Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Komentar na pristranske novinarje in samooklicane poznavalce politike v Sloveniji
Razprava, ki se je razvila po objavi mojega članka v Demokraciji, je pokazala nekaj zanimivega. Le malo odzivov se je ukvarjalo z bistvom zapisanega. Velik del kritik se je namesto argumentov oprl na politične oznake, osebne sodbe in domneve o motivih posameznikov. Prav to pa potrjuje osnovno sporočilo mojega članka.
Nisem pisal o tem, katera politična stranka je boljša ali slabša. Prav tako nisem trdil, da je kateri koli politik brez napak. Moje izhodišče je bilo bistveno preprostejše in demokratično povsem samoumevno, javnost ima pravico do celovitih informacij, mediji pa dolžnost, da pomembne dogodke predstavijo ne glede na politične simpatije ali antipatije.
Nekateri so me poskušali diskreditirati z argumentom, da je bil članek objavljen v Demokraciji. Takšna kritika ne odgovarja na vsebino mojega zapisa. To je klasičen primer zmote ad hominem, kjer se ne izpodbija argumentov, temveč njihov vir. Resničnost neke trditve ni odvisna od tega, kdo jo izreče ali kje je objavljena, ampak od dejstev, ki jo podpirajo. Če bi enak članek objavil v drugem časopisu, bi bilo vprašanje popolnoma enako, ali slovenski mediji o pomembnih političnih dogodkih poročajo enako dosledno in po enakih merilih?
Pomembno je razlikovati med zasebnimi in javnimi mediji. Zasebni mediji imajo pravico do svoje uredniške usmeritve, saj jih financirajo njihovi lastniki in bralci. Povsem drugače pa je pri javnem medijskem servisu. Ta obstaja zato, ker ga financirajo vsi državljani, ne glede na njihove politične poglede. Zato so zanj nepristranskost, pluralnost in uravnoteženost ne le moralna pričakovanja, temveč tudi temeljna profesionalna obveznost. To ni politično stališče, ampak eno od osnovnih načel demokratične družbe.
Veliko komentarjev je bilo usmerjenih proti Janezu Janši osebno. Toda to ni odgovor na moje vprašanje. Če se nekdo z njegovo politiko ne strinja, je to njegova legitimna demokratična pravica. Enako legitimna pa je zahteva, da se o njegovem delu poroča po enakih merilih kot o delu katerega koli drugega predsednika vlade. Profesionalno novinarstvo pomeni enaka merila za vse. Če ista dejanja pri enem politiku pomenijo naslovnico, pri drugem pa popoln medijski molk, potem problem ni več politika, ampak standardi poročanja.
Nekateri razpravljavci trdijo, da mediji niso pristranski, hkrati pa skoraj v celoti razpravljajo o značaju Janeza Janše. Toda moj članek ni bil analiza njegove osebnosti. Bil je razmislek o vlogi medijev. S tem so nehote potrdili prav tisto, na kar sem opozoril, razprava se hitro preusmeri z vprašanja medijskih standardov na vprašanje političnih simpatij.
Pogosto se pojavlja tudi argument, da je vsak medij pristranski. Deloma to drži. Popolna objektivnost je ideal, h kateremu mora novinarstvo stremeti. Prav zato pa je toliko pomembnejše, da se zavestno zmanjšuje vpliv osebnih političnih preferenc in da se dejstva predstavljajo celovito. Če sprejmemo logiko, da so vsi pristranski in zato to ni pomembno, potem hkrati sprejmemo tudi propad profesionalnega novinarstva. Demokratična družba si tega ne more privoščiti.
Enako velja za politične oznake, kot so “levičar”, “desničar”, “komunist” ali “fašist”. Takšne besede pogosto ustvarjajo močan čustveni odziv, zelo redko pa predstavljajo dokaz. Argument ni močnejši zato, ker vsebuje ostrejšo etiketo. Moč argumenta izhaja iz preverljivih dejstev, logične doslednosti in sposobnosti, da prenese kritično presojo.
Zanimivo je tudi, da mnogi govorijo o pluralizmu, dokler se ne pojavi drugačno mnenje. V trenutku, ko nekdo opozori na morebitno selektivnost poročanja, ga hitro označijo za propagandista ali strankarskega podpornika. Toda pravica do izražanja drugačnega mnenja je eden od temeljev demokracije. Demokracija ni sistem, v katerem imajo pravico govoriti le tisti, ki razmišljajo enako.
Največja vrednost medijev ni v tem, da potrjujejo naša prepričanja, ampak da nam omogočajo dostop do vseh pomembnih informacij. Državljani smo dovolj zreli, da si mnenje ustvarimo sami. Mediji zato ne bi smeli odločati, katere informacije bomo izvedeli in katerih ne. Njihova naloga je poročati, ne usmerjati političnih preferenc.
Moj zapis ni bil obramba posameznega politika. Bil je obramba načela. Načela, da mora biti resnica pomembnejša od ideologije, dejstva pomembnejša od propagande in enaka merila pomembnejša od političnih simpatij.
Če kdo meni, da se motim, naj moje trditve ovrže z dejstvi. Naj pokaže, da slovenski mediji o primerljivih dogodkih poročajo enako ne glede na politično pripadnost akterjev. Naj predstavi analizo, statistiko ali preverljive podatke. To bi bila resna razprava.
Dokler pa odgovori ostajajo predvsem osebne diskvalifikacije, politične etikete in ugibanja o motivih posameznikov, ostaja moje osnovno vprašanje neodgovorjeno, ali imajo slovenski državljani res zagotovljeno enako, celovito in nepristransko obveščenost?
To vprašanje ni ne levo ne desno. To je vprašanje kakovosti demokracije.
