Piše: mag. Andrej Vastl
Znanost v novi tehnokratski dobi postaja tiha moč držav. Ne nastopa tako vidno kot vojska, energetska infrastruktura ali diplomacija, vendar pa vse bolj določa, kdo razvija strateške tehnologije, kdo postavlja standarde, kdo nadzira dobavne verige in predvsem, kdo bo odvisen od odločitev drugih.
Svetovna razmerja moči so bila vedno povezana z nadzorom nad strateškimi viri. V 19. stoletju sta industrijsko in vojaško moč določala premog in jeklo, v 20. stoletju pa predvsem nafta, plin in jedrska zmogljivost. Energenti tudi danes ostajajo temelj gospodarstva in državne suverenosti. Vendar o delovanju elektrarn, omrežij, podatkovnih centrov, oborožitvenih sistemov in umetne inteligence ne odločajo samo nafta, plin in uran. Treba je poudariti, da so enako pomembni postali polprevodniki, kritični minerali, napredni materiali, raziskovalna infrastruktura, predvsem pa ljudje, ki te tehnologije obvladujejo. Geopolitična tekma se je zato razširila z nahajališč in energetskih poti na celoten tehnološki ekosistem. Nova geopolitična valuta tako niso več energenti kot takšni, temveč sposobnost države ali zavezništva, da energijo, znanje, kapital, industrijo in varnost poveže v celovit tehnološki ekosistem.
Od naftnih polj do tehnoloških vozlišč
Spremembo najbolj jasno ponazarja industrija polprevodnikov. Ameriška podjetja še vedno ustvarijo nekaj več kot polovico svetovnih prihodkov v tem sektorju, toda ameriški delež svetovnih proizvodnih zmogljivosti je med letoma 1990 in 2022 upadel s 37 na približno deset odstotkov. Razhajanje med lastništvom znanja in lokacijo proizvodnje je postalo nacionalnovarnostno vprašanje, zato ZDA z javnimi spodbudami in zasebnimi naložbami ponovno gradijo domačo proizvodno bazo.
Tajvan in Južna Koreja pa medtem dokazujeta, da geopolitičnega pomena ne določa le velikost države. Leta 2022 je bila namreč skoraj vsa svetovna proizvodnja najnaprednejših procesorjev skoncentrirana prav v teh dveh državah. Brez takšnih čipov ne morejo normalno delovati avtomobilska industrija, energetika, komunikacije, umetna inteligenca ali sodobni obrambni sistemi. Tehnološka specializacija je tako postala oblika strateškega odvračanja in hkrati vir ranljivosti celotnega sveta.
Podobno velja tudi za kritične surovine. Mednarodna agencija za energijo ugotavlja, da je Kitajska vodilna država pri rafiniranju 19 od 20 analiziranih strateških mineralov, njen povprečni tržni delež pa znaša okoli 70 odstotkov. Med letoma 2020 in 2024 se je povprečni delež treh največjih držav pri rafiniranju ključnih energetskih mineralov povečal z 82 na 86 odstotkov. Torej tri četrtine analiziranih mineralov so bile cenovno bolj nestanovitne od nafte. To ni obrobna gospodarska statistika. Izvozna omejitev, politična kriza ali tehnična motnja lahko v kratkem času prizadene proizvodnjo baterij, čipov, vetrnih turbin, letalskih komponent in orožnih sistemov. Država je lahko energetsko dobro oskrbljena, vendar ostaja ranljiva, če nima dostopa do materialov, tehnologij in komponent, potrebnih za vzdrževanje infrastrukture. Energetska varnost se je zato spremenila v širše konceptualno vprašanje tehnološke in industrijske odpornosti.
Vzpon umetne inteligence to povezavo še dodatno krepi. Po posodobljeni oceni IEA naj bi se svetovna poraba električne energije v podatkovnih centrih povečala s približno 485 teravatnih ur leta 2025 na okoli 950 teravatnih ur do leta 2030. Podatek, ki še dodatno pojasnjuje pomembnost energetike, je, da naj bi se poraba centrov, osredotočenih na umetno inteligenco, potrojila. Tekma za algoritme je zato hkrati tekma za elektrarne, omrežja, hlajenje, čipe in zanesljivo dobavo energije. Država brez stabilnega energetskega sistema ne more dolgoročno postati vodilna sila umetne inteligence.
Znanost kot tiha moč držav
V tej preobrazbi dobiva znanost vlogo, ki jo javna razprava pogosto podcenjuje. Laboratoriji, univerze in razvojna podjetja ne nastopajo z vojaškimi paradami, vendar prav v njih nastajajo tehnologije, ki bodo čez deset ali dvajset let določale razmerja moči. Znanost je zato tiha moč držav v novi tehnokratski dobi.
V tem primeru ne gre za klasično mehko moč, ki temelji na kulturi ali privlačnosti družbenega modela. Tiha moč znanosti izhaja predvsem iz sposobnosti ustvarjanja patentov, standardov, infrastrukture in rešitev, od katerih postajajo odvisni drugi. Država, ki obvladuje ključno tehnologijo, ne pridobi samo gospodarske koristi, ampak določa pogoje dostopa, usmerja investicije in lahko z izvozno politiko vpliva na razvoj celotnih sektorjev. Zato imajo Nvidia, TSMC ali nizozemski ASML pomen, ki presega njihove bilance. Postali so namreč vozlišča globalne moči.
Kitajska to logiko razvija sistematično. Leta 2025 se je prvič uvrstila med deset najbolj inovativnih gospodarstev po indeksu WIPO, vodi po številu patentnih prijav in ima 24 izmed stotih vodilnih svetovnih inovacijskih grozdov. Raziskav, industrije, energetike, dostopa do surovin in zunanje politike pa ne obravnava kot ločenih področij, temveč kot dele dolgoročnega državnega projekta. Sposobnost povezovanja v celovit ekosistem pojasnjuje, zakaj Kitajska ni le svetovna tovarna, ampak postaja predvsem in v večji meri vodilna tehnološka sila.
ZDA uporabljajo drugačen model. Njihova prednost izhaja iz povezovanja univerz, podjetništva, tveganega kapitala, obrambnega sektorja in države. Svobodna pobuda ostaja glavni generator inovacij, vendar jo dopolnjuje jasen nacionalni interes. Razvoj interneta, navigacije GPS, vesoljskih sistemov in naprednih čipov kaže, da največji tehnološki preboji pogosto nastanejo tam, kjer se srečajo javno financirane raziskave, zasebni kapital in sposobnost hitrega prenosa znanja v industrijo.
Indija postaja tretji pomemben pol. Njena strateška prednost so velik trg, obsežen bazen tehnično izobraženih kadrov, digitalne zmogljivosti ter ambicije na področju vesolja, jedrske energije, polprevodnikov in umetne inteligence. Zato Indija postaja vse pomembnejša partnerica ZDA in Evropske unije. V novem ravnotežju moči talenti niso več samo vprašanje trga dela – postajajo strateška infrastruktura.
Nevarnost tehnokratske odvisnosti
Tehnološkega razvoja kljub temu ne smemo nekritično enačiti z napredkom. Prinaša večjo produktivnost, boljšo medicino in učinkovitejšo energetiko. Hkrati pa tehnološki razvoj prinaša koncentracijo podatkov, odvisnost od globalnih platform in ključno – nadzor nad algoritmi. Torej o ključnih družbenih vprašanjih ne smejo brez demokratične odgovornosti odločati ozki tehnološki ali birokratski krogi. Nova tehnološka geopolitika zato ne zmanjšuje pomena nacionalne države, saj ji vrača eno temeljnih nalog: zaščito dolgoročnih interesov skupnosti. Trg je nenadomestljiv pri ustvarjanju inovacij, konkurence in podjetniške pobude, vendar sam ne zagotavlja varnosti kritične infrastrukture, strateških zalog, jedrskega znanja ali tehnologij, katerih učinki se pokažejo šele čez desetletja.
Prava dilema ni izbira med svobodnim trgom in državo. Vprašanje, ki se zastavlja, je: ali zna država določiti strateške cilje, ne da bi z birokratizacijo zadušila zasebno pobudo in znanstveno ustvarjalnost?
Evropa med ameriškim in kitajskim modelom
Evropska unija ima vrhunske univerze, močno industrijsko tradicijo in velik notranji trg, vendar svoje znanje prepočasi pretvarja v globalne tehnološke družbe in proizvodne zmogljivosti. Njena glavna slabost ni pomanjkanje talentov, ampak razdrobljenost raziskovalnih sistemov, kapitalskih trgov, energetskih politik in strateških prioritet. Tudi Draghijevo poročilo opozarja, da Evropa zaradi počasnejše produktivnosti, dražje energije in okrepljene globalne konkurence ne more več računati na dejavnike, ki so podpirali njeno preteklo rast.
Evropa zato ne potrebuje dodatnih pravil ali razpršenih subvencij – potrebuje predvsem novo razvojno samozavest. Znova mora povezati svobodno podjetništvo, znanost, industrijo, cenovno dostopno in stabilno energijo ter strateški interes. Pri tem pa se ne sme zapreti vase. Partnerstva z ZDA ostajajo temelj transatlantskega prostora, hkrati pa mora EU poglobiti tehnološko in raziskovalno sodelovanje z Indijo, Tajvanom, Južno Korejo, Japonsko, Kanado in Avstralijo. Nekatere izmed teh držav imajo kritične minerale, druge jedrsko znanje, polprevodnike, napredne materiale ali vrhunske talente. Skupaj lahko zmanjšujejo nevarne enostranske odvisnosti.
Ključni instrumenti bodo strateški konzorciji. EuroHPC, CERN, ITER, Evropska vesoljska agencija, IPCEI in NATO DIANA niso le raziskovalni ali industrijski projekti. Te iniciative ustvarjajo skupne standarde, infrastrukturo, zaupanje in interoperabilnost med državami. NATO je predstavljal osrednji odgovor Zahoda na vojaške grožnje 20. stoletja, raziskovalni, energetski in tehnološki konzorciji pa bodo eden ključnih odgovorov na geopolitične izzive 21. stoletja.
Geopolitika znanja
Novo razsežnost moči lahko poimenujemo geopolitika znanja. Ta termin ne nadomešča klasične geopolitike, predvsem jo nadgrajuje. Prihodnja razmerja bodo določali raziskovalni laboratoriji enako kot letalonosilke, superračunalniki enako kot energetski terminali ter talenti enako kot naravni viri.
Znanost postane prava tiha moč šele, ko je vpeta v širšo strategijo gospodarske, energetske in nacionalne odpornosti. Brez industrije znanje ostane v znanstveni reviji. Brez kapitala tehnologija ostane v laboratoriju. Brez stabilne energije ni mogoče zagotoviti proizvodnje ali delovanja podatkovnih centrov. Prav tako pa brez partnerstev nobena država ne more več obvladovati celotne tehnološke verige.
Evropska odpornost ne bo nastala v enem samem središču – nastala bo v mreži specializiranih raziskovalnih in industrijskih zmogljivosti po vsej Evropski uniji. Tudi manjše države lahko postanejo nepogrešljiv člen velikih evropskih korporacij in strateških verig, če razvijejo nišne kompetence ter se pravočasno vključijo v mednarodne konzorcije.
V zgodovini nobena civilizacija ni dolgoročno ohranila vodilnega položaja zgolj zato, ker je razpolagala z naravnimi bogastvi. Ohranila ga je, ker je znala ustvarjati znanje, ga pretvarjati v gospodarsko in vojaško moč ter varovati svoje strateške interese. To je veljalo predvsem za britanski imperij, za povojne Združene države Amerike, prav tako pa bo veljalo za prihodnji položaj Zahoda.
Henry Kissinger je opozoril: »Država, katere varnost je odvisna od genija v vsaki generaciji, si nalaga nalogo, ki je ni zmogla še nobena družba.« Enako velja za znanstveno in tehnološko moč. Nobena država je ne more graditi zgolj na posameznih izjemnih raziskovalcih, podjetjih ali kratkotrajnih projektih – gradi jo na trajnih institucijah, kakovostnem izobraževanju, podjetniški svobodi, zanesljivi energiji in strateških partnerstvih. V novi tehnokratski dobi se bo zato moč držav merila po tem, koliko znanja ustvarijo, koliko talentov razvijejo in zadržijo ter kako uspešno jih povežejo v sistem, ki znanje pretvarja v tehnologijo, odpornost in dolgoročno svobodo.
