Piše: Lucija Kavčič
Ranjenci morajo zato na prosto posteljo in oskrbo pogosto čakati na nosilih in na tleh, je povedala Laura Petek, specializantka urgentne medicine, ki je letos poleti mesec dni reševala življenja ranjenih ukrajinskih vojakov na stabilizacijski točki tik ob frontni črti v Ukrajini.
DEMOKRACIJA: Kaj vas je spodbudilo k odločitvi, da odidete v Ukrajino na stabilizacijsko točko?«
Laura Petek: Zaradi narave mojega dela na urgenci v UKC Maribor je bil pred mano daljši časovni okvir, ki bi ga lahko namenila za dopust oziroma oddih. Že prej sem bila vajena, da sem te dopuste praviloma osmislila širše, v dobrodelen namen. Če sem to do zdaj počela na potovanjih in z delom v bolnišnicah po Indiji, Libanonu, Iraku in Ugandi, sem tokrat iskala možnost za humanitarno delo še kje drugje. Kontaktirala sem različne nevladne organizacije in jih povprašala po trenutnih potrebah po zdravnikih z mojimi izkušnjami in mojim specifičnim profilom, saj sem specializantka urgentne medicine. Oglasila se mi je nevladna organizacija s Poljske, ki zagotavlja humanitarno pomoč v bližini fronte v Ukrajini … V Ukrajini sem preživela dober mesec in pol, neposredno na medicinski stabilizacijski točki ob fronti pa slab mesec.
Že večkrat ste torej delali kot prostovoljka. Od kod izvira vaša želja po takšnem delu?
Kot rečeno, sem delala že v različnih državah v tujini, večinoma v državah nerazvitega sveta: ob vznožju Himalaje v Indiji, v prestolnicah Iraka in Libanona ter dvakrat v Ugandi, v manjšem kraju na jugu države. V tujino me je gnalo predvsem zavedanje, da sem v Sloveniji zaradi izobrazbe, ki jo država omogoča, mirnega geopolitičnega stanja in dobrih socialnih okoliščin zelo privilegirana. Prav zato sem čutila močno odgovornost, da to nekako vrnem tistim, ki jim je bilo v življenju slabše postlano oziroma so življenje začeli v dosti težjih okoliščinah kot jaz. Po eni strani to uresničujem s poklicem, ki sem si ga izbrala, in z delom v urgentnih centrih v Sloveniji. Po drugi strani pa obstajajo kraji, kjer zdravnika sploh ni, zato sem ciljno iskala tiste lokacije, za katere sem vedela, da bosta moj čas in medicinsko delo imela največjo težo ter največji skupni pozitiven vpliv. Seveda sta imeli vsaka lokacija in vsaka država svoje posebnosti.
Kako bi jih opisali?
V Indiji je bila to odročnost krajev v visokogorju brez kakršne koli zdravstvene infrastrukture. V Afriki sta bili izziv velika revščina med prebivalstvom in samoplačniškost večine zdravstvenih storitev – tam so pacienti umirali samo zato, ker si niso mogli privoščiti zdravila, ki sicer stane le nekaj evrov. V Libanonu je bila posebnost polarnost zdravstvenega sistema. Ta niha od zelo integriranega zdravstva za najbogatejše, kjer pacient kot kupec vstopi v bolnišnico si kot z menija naroči preglede po želji, pa do popolne revščine, kjer si ljudje ne morejo privoščiti niti najosnovnejše oskrbe. Irak pa je povojno območje z obilico strelnih ran in poškodb. Vsem tem krajem pa je skupno to, da iz zdravstvenega sistema izpadejo predvsem revnejši in zato še bolj trpijo. Zaradi svojega ekonomskega položaja prejemajo občutno slabšo splošno oskrbo od tiste, ki jo pozna kdor koli v Sloveniji.
Kako je videti stabilizacijska točka ob ukrajinski frontni črti, kjer ste bili? Kako je sestavljena ekipa? Ali nam lahko zaupate, v bližini katerega bojišča ste bili?
Gre za prvo zdravstveno postajo v bližini bojišča, le nekaj kilometrov stran od neposrednih nasprotnikovih bojnih položajev. Nahaja se v tako imenovani coni smrti, torej v dosegu nasprotnikovega topništva, večine dronov kratkega dosega in seveda vseh zračnih orožij dolgega dosega, kot so balistične rakete. V zemljo vkopana in z materiali iz okolice (zelenjem, lesom …) zakamuflirana stabilizacijska točka, kjer sem bila, leži nekje ob frontni črti – še najbliže ji je večje mesto Zaporožje. V njej je delalo sicer vojaško, vendar primarno zdravstveno osebje: jaz, ekipa večinoma mlajših kirurgov, anesteziologov in medicinskih sester ter nekaj bojnih reševalcev oziroma medikov. Bili smo ekipa manj kot desetih ljudi, ki smo v prostorih stabilizacijske točke skupaj živeli in oskrbovali ranjence. Vsaka takšna točka z eno ekipo deluje 24 ur na dan, vse dni v tednu in praviloma več mesecev neprekinjeno; če se premakne frontna linija, osebje evakuirajo in stabilizacijsko točko postavijo drugje.
Pravite, da je bilo že samo pogledati iz podzemlja izjemno nevarno. Kakšne so bile razmere zunaj?
Tako je, na površje se gre samo takrat, kadar se s pomočjo različnih zaznavnih sistemov ugotovi, da je nebo nekoliko varnejše in je v zraku manj orožja (dronov, topniških izstrelkov …). Takrat se torej lahko gre na površje po ranjence, ki so jih evakuirali z bojišča, oziroma se že oskrbljene paciente premesti na površje za evakuacijo na sekundarno raven medicinske oskrbe. Vsakih nekaj dni je treba – ko je to seveda varno – na površje oditi tudi po najosnovnejše potrebščine za stabilizacijsko točko, torej po hrano, vodo in zdravstveni material. To dostavljajo takrat, ko so logistične povezave dovolj varne.
Kakšne rane ste oskrbovali, katere so najpogostejše?
Poškodbe pacientov, ki se znajdejo na takšni točki, so zelo različne – od počenih bobničev in odrgnin do številnih življenjsko ogrožajočih poškodb udov, amputacij in raztrganin po eksplozijah, zelo pogoste pa so tudi poškodbe obraza in opekline. Značilnost te vojne so predvsem starejše rane. Gre namreč za vojake, ki ranjeni obtičijo nekje blizu nasprotnikove linije ali celo za njo, zaradi česar njihova evakuacija zaradi neposredne nevarnosti ni mogoča. Do njih primarna zdravstvena evakuacijska ekipa ne more priti, zato ranjenci kljub hujšim poškodbam ležijo kje v gozdu ter v zaklonih dolgo čakajo na pomoč in trenutek, ko bo dovolj varno, da se do njih prebije evakuacijska ekipa. Šele takrat jih je mogoče umakniti na varno – ali pa vsaj na nekoliko varnejše območje – in nato prepeljati do stabilizacijske točke. Zaradi nenehne nevarnosti je bilo ogromno poškodb, tudi najhujših, ob prihodu pacientov do mene starih že več dni. To so bili torej vojaki, ki so ranjeni in v hudih bolečinah obležali sami, brez zdravstvene oskrbe ali protibolečinske terapije. Samo čakali so na trenutek, ko jim bo kdo lahko pomagal, in lahko so le upali, da ga bodo dočakali. Takšnih primerov je bilo res veliko. Veliko je bilo tudi takšnih, ki prav zaradi zapoznele evakuacije težkih ran žal niso preživeli.
Naj povem še to, da je stabilizacijskih točk ob frontni črti seveda več, zato ena sama točka nikoli ne vidi celotne slike bojišča. Ranjence na stabilizacijsko točko dovažajo praktično ves čas, pogosto v tako velikem številu, da to presega njene zmogljivosti. To pomeni, da morajo ranjenci na prosto posteljo in oskrbo pogosto čakati na nosilih in na tleh.
Taka vojna se zareže v dušo, ne le v telesa vojakov … Morda veste, koliko časa so v povprečju na bojnih položajih?
Vojna pušča pečat na vseh: na vojakih, na njihovih družinah, ki nanje čakajo dan za dnem, in na zdravstvenem osebju, ki ranjene oskrbuje. Pogovorov o izkušnjah z bojišča je na sami stabilizacijski točki malo, saj so vojaki večinoma zelo hudo poškodovani, pogosto nezavestni. Če morda pridejo na točko še pri zavesti, jih s pomočjo zdravil uspavamo v tako imenovano umetno komo. V njej jih lažje oskrbimo in operiramo ter nato še speče prepeljemo v večje bolnišnice v državi.
Travma se na utrujenih obrazih ranjenih vojakov vidi že brez besed; njihovi pogledi so zazrti v daljavo, obrazi zrcalijo izčrpanost. Vojaki so zadnje čase na bojnih položajih vedno dlje: govorim o več mesecih, včasih skorajda letu dni, ko se vojak pogosto sam noč in dan skriva v okopu v zemlji, popolnoma odvisen od vode in hrane, ki mu jo dostavljajo z dronom – kar je hkrati njegov edini stik z zunanjim svetom. Minejo lahko celi meseci, ko tak vojak nima možnosti, da bi s komer koli spregovoril v živo, ter je v nenehni nevarnosti pred ruskimi izstrelki in bojnimi droni. To je izkušnja, na katero po mojem mnenju ni pripravljen prav nihče in ki bo pustila pečat na čisto vsakomur.
Prosim, povejte kaj o ukrajinskih zdravnikih in medikih, s katerimi ste delali.
O svoji ekipi na stabilizacijski točki bi lahko govorila ure in ure! Gre za skupino zelo posebnih ljudi, ki so se tam znašli zaradi specifičnih okoliščin. V Ukrajini so namreč zdravniki in zdravstveno osebje večinoma oproščeni prisilnega vpoklica v vojsko, zato večina na stabilizacijskih točkah ranjence oskrbuje prostovoljno. To so dobri ljudje, ki so začutili poklicanost biti v pomoč vojakom in domovini. Zato so se prostovoljno javili za delo na kriznih območjih, ki so najbolj izpostavljena nevarnosti.
Ste imeli določene izmene in urnik ali pa ste preprosto delali neprekinjeno, dokler so prihajali ranjenci?
Tako je – v podzemni stabilizacijski točki smo več tednov skupaj živeli, jedli, se družili, počivali, predvsem pa garali dneve in noči na zelo majhnem prostoru. Zato smo se med seboj povezali močneje, kot se lahko s komer koli povežeš v neki običajni službi od sedmih do treh, ki jo pozneje zapustiš in odideš v domače okolje. Tam smo bili drug drugemu edina podpora, edina družba, odvisni samo drug od drugega. Skupaj smo preživeli tako tiste najtežje ure, ko so se dnevi zlivali drug v drugega in ko ni bilo premora med oskrbo ranjencev, ki so se vrstili drug za drugim, pa tudi tiste malce tišje dneve. Takrat je nevarnost po eni strani še bolj prežala, saj je bilo zračnih napadov več, hkrati pa je bilo zaradi tega manj pacientov, ki jih zaradi nevarnosti niso mogli dostaviti do nas. Tako smo preživeli tudi nekaj bolj umirjenih uric ob pogovorih o življenju zunaj vojne, ogledu kakšnega filma z ukrajinskim prevodom in ob pitju sladkega čaja.
Iz vaših besed je res čutiti, kako močno ste se povezali z ekipo …
Res je, zato smo se povezali ne le kot sodelavci, ampak tudi kot prijatelji, kot novonastala družina. Kar pripovedovala bi vam o Olji in Galji, medicinskih sestrah, ki sta se obe javili za delo v vojski, čeprav ju doma čakata družini z otroki. Pa o Slavi, mladem kirurgu, ki se je takoj po opravljeni specializaciji odločil služiti v vojski kot travmatolog iz želje po služenju domovini. Veste, to so ljudje, ki preprosto pokažejo, kaj pomeni biti pošten in dober človek ter stati ob strani sočloveku, ko te ta najbolj potrebuje. To so strokovnjaki, ki so ranjence oskrbovali na najvišji ravni, hkrati pa so vedno ostali predvsem ljudje – vojaku so stisnili roko v tolažbo, mu umili noge, ga oblekli v čista oblačila, mu odstopili lastno proteinsko čokoladico in skuhali čaj za popotnico pred prevozom v bolnišnico. To so zdravniki in medicinske sestre, ki so kljub vojnim razmeram ostali topli ljudje, in mislim, da si bom do konca življenja prizadevala biti njim podobna.
Gotovo ni preprosto predelati nenehne nevarnosti, v kateri ste bili, in vsega, kar ste tam videli. Kako sta bivanje in delo na stabilizacijski točki psihološko vplivala na vas?
Delo na sami točki ima tako psihološke kot fizične posledice. Te nastanejo zaradi porušenega cirkadianega ritma – ritma spanja in budnosti –, nenehnega dela ponoči in podnevi brez odmora, pomanjkanja izpostavljenosti soncu ter pomanjkanja kakovostnega počitka in spanca. Vse to telo preprosto zelo izčrpa. Dodatno negativno vplivajo nenehen stres, visoka intenzivnost obremenitev in strah pred smrtjo zaradi napadov dronov ter topništva, ki so vsak dan bolj ali manj blizu. Posledice vsega tega se jasno vidijo v podočnjakih, ki jih ima celotna zdravstvena ekipa. Vseh teh bremen sprva niti nisem opazila, saj sem tam živela in delala z ekipo, ki je preživljala čisto enake okoliščine kot jaz. Drug drugemu smo bili v oporo, zato smo skupno breme občutili manj, kot bi ga, če bi se po opravljenem delu v običajni bolnišnici vračali domov. Vsa ta bremena torej občutiš manj, ko jih dan za dnem doživljaš skupaj s celotno ekipo.
Zame je bila izkušnja ob vrnitvi v Slovenijo nekoliko težja, saj sem se vrnila v državo, kjer vojne ne poznamo. Srečala sem se z okoljem, v katerem koncept posttravmatske stresne motnje ni široko prepoznan oziroma ga praviloma ne izkusimo na lastni koži. Tu dron v zraku vidiš le, če ga kdo upravlja za hobi, in ne kot nekaj, kar v ljudeh vzbuja smrtni strah, kot je to v Ukrajini. Obenem pa lahko rečem, da sta bila moje delo in moj čas, preživet tam, vredna vseh teh sledi, ki jih bom verjetno do konca življenja nosila s seboj.
Omenili ste, da fotografij s stabilizacijske točke niste pošiljali niti po telefonu niti prek družbenih omrežij. Zakaj je takšno početje nevarno?
Na stabilizacijski točki smo imeli zelo dobro internetno povezavo prek satelita – v Ukrajini se namreč uporablja Starlink. Fotografij, iz katerih bi bili razvidni identiteta pacientov ali lokacija stabilizacijske točke, zaradi varnosti v nobenem primeru nismo razpošiljali prek nobenih medijev – niti prek e-pošte niti prek osebnih telefonov. Vedno je namreč obstajala nevarnost, da bi sovražnik fotografije prestregel in jih zlorabil v vojaške namene. Osnovne fotografije, na katerih ni bilo mogoče razbrati obrazov pacientov in predvsem ne lokacije naše stabilizacijske točke, pa so bile lahko deljene na družbenih omrežjih in smo jih lahko pošiljali družinam ter prijateljem. Pravzaprav me je pri vsakem članu ekipe pozitivno presenetilo to, kako so si sami prizadevali ozaveščati javnost o svojem delu in o grozotah, ki se tam dogajajo. Vse to iz želje, da svet ne pozabi, da vojna v Ukrajini še vedno divja z nezmanjšano močjo, čeprav mediji zdaj poročajo predvsem o vojnah drugod po svetu.
Kako pa so se odzvali doma, ko ste povedali za svojo odločitev, da odhajate na pomoč v Ukrajino? Kako so doživljali vaše bivanje na stabilizacijski točki?
Mislim, da ni starša na tej zemlji, ki bi mu bilo čisto vseeno, če mu otrok pove, da se prostovoljno odpravlja v vojno, v neposredno bližino frontne črte. Tudi mojim staršem seveda ni bilo lahko. Poskušala sem se čim bolj zavedati te odgovornosti in položaja, v katerega sem jih spravila, ter jih, kolikor je bilo mogoče, sproti obveščati o svojem stanju. Poznajo me in so tega mojega dela v tujini vajeni. Kljub temu pa je bila zanje potencialna možnost, da bom morda ranjena ali se morda celo ne bom vrnila domov, zlasti ko sem bila na stabilizacijski točki, zelo težka. Takrat jim je bilo najtežje, in ko smo se slišali po telefonu, smo se o stvareh, ki so se dogajale, pogovarjali nekoliko manj. Več sem jim lahko povedala pozneje, ko sem se varna in v enem kosu vrnila domov. Sicer pa vedo, zakaj to počnem. Vedeli so, da odhajam z željo, da pomagam sočloveku v okolju, kjer je pomoči najmanj. Mojo odločitev so ne le sprejeli, ampak tudi spoštovali. Vesela sem, da nas je povezalo globoko razumevanje, zlasti pozneje, ko so videli, da na stabilizacijski točki lahko res pozitivno vplivam na zdravstvene izhode ljudi in da je moje znanje tam pomeni večji doprinos. Zaradi tega so morda lažje sprejeli tveganje, ki ga je prinesel moj odhod v Ukrajino.
Kako je bilo preživeti prve dni spet doma, v miru in na varnem? Zdi se mi, da ste kljub fizični bližini doma vseeno ostali nekje daleč … Dejali ste, da se boste vrnili, ker vam je težje ostajati doma, medtem ko so vaši kolegi ostali tam. Se boste vrnili?
Da, nameravam se vrniti k svoji ekipi na stabilizacijsko točko v Ukrajino, če bo to le mogoče. V tem trenutku se aktivno dogovarjam, kako bi bilo to najlažje izvesti. Ostati tako tesno povezan z ekipo v okoliščinah, ki so povsem izjemne, je zelo posebna izkušnja. To težko deliš s komer koli drugim, še posebej pa v našem mirnem Mariboru in naši lepi, varni Sloveniji, za katero sem seveda izjemno hvaležna. Vendar pa preprosto ne morem pozabiti, da vsi moji prijatelji na stabilizacijski točki še vedno noč in dan pomagajo ranjenim in bi jim krvavo prav prišla vsaka pomoč. In ko na lastne oči vidiš, da te potrebujejo, in veš, da bi lahko pomagal, se je težko – tako kot se zdaj jaz – kar tako sprehajati po naših lepih ulicah. Težko je sedeti na Poštni ulici v Mariboru, piti kavo in gledati otroke, ki se brezskrbno igrajo, obenem pa vedeti, da je le nekaj ur vožnje stran življenje videti povsem drugače. In s tega vidika mi res ni najlažje biti doma.
Občutek odgovornosti, ki mi veleva, da pomagam v Ukrajini, pretehta skrb in strah pred tem, da se morda ne bom vrnila v enem kosu. Seveda je moj cilj ostati živa in zdrava ter pomagati ljudem ne le v Ukrajini, ampak se vrniti tudi v svojo službo v UKC Maribor in biti na voljo vsakomur, ki se znajde na urgenci. Vendar pa se mi zdi, da se tukaj lahko zanesemo, da bo naš sistem obstal tudi brez mene in bodo pacienti v vsakem primeru dobili pomoč, tam pa je morda ne bodo.
Kakšne so sicer vaše poklicne želje? Pravkar ste se vrnili z usposabljanja pri Slovenski vojski …
V Sloveniji sem, kot sem že omenila, specializantka urgentne medicine v UKC Maribor in sem tako polno zaposlena v javnem zdravstvu. Ob tem sem kot rezervistka že vključena tudi v Slovensko vojsko, kjer delujem predvsem v zdravstveni enoti znotraj vojaške službe. Ker sem se v vojski zaposlila pred kratkim, me je letos čakalo temeljno vojaško usposabljanje, ki ga večina pozna kot trimesečni prostovoljni vojaški rok. Tega pravkar opravljam – prvi mesec sem že uspešno zaključila, zadnja dva pa me čakata konec leta. Na vojaško usposabljanje sem se prijavila zato, ker mislim, da mir tudi v naši državi ni več samoumeven. Čeprav si ga želim in upam, da nas bo spremljal vse moje življenje, se zavedam, da je geopolitični položaj trenutno manj stabilen. Tudi na našem ozemlju ali pa vsaj v okviru Evropske unije oziroma Nata bi lahko prišlo do vojaškega konflikta. Zato želim biti na voljo tistim, ki bi me v takšnih razmerah najbolj potrebovali. Ker bi bili to najprej naši domači vojaki, moram biti – če jim želim v takšnih časih priskočiti na pomoč – vključena v Slovensko vojsko, zato sem se tudi javila v sestav vojaške rezerve. V vojski bom delovala določen čas oziroma do 40 dni na leto, preostali čas pa bom še naprej delala na urgenci v Mariboru.
Kako pa ste sicer doživeli Ukrajino in Ukrajince?
Ukrajina je zelo lepa država – ne le zaradi številnih naravnih znamenitosti, gora in mest, ampak tudi zaradi ljudi, ki so topli, odprti in gostoljubni, kot smo tega vajeni pri svojih slovenskih babicah. Vedno radi posedijo za polno mizo in gostu ponudijo vse, kar imajo na voljo; radi se poveselijo! Povezujejo jih močno domoljubje, hvaležnost za domovino in odgovornost, da jo zase in za vse državljane Ukrajine ubranijo pred agresorjem. Ukrajina je država, o kateri nisem vedela ravno veliko, preden sem se odločila za delo na stabilizacijski točki, zato bi jo nekega dne nadvse rada obiskala in doživela tudi v mirnem času – če mi bo to le naklonjeno.
Biografija
Laura Petek je zdravnica in specializantka urgentne medicine v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor. Medicino je končala na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, poleg tega pa je diplomirala tudi kot klasična klarinetistka na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Že med študijem in po njem je pridobivala izkušnje v različnih zdravstvenih okoljih doma in v tujini. Poleg kliničnega dela je pripadnica Slovenske vojske, in sicer kot zdravnica rezervistka deluje v Vojaški zdravstveni enoti. V prostem času se ukvarja s fotografijo, pisanjem in glasbo, pomemben del njenega življenja pa ostajata prostovoljstvo in humanitarno delo.
