Piše: mag. Tadej Ian
Leve politične ideologije so zabredle v nekatere radikalne in bizarne smeri, pri katerih se zastavlja vprašanje, ali je to sploh še normalno ali pa gre za začetni stadij norosti. V članku govorimo o t. i. ekološki tesnobi, ki jo nekateri levi akademiki v okviru postmodernistične znanosti razglašajo za duševno motnjo, ki ima vzroke v fizičnem okolju, medtem ko sami menimo, da gre zgolj za obliko politične histerije.
Podnebna tesnoba oziroma ekološka anksioznost naj bi bila duševna motnja, ki se kot stanje spreminja in razvija v skladu s spreminjajočo se domnevno podnebno krizo. Po eni strani naj bi šlo za tesnobo in druga čustva, kot so žalost, jeza in obup, ki se pojavljajo kot odziv na podnebne spremembe, ki domnevno »pritiskajo« na naš planet. Po drugi strani pa naj bi šlo za to, kako se tisti, ki ekološko tesnobo doživlja, počuti v odnosu do odzivov drugih ljudi na domnevno podnebno krizo – zlasti tistih, ki imajo moč ukrepati, da bi preprečili najhujše, a prepogosto zanikajo, zmanjšujejo in ignorirajo stisko, ki jo doživljajo ranljive skupnosti. S to drugo stisko naj bi se bilo v skladu s trditvami dušebrižnikov, ki empatično sočustvujejo z vsemi ubogimi parami tega sveta, katerih duševno zdravje »uničujejo« podnebne spremembe, še teže spopasti kot s prvo. Krivičnost, nepravičnost in pomanjkanje ukrepanja proti podnebnim spremembam naj bi bile torej srce parajoče za številne skupnosti, vključno z mladimi zagovorniki boja proti podnebnim spremembam po vsem svetu. In – pazite zdaj to – ekološka tesnoba med otroci in mladimi naj bi bila znak duševnega zdravja (!), saj naj bi bilo nenormalno, da nekdo ob teh groznih podnebnih spremembah ne bi imel ekološke tesnobe.
Če ste torej politik oziroma odločevalec, ki ima v rokah – tako levičarji – čarobno paličico, s katero bi menda lahko ustavili podnebne spremembe, in če imate normalen in zdrav odnos do podnebnih sprememb, ki so stalnica in nekaj povsem normalnega ne le v življenju našega planeta, pač pa tudi v življenju človeštva, se vam lahko primeri, da bodo proti vam na sodišču vložili tožbo, ker s svojim nedelovanjem kruto povzročate duševno trpljenje do planeta empatičnim posameznikom. Ti bi očitno radi, da naš planet čim prej zajame ledena doba, do tedaj pa naj se ljudje preventivno preselimo nazaj v jame, da ne bi po naključju povzročili prevelikega ogljičnega odtisa, ki bi poskrbel, da nas ne bo preveč zeblo.
Podnebne spremembe so normalne …
Za kratek dokaz dejstva, da so podnebne spremembe nekaj popolnoma normalnega in običajnega, nam ni treba iti milijone let v preteklost, ko je bilo na našem planetu dolgo časa strašno vroče, ravni ogljikovega dioksida v ozračju pa so bili v primerjavi s sedanjimi ekstremno visoke. Ni nam treba iti niti v obdobje pred 15.000 leti, ko je bila Sahara še zelena. Dovolj je že, da se sprehodimo po letih našega štetja. V obdobju med 10. in 13. stoletjem je bilo tako toplo, da so Vikingi naselili Grenlandijo, kjer so gojili ječmen ter govedo in svinje, o čemer pričajo arheološke izkopanine pod ledom, ki se zdaj na Grenlandiji šele topi. V istem času so v severni Angliji in celo na Škotskem uspešno gojili vinsko trto. Zanimivi so samostanski zapisi iz srednjega veka. Tako so v 12. in 13. stoletju evropski menihi poročali o tem, da so bile trgatve pogosto že konec julija, da so januarja ali celo že za božič cvetela drevesa, da so ljudje v Franciji in Nemčiji za novo leto v laseh nosili sveže rožne vence, da so bile februarja zrele jagode ipd. Sledila je občutna ohladitev s t. i. malo ledeno dobo. Mraz je bil tako hud, da sta v naši soseščini na začetku 18. stoletja zamrznila celotna Beneška laguna in celoten priobalni pas Jadranskega morja, tako da so ljudje lahko peš hodili z obale na otoke in nazaj. Topli vremenski ekstremi pa niso zgolj stvar sedanjosti. Konec januarja 1944, ko še ni bilo ne duha ne sluha o skrbeh zaradi segrevanja – saj so podnebni alarmisti še do 70. let 20. stoletja verjeli, da bomo zmrznili v novi ledeni dobi –, so denimo v severni Italiji nastopile poletne temperature, ki so se dvignile vse do 28 stopinj Celzija. Vse to dokazuje, da je normalno, da se podnebje segreva in ohlaja. Imamo srečo, da se zdaj segreva, saj obdobje ohlajanja pogosto prinese lakoto in bolezni, kot je bila zloglasna kuga v Evropi sredi 14. stoletja.
… in nanje človek nima omembe vrednega vpliva
In četudi bi bilo globalno segrevanje v tem trenutku največje v zgodovini planeta, človek nanj nima vpliva, zato je s tega vidika vseeno, kaj ljudje storimo ali ne storimo. V skladu s teorijo podnebnih alarmistov naj bi bili za segrevanje podnebja krivi toplogredni plini, kot je denimo ogljikov dioksid. Toda fizika Planck in Scwarzschield sta dokazala, da spremembe koncentracije CO2 v ozračju nad 300 ppm (300 delcev na milijon) skoraj ne vplivajo več na temperaturo ozračja, četudi se koncentracija denimo početveri (trenutno znaša 400 ppm). Vseh fizikalnih procesov v atmosferi znanost ne pozna oziroma jih ne razume. Sonce spreminja jakost sevanja in opleta okoli težišča sončnega sistema (s tem se spreminja tudi razdalja do Zemlje); Zemlja kroži okrog sonca v orbiti, ki se spreminja po obliki, spreminja se nagib njene osi (Milankovićevi cikli); osončje na poti okrog Rimske ceste naleti na bolj ali manj prašna območja; magnetno polje sonca se spreminja v skladu z njegovo aktivnostjo in tako naprej. To, da bi človek imel odločilen vpliv na spremembo podnebja, je torej zgolj špekulacija oziroma teza, ki ne drži.
Ekotesnoba je sindrom razvajenih zahodnjakov
Mladi zahodnjaki, ki so razvajeni in vajeni za naše prednike nepojmljivega udobja in blaginje v varnem zavetju svojih ogrevanih in klimatiziranih domov, ki jih večstransko ščiti moderna tehnologija, fantazirajo in blodijo, da ne morejo živeti v svetu, ki se je nekoliko začel segrevati. Pred 200 leti so naši predniki v Sloveniji dokumentirano jedli travo in umirali od lakote, ko so imeli slabo letino zaradi daljše zime, kar je bil dejansko hud problem, medtem ko segrevanje podnebja v resnici ni problem. Namesto hvaležnosti za toplo podnebje slišimo izbruhe navdušenja in slavja, ko zapade sneg, ali pa jadikovanje ob zelenih zimah, ker gospoda iz mestnih stolpnic ne more iti smučat na slovenska smučišča. Naši predniki pa so se spraševali, ali bodo hudo zimo preživeli, saj so vedeli, da jim lahko zmanjka drv oziroma premoga; znani so primeri, ko so ljudje zmrznili v lastnih spalnicah. Podnebna tesnobnost mladih izvira iz družbene zavoženosti, za katero so odgovorni ideologi, ki so si izmislili laži o odločilnem človeškem vplivu na podnebne spremembe ter o zgodovinski posebnosti in nevarnosti tokratnega podnebnega segrevanja, ter sprožili politično histerijo, ki je povzročila ekološko tesnobo.
Moderna politična levica se vse bolj radikalizira in zagovarja koncepte, ki ne prestanejo analize zdravorazumske pameti ali akademske logike. Zato ni nič nenavadnega, da radikalno levi akademski postmodernizem ne dopušča več kritike lastnih nebuloznih idej pod pretvezo, da je vsaka kritika pogojena oziroma izhaja iz sistemskega zatiranja domnevno toksične zahodne civilizacije. Dobro namreč vedo, da njihove nore ideje ne zdržijo konstruktivne kritike. Radikalno levi psihologi so tako našli novo »igračo«, ki se ji reče ekološka tesnoba in je posledica stoletnega spodrsljaja klimatološke znanosti glede »odločilne« vloge človeka pri tokratnih podnebnih spremembah. Nad tem spodrsljajem se bodo čez kake pol stoletja naši zanamci zgražali in se čudili, kako je bilo mogoče, da je znanost z začetka 21. stoletja zajela množična psihoza.
