(ZGODOVINSKI SPOMIN) Vojna za obrambo demokratične in suverene Slovenije – 2. del

Piše: dr. Tomaž Kladnik

Agresijo na Slovenijo enote in poveljstva JLA začnejo izvajati 26. in 27. junija 1991 s korpusnih območij, ki so bila podrejena 5. vojaškemu območju v Zagrebu: 13. korpus, poveljstvo na Reki, 14. korpus, poveljstvo v Ljubljani, 31. korpus, poveljstvo v Mariboru, 32. korpus, poveljstvo v Varaždinu, 10. korpus, poveljstvo v Zagrebu in 5. korpus vojaškega letalstva in protizračne obrambe, poveljstvo v Zagrebu.

Presenečenje, ki ga ni bilo

JLA naj bi operacijo na Slovenijo izvedla sorazmerno hitro in brez prevelikih zapletov. Njen napad ni povzročil posebnega presenečenja, saj se je neprestano pričakoval. Mogoče je bilo presenečenje med taktičnim in operativnim posegom, ker se ni točno vedelo, kdaj in kje bo izvršena agresija. Ukrepi v Sloveniji pred razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti so bili takšni, da so bile slovenske obrambne sile že praktično oblikovane, zato so lahko že v začetnem stadiju vojne nastopile proti nasprotni strani povsem neobremenjeno in enakovredno. Če povzamemo dogajanja v prvih dneh oziroma urah obstoja samostojne in demokratične slovenske države, lahko torej ugotovimo, da se je 26. junija naposled začel že kar nekaj časa pričakovani formalni napad jugoslovanskih zveznih oblasti na Republiko Slovenijo. Zvezni izvršni svet je tega dne zgodaj zjutraj sprejel odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije. V primeru odpora pa je bilo v njem zapisano, da morata zvezna milica in JLA odlok uveljaviti s silo. JLA in zvezna milica sta tako začeli izvajati premike enot JLA proti novim slovenskim državnim mejam. Pri Divači so odjeknili prvi streli v vojni, Zvezna uprava za letenje je zaprla vsa slovenska letališča, letala Jugoslovanskega vojnega letalstva so izvajala prelete nad prizoriščem proslave v Ljubljani, s katerimi so izkazovali demonstracijo sile in grožnje novi državi. V tem času so slovenske obrambne sile vzpostavile mejne kontrole na južni meji, snemale jugoslovanske in postavljale slovenske oznake na mejnih prehodih, postavljale barikade na smereh prodiranja enot JLA, dodatno izvajale mobilizacija TO in dobile ukaz, da ne smejo prve uporabiti orožja.

Prve ure in dnevi

Če povzamemo dogajanja v prvih urah oziroma dneh obstoja samostojne in demokratične slovenske države, lahko torej ugotovimo, da se je 26. junija naposled začel že kar nekaj časa pričakovani formalni napad jugoslovanskih zveznih oblasti na Republiko Slovenijo. Zvezni izvršni svet je tega dne zgodaj zjutraj sprejel odlok o neposrednem izvrševanju zveznih predpisov o prehajanju državne meje na ozemlju Republike Slovenije. V primeru odpora pa je bilo v njem zapisano, da morata zvezna milica in JLA odlok uveljaviti s silo. JLA in zvezna milica sta tako začeli izvajati premike enot JLA proti novim slovenskim državnim mejam. Pri Divači so odjeknili prvi streli v vojni, Zvezna uprava za letenje je zaprla vsa slovenska letališča, letala Jugoslovanskega vojnega letalstva so izvajala prelete nad prizoriščem proslave v Ljubljani, s katerimi so izkazovali demonstracijo sile in grožnje novi državi. V tem času so slovenske obrambne sile vzpostavile mejne kontrole na južni meji, snemale jugoslovanske in postavljale slovenske oznake na mejnih prehodih, postavljale barikade na smereh prodiranja enot JLA, dodatno izvajale mobilizacija TO ter dobile ukaz, da ne smejo prve uporabiti orožja.

Vojaški spopadi

Dne 27. junija se je nato začel vsesplošen, načrtovan, usklajen in enotno voden napad JLA na Slovenijo. Prvi spopad med TO in JLA je bil pri zaselku Poganci med Metliko in Novim mestom. Predsedstvo Republike Slovenije je na seji ob 6. uri zjutraj ocenilo poseg JLA kot neposredno nasilno intervencijo in poskus trajne okupacije Republike Slovenije in sprejelo sklep o izvajanju pripravljalnih ukrepov za oviranje prodora enot JA in za blokado njenih infrastrukturnih objektov ter za obrambo objektov in komunikacij. Predsednik Predsedstva Slovenije Milan Kučan je ob 11. uri po televiziji seznanil javnost s sklepi Predsedstva. Ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar je obvestil papeža Janeza Pavla II., vse predsednike škofovskih konferenc in nekdanjega predsednika Švice o vojaških spopadih v Sloveniji ter prosil za posredovanje za mirno rešitev. Poveljnik 5. armadnega območja je v dveh pismih (zjutraj in zvečer) predsedniku Izvršnega sveta Republike Slovenije zagrozil, da bo vojska zavzela državno mejo in mejne prehode, če bo potrebno tudi s silo. Med vojno je štab za tujo novinarsko javnost deloval v prostorih Nove revije.

JLA je uspelo s hitrimi manevri zasesti vse mejne prehode in letališča v Republiki Sloveniji, na katere so začeli prihajati pripadniki zvezne milice in Zvezne carinske uprave. Pri tem so bili vojaki naborniki JLA slabo informirani o njihovi misiji v Sloveniji, zato so se začele njihove prve predaje in pobegi iz enot JLA. Nasprotnik pa je s pojavom tankov na ulicah, nasilnimi preboji barikad in letaki poskušal ustrahovati civilno prebivalstvo. Na drugi strani pa so pripadniki slovenske milice in TO skupaj z gospodarskimi organizacijami postavljali cestne barikade za preprečevanje in upočasnjevanje prodiranja JLA, izdan je bil ukaz o uporabi orožja, izvedene so bile prve uspešne akcije zaustavljanja in uničevanja nasprotnikove žive sile in sredstev, večina objektov JLA je ostala brez vode in elektrike, slovenske oborožene sile so si prizadevale za popolni prevzem nadzora nad mejnimi prehodi ter zajele prve vojne ujetnike.

Zemljevid pomembnih dogodkov in spopadov

Lokacije pomembnih dogodkov oziroma spopadov v vojni so bili: Ormož, Štrihovec, Šentilj, Limbuš, Poganci, Rigonce, Cerklje ob Krki, Kučare, Dravograd, Medvedjek, Središče ob Dravi, Jezersko, Brnik, Maribor, Trzin, mejna točka Obrežje, Medvedjek, Gibina, Brnik, Rožna dolina – Vrtojba, Črniče, Holmec, Bukovje, Karavanški predor, Šentilj, TV-oddajnika Kum in Nanos, Štrihovec, Brnik, Trzin, Škofije, Ljubljana, Nova vas, Medvedjek, Krakovski gozd, Mokronog, Prilipe, Fernetiči, Presika, Ortnek, Ribnica, Borovnica, Zgornja Ložnica in drugi.

Zmaga v vojni za Slovenijo

Minister Janša je kot najpomembnejše razloge za zmago v vojni za Slovenijo strnil v naslednje točke:

1. jasen politični cilj, podprt z enotnostjo naroda in s plebiscitnim rezultatom;
2. nasprotnika nismo podcenjevali, on pa nas je;
3. naše enote so bile homogene in motivirane, nasprotnikove večinoma ne;
4. večino nujnih in mogočih priprav na obrambo smo izvedli pravočasno;
5. imeli smo dobre informacije o nasprotniku;
6. premoč nasprotnika v orožju in številu smo nevtralizirali z omejitvijo njegovega manevra;
7. human pristop z izogibanjem žrtvam na obeh straneh, nediskriminatorna obravnava ranjencev in uspešna propagandna aktivnost so motivirali nasprotnikove enote za predajo;
8. številni posamični uspehi enot TO in policije od prvega dne vojne naprej so krepili moč TO ter dvigovali moralo vojaštva in civilnega prebivalstva;
9. dobra organizacija civilne obrambe je z oviranjem nadomestila pomanjkanje težkega orožja;
10. preskrba prebivalstva je kljub vojni delovala skoraj nemoteno, vse veje oblasti, razen pravosodne, so delovale učinkovito, nova država je funkcionirala zadovoljivo.

Suvereni na lastnem ozemlju

Po Brionski izjavi 12. julija 1991 se je začelo načrtovano in postopno odpuščanje – demobilizacija enot TO v posameznih pokrajinah in 30. razvojni skupini ter oblikovanje dežurnih enot in to: za varovanje državne meje, protioklepnih enot na glavnih smereh, protiletalskih enot, protidesantnih enot na letališčih Brnik in Maribor, dežurnih pokrajinskih intervencijskih protidiverzantskih čet; enote za varovanje objektov republiškega pomena in lastno varovanje štabov in objektov TO ter enote, namenjene za minimalno blokado in oviranje stacionarnih objektov JA. Dokončni poraz politike vojaškega vrha JA na slovenskem ozemlju pa je pomeni sklep Predsedstva SFRJ o umiku JA iz Republike Slovenije v roku treh mesecev. Ministrstvo za obrambo RS je na osnovi tega sklepa izdelalo predlog Republike Slovenije za tehnično izvedbo sklepa Predsedstva SFRJ o umiku poveljstev, enot in ustanov JA iz Republike Slovenije, ki so ga podrobneje opredeljevali na zasedanjih komisije Republike Slovenije pod vodstvom Mirana Bogataja in 5. vojne oblasti JA, pod vodstvom generalpodpolkovnika Andrije Rašete, ki je tudi spremljala priprave in premike enot JA ob odhodu iz Slovenije ter prevzem objektov JA v varovanje in upravljanje TO. In tako je lahko 26. oktobra 1991 generalmajor Janez Slapar v pristanišču Koper pred postrojenimi enotami TO in milice poročal predsedniku Kučanu o odhodu zadnjega vojaka JA iz Slovenije.

Jasna politična usmeritev

Sekretar za Ljudsko obrambo RS Janez Janša je v analizi obrambne organiziranosti in poteka vojne za obrambe slovenske suverenosti izpostavil, da je bil v celoti realiziran program DEMOS-a iz decembra 1989 na področju obrambe, in sicer: vodenje obrambne politike in nadzor nad obrambnimi institucijami naj bodo v pristojnosti demokratično izvoljenih organov oblasti Slovenije, ki naj odločajo tudi o zasnovi obrambnega sistema in njegovem financiranju; politična nevtralnost OS, ki se ne smejo vmešavati v politično odločanje in ne smejo služiti interesom ene stranke ali ideologije; služenje vojaškega roka prebivalcev Slovenije v Sloveniji; poveljevanje v vseh OS v Sloveniji v slovenskem jeziku; ukinitev vojaških sodišč; uveljavitev pravice do ugovora vesti in civilnega služenja vojaškega roka. Takšna prizadevanja je podpirala ogromna večina ljudi in pri njihovi realizaciji so vzdržali hude pritiske. Odločilni dejavniki uspešnega odpora proti agresiji pa so bili predvsem naslednji: pripravljenost obrambnega in zaščitnega sistema je izhajala iz pravočasno sprejetih zakonskih in ustavnih usmeritev na tem področju; relativno logično je bila izpeljana reorganizacija in na njej temelječa razdelitev Slovenije na pokrajine in območja, kar je omogočalo uspešno vodenje in poveljevanje; samoiniciativnost, ki se je odražala v dokaj velikih pooblastilih, ki so jih imeli poveljniki na območnih in pokrajinskih ravneh in ki so lahko zaradi tega manevrskega prostora izvedli akcije tam, kjer so po njihovi lastni oceni ugotovili, da so te akcije lahko uspešne; natančni podatki o agresorju, predvsem o moralnem stanju v enotah, o oborožitvi in o načrtih; politična enotnost vseh političnih subjektov v Sloveniji in celotnega prebivalstva RS, kar je bil najbrž prvi pogoj za to, da je bil odpor uspešen do take mere in da je bilo pri njem zmerno majhno število žrtev; usklajeno delovanje organov za notranje zadeve, TO in vseh drugih komponent civilne obrambe. V odporu je bilo uporabljenih 20 odstotkov civilno obrambnih sestavin in zgolj 10 odstotkov klasičnih vojaških ukrepov, »kajti eden od prvih ciljev je bil ohraniti živo silo in doseči zastavljene cilje brez žrtev«. Napake pri obrambi pa so izhajale iz tega, da poveljniški kader ponekod ni bil ustrezno usposobljen ter da je bila reorganizacija, ki se je izvajala v TO, šele v osrednji fazi ravno v času, ko se je začela agresija, kar je bila posledica prepozno sprejetih zakonskih podlag zanjo.

Dobra pripravljenost za bojne spopade

Načelnik RŠTO general Janez Slapar pa je o pripravah in vojni dejal, da ko je Predsedstvo RS sprejelo odločitev, da v primeru, če TO z nenasilnimi sredstvi ne bo mogla zagotoviti izvedbe nalog, dovoljuje, da začne izvajati bojne naloge in uporabi orožje, ga je TO uporabila šele po prvem strelu JA na Medvedjeku. V začetku je bil problem predvsem pripravljenost na protiletalsko obrambo, zlasti zaradi tega, ker niso razpolagali z oborožitvijo za boj na srednjih višinah, pa tudi sicer je del protiletalske oborožitve pred letom zasegla armada. Dobro pa so bili pripravljeni na protioklepni boj, zlasti za boj iz bližine, ne pa dovolj za boj na večje razdalje. Pripravljenost pripadnikov TO za udeležbo pa je bila na zelo visoki ravni. TO je v prvi fazi delovala na začasno zasedenem ozemlju in proti silam, ki so prišle tudi z območja Hrvaške. Že v času bojnih delovanj so izvajali tudi mobilizacijo, saj so imeli dotlej aktiviran le del strukture, postopno pa so mobilizirali še tisti del TO, za katerega so ocenili, da ga nujno potrebujejo za izvedbo naloge. Enote TO niso imele naloge uničiti žive sile, marveč preprečiti silam armade, da bi dosegle svoje cilje. Vseskozi so si prizadevali prepričati starešine in vojake armade, naj ne uporabijo orožja in da naj prestopijo na stran TO. S tem so enote armade enostavno sesuli.

Enotni v zmagi

Tako so enotnost naroda, pogum njegovega oboroženega dela, trdna politična volja vladne koalicije Demosa pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika ter samoiniciativnost množice posameznih poveljnikov taktičnih enot TO in policije skovali zmago v vojni za Slovenijo. Zmago, povzdignjeno v svoji končnosti na slovenski Olimp, zmago, pomembnejšo od vseh bitk, ki so jih naši predniki, velikokrat žal tudi za tuj račun, bojevali skozi vrtince nehvaležne zgodovine preteklih stoletij. Vojna za Slovenijo je vsak dan odkrila na tisoče junakov v slovenskem narodu. Fantov in mož, ki so iz ljubezni do domovine premagali strah. Za orožje so prijeli zato, da branijo svoj dom, svojo vero in postave. Slovenijo. Svoje delo so opravili odlično. Po zmagi so odšli na svoje domove. Država jih je pozabila, domovina jih ne bo nikoli. Kajti to so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali.

Priznanja in odlikovanja

Odlikovanje je priznanje, ki se podeli posamezniku, vojaški enoti, ustanovi ali organizaciji za posebne zasluge, podvige, pogumna in hrabra dejanja ter dosežene rezultate v miru in vojni ter imajo za tistega, ki se mu ga podeli, predvsem moralni značaj. Za motiviranje obveznikov in enot TO za izobraževanje in usposabljanje so uporabili spodbujevalne ukrepe, kot so priznanje vojaškim obveznikom in starešinam, odlikovanja, pohvale, priložnostne nagrade, razglasitev najboljšega posameznika, enote, štaba in poveljstva ter s podeljevanjem prehodne zastavice, plakete in pokala najboljšemu štabu – enoti. Kot priznanja in odlikovanja za udeležence vojne za obrambo slovenske suverenosti pa so na državni ravni in na ravni Ministrstva za obrambo ustanovili posebna priznanja, kot so na primer: bojni znak za posamezni bojni spopad, častni vojni znak, red Slovenske vojske na lenti z meči, red in medalja generala Maistra z meči, medalja Slovenske vojske z meči, medalja za hrabrost, medalja za ranjene itd.

Častni vojni znak je najvišje priznanje za izjemno hrabrost v vojni ali za žrtvovano življenje. Podeljeni so bili 26. oktobra 1991 v Kopru na proslavi ob odhodu zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije. Izročila sta jih obrambni minister Janez Janša in načelnik RŠTO general Janez Slapar, prejeli pa so ga:

Branko Bratkovič, za hrabrost v boju s sovražnimi tanki 27. junija 1991 v Ormožu;

Ivan Britovšek, za hrabrost v boju s sovražnimi vojaki za mejni prehod Holmec 28. junija 1991;

Miroslav Debelak, za hrabrost pri zavzetju sovražne postojanke na Rožniku 28. junija 1991;

Bogdan Jenko, ki je tvegal svoje življenje, da je rešil ranjenega soborca v boju pri Kosezah 27. junija 1991;

Srečko Lisjak, za hrabrost pri poveljevanju v bojnih akcijah 28. in 29. junija ter 1. julija 1991 v Rožni dolini, Vrtojbi in Novi vasi;

Roman Marguč, za hrabrost v boju z oklepno kolono na Brniku 27. junija 1991 in za napad na sovražno postojanko Suha 28. junija 1991;

Jože Šoštarič, za hrabrost in izjemen uspeh v boju s sovražno kolono v vasi Prilipe 2. julija 1991;

Marjan Trope, za hrabrost pri napadu na vojašnico v Ribnici 28. junija 1991, pri čemer je reševal ranjenega soborca, čeprav je bil ranjen tudi sam;

Milan Kangler, za hrabrost v boju s sovražnikom.

Žrtve vojne

Žrtve vojne so pripadniki oboroženih sil, ki so zaradi bojnih delovanj izločeni iz enot oboroženih sil. To so pripadniki oboroženih sil, ki so mrtvi, ranjeni in bolni ter brodolomci in vojni ujetniki, pa tudi civilno prebivalstvo, ki je prizadeto zaradi bojnega delovanja. Mednarodno vojno pravo jim nudi posebno zaščito, ki jo podrobno urejajo Ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojn iz leta 1949 in njihov dopolnilni protokol iz leta 1977.