru, kjer je med letoma 1995 in 2001 študiral interdisciplinarni program gospodarskega inženirstva s poudarkom na elektrotehniki in avtomatiki. Po diplomi je opravil civilno služenje vojaškega roka v Bolnišnici Topolšica, kar mu je dalo vpogled v svet, namenjen pomoči ljudem. Leta 2002 se je zaposlil v Slovenskih Konjicah v podjetju SG Automotive kot komercialist v nabavi. Leta 2005 se je preselil v Nemčijo, kjer je do oktobra 2007 delal v nabavi pri podjetju Schefenacker in pozneje pri TRW. Novembra 2007 se je vrnil v Slovenijo in se zaposlil v mednarodnem velikanu Flextronics, kjer je ostal do avgusta 2023. Začel je v nabavnih službah, napredoval skozi različne funkcije in nazadnje postal direktor nabave. To je bilo obdobje rasti, izzivov in uspehov, v katerem je vodil mednarodne ekipe ter oblikoval strategije za dobavne verige. Po letu 2023 se posveča priložnostnim delom, predvsem kot skiper na jadrnici. Veter v jadrih, valovi in svoboda morja – to je njegov novi ritem, poln avantur in sprostitve. Poročil se je leta 2005, a se je zakon po desetih letih končal z razvezo. V tem času so se rodili trije čudoviti otroci: Gašper leta 2006, Dominik leta 2007 in Ana leta 2010. Otroci so njegova največja radost in motivacija, kljub vsem življenjskim vzponom in padcem.
