Avtor: Vida Kocjan
Mag. Polona Rifelj, ministrica za okolje in prostor v 16. vladi Republike Slovenije, vodi enega najširših resorjev v državi. Zaradi dolgoletnih izkušenj v javnem in realnem sektorju dobro pozna upravne ovire, s katerimi se srečujejo podjetja in investitorji. V pogovoru zato ne govori le o okoljskih standardih, temveč o delovanju sistema: kdo odloča, na kateri podlagi, do kdaj in kdo odgovarja, če postopek stoji. Pogovarjali sva se o tem, ali lahko država odloča hitreje, ne da bi oslabila varstvo okolja in pitne vode, ter o projektih, ki že mesece delijo javnost.
DEMOKRACIJA: Spoštovana ministrica, gospa mag. Polona Rifelj. Imate več kot 20 let izkušenj na področju financ, prava, korporativnega upravljanja, javnega sektorja in tudi gospodarstva. Kako vam te izkušnje pomagajo pri vodenju tako širokega resorja, ki vključuje okolje, prostor, vode, naravo in stanovanja?
Mag. Polona Rifelj: Na ministrstvo gledam predvsem kot na velik sistem, ki mora delovati. Pri financah se naučiš odgovornosti za posledice odločitev, pri korporativnem upravljanju jasne odgovornosti in nadzora, v gospodarstvu pa zelo hitro vidiš, kakšno ceno ima počasno odločanje države. V našem resorju se vse to sreča: investitor potrebuje pravočasno odločitev, prebivalec varno pitno vodo, občina prostor za razvoj, država pa odgovorno upravljanje denarja. A razumeti moramo, da razvoj in varovanje okolja nista nasprotnika. Odločna država mora omogočiti sprejemljiv razvoj, zaščititi okolje in predvsem pravočasno odločiti. Znati mora reči da in ne, ne sme pa leta ne odločiti.
Pogosto poudarjate razumevanje upravnih ovir, s katerimi se srečujejo podjetja in investitorji. Kateri konkretni primer iz vaše prakse vas je najbolj prepričal, da je poenostavitev zakonodaje nujna?
Težko bi izpostavila samo en primer. Bolj me je prepričala množica primerov, pri katerih problem sploh ni bil okoljski standard, ampak način delovanja sistema. Ko imamo aktivne postopke državnih prostorskih načrtov, ki trajajo deset, petnajst ali celo več kot dvajset let, se moramo vprašati, ali je to še razumna uprava. Osebno sem prepričana, da ne. Seveda obstajajo objektivni razlogi – spremembe projektov, tras, strokovne podlage, okoljske presoje, financiranje. Toda razlog za zastoj še ne pomeni, da je zastoj sprejemljiv. Prav zato pri vsakem dolgotrajnem postopku zahtevam štiri zelo preproste odgovore: kje stoji, zakaj stoji, kdo mora narediti naslednji korak in do kdaj. Poglejte, župana, podjetnika ali posameznika v resnici ne zanima, kateri direktorat ima zadevo na mizi. Zanima ga, ali bo država problem rešila in predvsem, kdaj.
Okoljskih standardov ne bomo zniževali zaradi posameznih interesov. Kjer to terjajo strateški interesi države, pa se morajo ukrepi na podlagi stroke in dejanskih razmer tudi prilagajati. Administrativne postopke moramo bistveno izboljšati.
Več v novi številki revije Demokracija.
