Piše: Gašper Blažič
Slovenci imamo to čudno miselnost, da grešnim funkcionarjem – če so seveda »prave barve« – zelo radi odpuščamo tudi takrat, ko si tega ne zaslužijo. Morda ta refleks izhaja iz časov, ko je bilo treba funkcionarje ščititi pred državljani, namesto da bi bilo obratno.
Verjetno ste že opazili, da velika večina medijev četrto Janševo vlado že od prvega dne »reže kot salamo«, če uporabim sintagmo enega od nekdanjih politikov. Nihče ni počakal na »prvih sto dni«. Tako rekoč iz vseh medijev in družbenih omrežij zeva strašanska užaljenost Golobovih, ker je spodletel načrt, da bi nekdanji vladajoči trojček lepo nadaljeval svoje poslanstvo tudi v novem mandatu – seveda s pomočjo dveh »prikolic«, to je strank Demokrati in Resni.ca, ki pa na ta načrt nista pristali. Bes padlih angelov je zaradi tega strašen, pekel iz brezna globoke države pa zato vedno bolj grmi.
Marsikomu se bo zdelo patetično, ker tolikokrat ponavljamo najbolj znan citat razvpitega komunističnega funkcionarja Staneta Dolanca. Tistega Dolanca, ki je doživel meteorski vzpon s pomočjo svoje »žlahte« (denimo Lidije Šentjurc) in kmalu v Titovem kabinetu na nek način nadomestil padlega Aleksandra Rankovića. Kakor koli že, ravno na pragu velikega Titovega obračuna z »liberalci« znotraj partije leta 1972 je Dolanc v Splitu robantil, kako bodo komunisti za vedno ostali na oblasti in naj nikar ne mislimo, da bo kdaj kaj drugače. Ta mentaliteta se je močno razlezla v glavah tedanjih partijskih mladcev (tudi Milana Kučana), ki so čakali na svojo priložnost in jo tudi dobili. Vmes so celo »sestopili z oblasti«, da bi se vrnili še močnejši – in s Kučanom jim je to celo uspelo. Pred javnostjo se postavljajo kot veliki demokrati, ljudstvo pa podlega njihovim čarom, kajti zadnji šef CK do obisti pozna psihološko-propagandno dejavnost, v kateri je celo poklicno deloval.
Zagotovo pa je sedanja predsednica republike Nataša Pirc Musar najbolj grotesken primer tovrstne funkcionarske sprevrženosti. K sreči je precej bolj nerodna kot njeni politični mentorji. Prometna nesreča na zadnji julijski dan je sprožila verigo slepomišenja, ki bi moralo v vsaki normalni državi terjati takojšen in nepreklicen odstop. A tega filma pri nas očitno ne bomo videli. Še več, Pirc Musarjeva skupaj z večino na ustavnem sodišču skuša storiti vse, da sedanja vlada ne bi mogla uresničiti programa, ki je prejel podporo večine volivcev. Hkrati pa »drži štango« tistim, ki užaljeno vreščijo, da je sedanja oblast sad prevare. Je torej na delu paralelna veja oblasti? Naj spomnimo, da je večino sedanjih ustavnih sodnikov predlagala prav sedanja predsednica, izvolila pa prejšnja sestava državnega zbora, v katerem je imel sedanji opozicijski trojček takrat trdno večino. Za izvolitev ustavnega sodnika sicer po sedanji ureditvi zadostuje 46 glasov. Vam je zdaj jasno, kako so si prejšnji oblastniki dobro »postlali«? Tudi na RTVS, kjer po Golobovem zakonu, ki je menda skladen z ustavo, bojda vlada civilna družba. Po sistemu SZDL, se razume.
Zato volitve niso dovolj. Potrebujemo predvsem aktivne državljanke in državljane, ki bodo vsak hip pripravljeni odločno povedati tako predsednici republike kot ustavnim sodnikom, da država, ki smo si jo priborili leta 1991, pač ni last starih partijskih korifej. Zato moramo Dolančev urok dokončno odnesti na smetišče zgodovine. Čim prej!
