Piše: Gašper Blažič
Poročali smo že, da primer predsednice RS Nataše Pirc Musar preučuje tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), ki je prejela nekaj prijav zaradi kršitve integritete. Na to smo sicer opozorili že prejšnji teden, saj protokolarna in varovana vozila pač ne morejo biti nekakšna brezplačna »taksi služba« za zasebne znance predsednika ali predsednice republike.
O tej nesreči ter o ozadjih sicer pišemo v današnji novi številki Demokracije. S to temo bomo nadaljevali tudi v prihodnje, saj je nesreča na dan naplavila marsikaj, česar doslej sploh nismo vedeli.
KPK vodi oseba, ki jo je Pirc Musarjeva že pred tem odlikovala
Je pa res – kar dejansko vedo tako rekoč že vsi – da se Nataši Pirc Musar očitno ni treba bati morebitnih ukrepov KPK. Sedanja zakonodaja namreč določa, da predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) ne voli državni zbor, pač pa ga imenuje predsednik Republike Slovenije na podlagi vnaprej izvedenega javnega poziva in predloga posebne kandidacijske komisije. Povedano drugače: voditelj tega nadzornega organa je izključna domena predsednika republike. Prav tako tudi ostala dva člana senata.
Če se nekoliko vrnemo k imenovanju vodstvenih organov KPK: Pirc Musarjeva je svojo pravico dobro izkoristila in na to mesto imenovala Katarino Bervar Sternad, sicer dolgoletno nevladno aktivistko, ki je v preteklosti veliko delovala v prid ilegalnim migrantom. Delovala je namreč v Pravnem centru za varstvo človekovih pravic in okolja. Kot je znano, je Bervar Sternadova leta 2023 prejela priznanje predsednice Republike Slovenije za prispevek k varstvu človekovih pravic v Republiki Sloveniji.
Vrana vrani ne izkljuje oči
Znano je sicer, da je njena nevladna organizacija sodelovala pri vložitvi kazenske ovadbe zoper nekdanjega direktorja vladnega urada za komuniciranje Uroša Urbanijo (v času tretje Janševe vlade). Pa tudi proti tistim, ki so bojda hoteli omejiti dotok ilegalnih migrantov. Pri tem pa jo je zastopala prav odvetniška pisarna Pirc Musarjeve (najprej Pirc Musar & Lemut Strle, sedaj Pirc Musar in partnerji O. P. d. o. o.). Ne glede na zatrjevanje Pirc Musarjeve, da se z Bervar Sternardovo komaj pozna, bo težko prepričala javnost, da dejansko nimata nič skupnega. Prav s Pirc Musarjevo sta v preteklosti že tesno sodelovali, med drugim pri pripravi sprememb kazenskega zakonika na področju posilstva. Podelitev priznanja za delovanje na področju človekovih pravic je bila tako le češnja na torti, nato pa se je zgodilo famozno imenovanje za vodjo KPK.
Kot že rečeno, je tudi imenovanje ostalih dveh članov senata, ki sta hkrati podpredsednika KPK, v rokah predsedniškega urada. Tako Tina Divjak kot Aleš Kocjan sta bila imenovana v času sedanje predsednice republike. Obstaja sicer teoretična možnost, da se v primeru postopka predsednica KPK Bervar Sternadova izloči iz postopka, a vprašanje je, če bosta podpredsednika KPK upala sprejeti ukrepe proti osebi, ki ju je imenovala na funkcijo. Vrana vrani pač ne izkljuva oči.
Kako je pred dvajsetimi leti oglobila Demokracijo
Tu velja spomniti na še eno zanimivo karierno podrobnost predsednice republike. Marsikdo se bo spomnil, da je svojo poklicno kariero najprej začela kot novinarka in celo kot voditeljica TV dnevnika. Najprej na nacionalni televiziji, nato na Pop TV (kjer je podobno vlogo opravljala tudi sedanja poslanka Tamara Vonta). Kasneje se je prebila na funkcijo informacijske pooblaščenke za čas trajanja dveh mandatov, v Demokraciji smo tudi večkrat opozorili, kako se je spravljala na nas z različnimi globami in odločbami. Čeprav naj bi kot informacijska pooblaščenka skrbela za dostop do informacij javnega značaja, se je pretežno ukvarjala z medijsko cenzuro. Najbolj razvpit primer se je zgodil pred dvajsetimi leti, ko smo objavili seznam plač na Delu.
Več:
Ko ji je potekel mandat, je postala samostojna odvetnica in se angažirala v pravnih bitkah proti – medijem. Med drugim je v bitkah proti medijem zastopala znano družino Čeferin (ki ima sicer svojo odvetniško družbo) ter Inštitut 8. marec.
Sedaj, ko je predsednica republike, pa v svojih govorih ogromno predava o medijski svobodi, ostro obsoja sovražni govor, ustrahovanje novinarjev na družbenih omrežjih in uporabo t. i. SLAPP-tožb (strateških tožb za utišanje kritike). Ironija vsega tega je je, da so prav njeni pretekli odvetniški opomini medijem v javnosti veljali za šolski primer tovrstnih pritiskov. Pa tudi sedaj, ko so nekateri mediji izpostavili zamolčevanje dejstev v primeru nesreče 31. julija, je očitno raje odigrala čustveno vlogo žrtve. Pri čemer je ironija ta, da je razmeroma varna pred morebitnimi posegi KPK.
