Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
NE! Problem je sistem, ki že desetletja ščiti svojo neučinkovitost.
SKOK ni napad na pravno državo. SKOK je odgovor na njen dolgoletni neuspeh.
Ko se je pet državnih institucij – Varuh človekovih pravic, Računsko sodišče, Komisija za preprečevanje korupcije, Informacijski pooblaščenec in Zagovornik načela enakosti, enotno postavilo proti ustanovitvi SKOK-a, se je vredno vprašati, kdo v tej državi sploh nosi odgovornost za rezultate in ali branijo pravno državo ali obstoječi sistem, ki že leta ne daje rezultatov?
Slovenija se že dolgo sooča z dolgotrajnimi sodnimi postopki, zastaranji in neučinkovitim pregonom organiziranega kriminala, gospodarskega kriminala, korupcije in pranja denarja. To ni politično mnenje, ampak dejstvo, ki ga potrjujejo tudi številne odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice glede nerazumno dolgih sodnih postopkov. Če sistem ne deluje, je njegova reforma nujna, ne pa sporna.
Dosedanji modeli specializiranih oddelkov so počasni, ne transparentni in neučinkoviti.
In vprašanje je, kdo nasprotuje spremembam. Institucije, katerih osnovna naloga je varovanje zakonitosti, nadzor nad porabo javnega denarja, preprečevanje korupcije ali varstvo človekovih pravic, imajo pomembno vlogo. Toda niso zakonodajalec in niso četrta veja oblasti. Njihova naloga je opozarjati na morebitne pravne pomanjkljivosti, ne pa določati, kako mora država organizirati svoje organe pregona. V demokraciji o tem odloča parlament.
V Sloveniji prepogosto velja nenapisano pravilo, vsaka resnejša reforma naleti na zid institucionalnega odpora. Skoraj vedno poslušamo, da ni pravi čas, da postopek ni ustrezen ali da obstajajo tveganja. Redkeje pa slišimo predloge, kako odpraviti desetletja trajajoče neučinkovitosti.
Pravna država se ne meri po številu neodvisnih institucij, ampak po rezultatih. Če korupcijski postopki trajajo desetletje, če gospodarski kriminal zastara in če organizirane kriminalne združbe računajo na počasnost sistema, potem nekaj očitno ni v redu.
Enako velja za upravljanje javnih financ. Če se po menjavi oblasti pojavijo sumi, da so bila sprejeta finančna bremena brez ustreznega proračunskega kritja, morajo pristojni organi to temeljito preveriti. Če je bilo ravnanje zakonito, naj to ugotovijo preiskave. Če ni bilo, mora slediti odgovornost. To velja za vsako vlado in vsakega ministra, ne glede na politično barvo.
Ob tem Slovenija ostaja država z visoko davčno obremenitvijo dela in obsežno javno porabo. Mnogi ekonomisti opozarjajo, da tak sistem zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva, otežuje nagrajevanje uspešnih posameznikov in spodbuja odvisnost od državnih subvencij. O tem je mogoče razpravljati z različnimi pogledi, vendar teh vprašanj ni mogoče rešiti brez pripravljenosti na reforme.
Nasprotniki SKOK-a bi morali odgovoriti na preprosto vprašanje, če je sedanji sistem tako dober, zakaj so rezultati tako slabi? Zakaj so postopki med najdaljšimi v Evropi? Zakaj je zaupanje ljudi v pravosodje nizko? Zakaj se velike afere vlečejo leta brez epiloga?
Reforma sama po sebi ni jamstvo za uspeh. Vendar ohranjanje sistema, ki dokazano ne dosega pričakovanih rezultatov, zagotovo ni rešitev. Slovenija potrebuje institucije, ki bodo učinkovito preganjale organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja, ne pa sistem, ki spremembe zavrača že zato, ker posegajo v ustaljene vzorce delovanja.
Če želimo resnično pravno državo, potem mora biti nihče nedotakljiv, ne politiki, ne vplivni gospodarstveniki in tudi ne institucije, ki menijo, da same ne smejo biti predmet reform.
Pravna država se ne meri po številu institucij in uradov, ampak po tem, ali zakon velja enako za vse in ali je pravica dosežena pravočasno. Če sedanja ureditev tega ne zagotavlja, potem spremembe niso tveganje. So nujnost.
